VDS sodba Pdp 1755/2004

Jedro

1. Tako svet delavcev kot sindikati so sodelovali v postopku

sprejemanja programa razreševanja presežnih delavcev in podali

stališča in pripombe glede programa, zato je program tožene

stranke sprejet zakonito. Program razreševanja presežnih delavcev

ne predstavlja odločitve, za katero bi delodajalec moral

pridobiti soglasje sveta delavcev (89/1 člena ZSDU, 93. člen

ZSDU), vendar pa mora pred sprejemom programa s svetom delavcev

opraviti skupno posvetovanje (5. alinea 1. odstavka 94. člena

ZSDU), kar je bilo v konkretnem primeru storjeno.

2. Če se obseg dela na določenem delovnem mesto zmanjša v takem

obsegu, da ga je mogoče opraviti z manjšim številom delavcev in

celo združiti posamezne enote, je izkazana utemeljenost

odpovednega razloga za odpoved PZ.

3. Če gre za odpoved PZ večjemu številu delavcev iz poslovnih

razlogov, se ne uporabljajo določbe ZDR, ki se nanašajo na

individualno odpoved PZ iz poslovnega razloga. Zato se v primeru

odpovedi PZ večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov ne

uporabljajo določila 3. in 5. odstavka 88. člena ZDR.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje

spremeni tako, da se glasi:

"Zavrne se zahtevek, ki se glasi:

"Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici z

dne 21.11.2003, po kateri ji je delovno razmerje prenehalo,

nezakonita.

Tožena stranka je dolžna tožnici ohraniti status delavke v rednem

delovnem razmerju."

Tožnica krije sama svoje stroške postopka."

Tožnica krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je

redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga

z dne 21.11.2003 nezakonita in da ji je tožena stranka dolžna

ohraniti status delavke v rednem delovnem razmerju. Odločilo je,

da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v

znesku 280.760,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

11.10.2004 do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse

pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem

postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da

je sindikatu in svetu delavcev omogočila sodelovanje pri pripravi

programa razreševanja presežnih delavcev. Ker nista sprožila

ustreznih postopkov, če sta bila s sprejemom programa

nezadovoljna, je ta veljavno sprejet. Odpoved ni nezakonita, če

svet delavcev k programu ni dal soglasja. Nadalje meni, da je

bila tudi opredelitev tožnice kot presežne delavke pravilna. Na

določenih delih je tožena stranka zaradi prestrukturiranja, ki je

bilo posledica skorajšnjega vstopa Slovenije v Evropsko Unijo,

potrebovala bistveno manjše število izvajalcev, med drugim tudi

delavcev na delih s V. stopnjo izobrazbe, na katerem je delala

tožnica. Nikoli ni trdila, da delo v dispečerski službi ne

obstaja več. Obstaja še vedno, ampak v zmanjšanem obsegu in ga

opravljajo delavci, ki so ohranili zaposlitev. Točkovanje

delavcev je bilo izvedeno po sprejetih kriterijih za vse delavce

s V. stopnjo strokovne izobrazbe, pri čemer je bil upoštevan

teritorialni princip oz. omejitev iz še veljavne KP dejavnosti o

razporeditvah iz kraja v kraj. Nadalje pritožba meni, da je

sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker je

zaslišalo pričo, ki je nobena stranka ni predlagala, medtem ko s

strani tožene stranke predlaganih prič ni zaslišalo in ni

pojasnilo razloga za to. Meni, da zaradi tega v sodbi niso

navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Predlaga razveljavitev

izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo

sojenje.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da ni bilo razloga za

odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, saj je njeno delo še vedno

potrebno. Meni, da pritožba neutemeljeno graja stališče sodišča

prve stopnje o sodelovanju sveta delavcev pri sprejemu programa.

Glede uporabe kriterijev meni, da je bistveno to, da je J. P.

ohranila zaposlitev, čeprav je zbrala manj točk, kot tožnica. Vsi

izvedeni dokazi kažejo, da tožena stranka ni izkazala

utemeljenosti odpovednega razloga. Predlaga zavrnitev pritožbe in

priglaša stroške odgovora nanjo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in

na pravilno uporabo materialnega prava.

Zatrjevane bistvene kršitve določb postopka niso podane. Sodišče

prve stopnje je sicer res zaslišalo pričo, ki je nobena od strank

ni predlagala. Po 2. odstavku 7. člena ZPP lahko sodišče izvede

dokaz, ki ga stranke niso predlagale le v primeru, če iz

obravnave in dokazovanja izhaja, da imajo stranke namen

razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati. V

spornem primeru ni šlo za tako situacijo, zato je sodišče prve

stopnje kršilo citirano določilo ZPP, vendar pa ta kršitev na

zakonitost in pravilnost sodbe ni vplivala.

Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje

napačno uporabilo materialno pravo. Zavzelo je stališče, da je v

postopku sprejemanja programa razreševanja presežnih delavcev iz

1. odstavka 96. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-02, Ur.l.

RS št. 42/2002) prišlo do pomanjkljivosti, zaradi katerih program

ni bil zakonito sprejet. Pogoj za zakonitost sprejetja programa

naj bi bilo soglasje sveta delavcev, ki k podaji soglasja nikoli

ni bil pozvan.

Tožnici je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi v okviru odpovedi

večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, ki jo urejajo 96.

- 102. člen ZDR-02. Kot izhaja iz Analize stanja ..., je

nepotrebno postalo delo preko tristotih delavcev, od katerih je

prejelo odpoved pogodbe o zaposlitvi preko sto delavcev. Za

odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov gre, če

postane nepotrebno delo najmanj 30 delavcev pri delodajalcu, ki

zaposluje 300 ali več delavcev (3. alineja 1. odstavka 96. člena

ZDR-02). V primeru t.i. kolektivnega odpusta delavcev mora

delodajalec izdelati program razreševanja presežnih delavcev (1.

odstavek 96. člena ZDR-02). Delodajalec mora o razlogih za

prenehanje potreb po delu delavcev, številu in kategorijah vseh

zaposlenih delavcev, o predvidenih kategorijah presežnih

delavcev, o predvidenem roku, v katerem bo prenehala potreba po

delu delavcev ter o predlaganih kriterijih za določitev presežnih

delavcev pisno čimprej obvestiti sindikate pri delodajalcu (1.

odstavek 97. člena ZDR-02). S sindikati se mora zato, da doseže z

njimi sporazum, tudi posvetovati o predlaganih kriterijih za

določitev presežnih delavcev ter o možnih načinih za preprečitev

in omilitev škodljivih posledic (2. odstavek 97. člena ZDR-02).

Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka sindikat in

svet delavcev obvestila o razlogih za prenehanje potreb po delu

delavcev, številu in kategorijah vseh zaposlenih delavcev, o

predvidenih kategorijah presežnih delavcev, o predvidenem roku, v

katerem bo prenehala potreba po delu delavcev ter o predlaganih

kriterijih za določitev presežnih delavcev. Tako sindikat kot

svet delavcev sta podala k osnutku programa svoja stališča. Iz

zapisnika o skupnem posvetovanju z dne 17.11.2003 izhaja, da so

bila nekatera stališča upoštevana v programu, ki ga je uprava

sprejela 18.11.2003.

Sindikat je imel na podlagi 3. odstavka 20. člena Kolektivne

pogodbe za špedicijsko, skladiščno in pomorsko agencijsko

dejavnost (KP dejavnosti, Ur.l. RS št. 14/99) možnost sprožiti

postopek pred arbitražno komisijo, če je menil, da je uprava

sprejela program, ne da bi upoštevala njegova stališča, mnenja in

predloge. Tak postopek ni bil sprožen, zato je postal program na

podlagi 4. odstavka 20. člena KP dejavnosti dokončen.

Tudi svet delavcev je imel možnost na podlagi 98. člena Zakona o

sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU, Ur.l. RS št. 42/93)

sprožiti postopek za rešitev medsebojnega spora, vendar takega

postopka ni sprožil. V spornem primeru ni šlo za sprejem

odločitve, o kateri bi moral delodajalec pridobiti soglasje sveta

delavcev (zadeve iz 5. do 8. alineje 1. odstavka 89. člena, 1. in

2. alineje 93. člena ZSDU). Med odločitve iz citirane določbe ne

sodi sprejem programa razreševanja presežnih delavcev (ta mora

biti prej navedenim predlogom odločitev le priložen); zato za

sprejem programa razreševanja presežnih delavcev soglasje sveta

delavcev ni potrebno, potrebno je le skupno posvetovanje (5.

alineja 1. odstavka 94. člena ZSDU), ki pa je bilo opravljeno.

Takšno stališče je pritožbeno sodišče v podobnih primerih že

zavzelo (npr. Pdp 523/2004 v zvezi s Pd 164/2003).

Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica prejela

večje število točk, kot J. P., pa je slednja ohranila zaposlitev.

Ugotovilo je tudi, da delo tožnice še obstaja. Iz navedenih

ugotovitev naj bi izhajalo, da razlog za odpoved ni utemeljen.

Tudi to stališče je materialnopravno napačno. Iz izpodbijane

sodbe izhaja, da je tožena stranka odpovedala pogodbo o

zaposlitvi tožnici namesto J. P.. Tožnica je bila ocenjena z

18,475 točkami, J. P. pa z 18,450 točkami. Iz te ugotovitve je

sodišče prve stopnje napravilo napačen zaključek, da bi namesto

tožnici morala biti odpovedana pogodba o zaposlitvi P.. Ne glede

na to, na katerih nivojih se je opravilo ocenjevanje - ali ločeno

v Velenju in Celju ali skupno za delavce v Velenju in Celju -

tožnica ne bi ohranila zaposlitve, tudi če bi "izpadla" J. P..

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, se je delo enot v Velenju

in Celju konec leta 2003 združilo. Sedaj se delo opravlja le še v

Celju. Sodišče prve stopnje je zato pravilno preverilo uporabo

kriterijev za vse primerljive delavce filiale Celje. Ugotovitev,

da je imela tožnica prednost pred P. je zato pravilna, vendar pa

je pred P. imela prednost še cela vrsta delavcev, ki so prejeli

večje število točk, kot P. in kot tožnica. Zato tudi v primeru,

če bi se P. po točkovanju uvrstila pravilno, tožnica zaposlitve

ne bi ohranila. Zato napaka tožene stranke na zakonitost odpovedi

pogodbe o zaposlitvi ni vplivala.

Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je bila tožena stranka na

podlagi razmer na trgu upravičena sprejemati ukrepe

prestrukturiranja. Smotrno je bilo, da se na spremembe, za katere

je bilo z gotovostjo znano, da bodo nastopile, pripravi vnaprej.

Tožena stranka ni bila dolžna tvegati poslovne izgube in šele

nato ukrepati.

S tem stališčem se pritožbeno sodišče strinja. Ne strinja pa se z

nadaljnjo ugotovitvijo, da odpovedni razlog ni utemeljen, ker

tožničino delo še obstaja. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da se je

delo, ki se je prej opravljalo v enotah Velenje in Celje združilo

in se sedaj opravlja le še v Celju. Opravlja se z manjšim

številom delavcev, kar izhaja iz ugotovitve, da J. P. poleg

dispečerskega dela opravlja še administrativna dela in da kot

dispečerke delo opravljajo tri delavke, pred 1.5.2004 pa so bile

samo v enoti Velenje štiri.

Odpovedni razlog je utemeljen, če se obseg dela na določenem

delovnem mestu zmanjša v tolikšnem obsegu, da ga zmore opraviti

manjše število izvajalcev. V spornem primeru je bilo ugotovljeno,

da potreba po delu v dispečerski službi še vedno obstaja, vendar

pa je bilo ugotovljeno tudi, da se delo opravlja z manj izvajalci

in da sta se enoti Velenje in Celje združili. S tem je

utemeljenost odpovednega razloga izkazana.

Ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov

napravilo napačen materialnopravni zaključek, je pritožbeno

sodišče v skladu s 4. točko 358. člena ZPP izpodbijano sodbo

spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek stroškovno zavrnilo.

Tožnica na podlagi 154. člena ZPP krije sama svoje stroške

odgovora na pritožbo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1346/2004
• VDS sodba Pdp 1545/2005
• VDS sodba Pdp 1352/2006