VDS sodba Pdp 1545/2005

Jedro

Če gre za redno odpoved PZ večjemu številu delavcev iz poslovnih

razlogov, se mora delodajalec predhodno z namenom, da doseže

sporazum, s sindikati pri delodajalcu posvetovati o predlaganih

kriterijih za določitev presežnih delavcev (2. odstavek 97. člena

ZDR). Delodajalec stališč sindikata ni dolžan upoštevati, mora pa

vsaj poskušati, da pride do sporazuma. Ker se delodajalec ni

predhodno posvetoval s sidikati, kot to zahteva 2. odstavek 97.

člena ZDR, niti ni tožnica navedena v poimenskem seznamu z

rezultati točkovanja, je bila odpoved PZ podana nezakonito.

Delavec, kateremu je bila PZ odpvedana nezakonito, ima

pravico do vseh prejemkov, ki bi jih prejel, če ne bi bilo

nezakonite odpovedi. Zato je tožnica upravičena tudi do

regresa za letni dopust za leto 2004 v višini minimalne

plače, saj bi imela pravico do letnega dopusta, če ji PZ ne

bi bila nezakonito odpovedana.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 3. tč. izreka

delno spremeni tako, da se stroški postopka, ki jih je tožena

stranka dolžna povrniti tožnici, znižajo z zneska 320.340,00 SIT

na znesek 243.143,00 SIT.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu

potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila

dne 19.6.2003 dana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in da

tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne

27.7.2003 (1. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnico

pozove nazaj na delo in ji za ves čas, ko ni delala, prizna vse

pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi, med drugim

tudi obračuna in izplača nadomestila plače, z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska

nadomestila plače dalje do plačila in ji glede terjatev, zapadlih

do 18.5.2005 plača v izreku navedene neto zneske z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od njihove zapadlosti (2. tč. izreka). Toženi

stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku

320.340,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.8.2005 do

plačila (3. tč. izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih

razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne

uporabe materialnega prava. Navaja, da tožnici za sporno obdobje

ne gre regres za letni dopust, saj takrat ni delala in posledično

tudi ni imela pravice do izrabe letnega dopusta in s tem tudi ne

pravice do regresa za letni dopust. Sodišče prve stopnje bi

tožničin zahtevek v tem delu zato moralo zavrniti. Tožena stranka

tudi dvomi v pravilnost obračunanih neto zneskov posameznih plač,

saj naj bi sodišče prve stopnje zgolj nekritično sledilo navedbam

tožnice. Nerazumljivo je, zakaj v tem postopku ni bil angažiran

izvedenec ekonomske stroke, saj bi sodišče prve stopnje izračun

moralo zaupati njemu. Tožena stranka izpodbija tudi odločitev o

stroških postopka, saj je sodišče prve stopnje tožnici dosodilo

tudi stroške za odgovor na pritožbo, čeprav je s pritožbo uspela

tožena stranka. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče

izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje

v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. Zakona o pravdnem postopku

(ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) je pritožbeno

sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so

navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7.,

8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na

pravilno uporabo materialnega prava.

Iz pritožbe sicer ni povsem jasno, ali tožena stranka

prvostopenjsko sodbo izpodbija v celoti ali le glede dosojenega

zneska in odločitve o stroških postopka. Tožena stranka namreč

uvodoma navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča prve

stopnje glede plačila dosojenega zneska 897.861,00 SIT (v resnici

je bilo tožnici dosojeno več) s pripadajočimi zamudnimi obrestmi,

v nadaljevanju obrazloži tudi, da izpodbija odločitev o stroških

postopka, na koncu pa navede, da naj pritožbeno sodišče

izpodbijano sodbo razveljavi v celoti. Kadar se iz pritožbe ne

vidi, v katerem delu se sodba izpodbija, potem pritožbeno sodišče

v skladu s prvim odstavkom 350. čl. ZPP izpodbijano sodbo

preizkusi v tistem delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu.

Pritožbeno sodišče je zato preizkusilo celotno izpodbijano sodbo,

saj ta nima zavrnilnega dela in je torej v celoti neugodna za

toženo stranko.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve

določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih

določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je

uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in

zakonitost sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče

preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb

pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar

takšnih kršitev ni ugotovilo.

Tožena stranka niti ne prereka dejanskih ugotovitev sodišča prve

stopnje, zaradi katerih je to ugotovilo nezakonitost podane

odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ob ugotovitvi, da se tožena

stranka v zvezi s programom razreševanja trajno presežnih

delavcev ni posvetovala s sindikatom glede predlaganih kriterijev

za določitev presežnih delavcev, temveč je uporabila kriterije,

ki jih je sama določila v programu, je sodišče prve stopnje

pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaradi kršitev

obveznosti delodajalca iz drugega odstavka 97. čl. Zakona o

delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/02) ugodilo tožbenemu

zahtevku za ugotovitev nezakonitosti podane odpovedi pogodbe o

zaposlitvi. Drugi odstavek 97. čl. ZDR namreč določa, da se mora

delodajalec predhodno, z namenom, da doseže sporazum, s sindikati

pri delodajalcu posvetovati o predlaganih kriterijih za določitev

presežnih delavcev. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da

delodajalec stališč sindikata ni dolžan upoštevati, da pa mora

vsaj poskušati, da do takšnega sporazuma pride.

Sodišče prve stopnje nadalje pravilno ugotavlja, da v konkretnem

primeru sploh ni mogoče preveriti, da podlagi katerih podatkov je

tožena stranka prišla do ugotovitve, da tudi tožnica spada med

presežne delavce, saj tožnica ni navedena v poimenskem seznamu

delavcev z rezultati točkovanja.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni

angažiralo izvedenca finančne stroke. Tožnica je v vlogi z dne

26.5.2005 sicer res navedla, da naj se po potrebi izvede dokaz z

izvedencem finančne stroke, vendar je iz celotnih navedb v tej

vlogi razvidno, da gre le za pogojen predlog, za primer, da bi

bil izračun, ki ga bo predložila tožena stranka, sporen. Tožnica

je namreč razliko v plači za čas po nezakonitem prenehanju

delovnega razmerja zahtevala ob upoštevanju plače, kakršno je

prejela za maj 2003 in obenem toženo stranko pozvala, da naj

naredi obračun izpadlih plač tako, da bo tožnica potem svoj

zahtevek lahko prilagodila temu (višjemu) izračunu. Tožena

stranka izračuna tožnice ni izrecno prerekala in tudi ni

predložila svojega izračuna. Ne zadošča zgolj dvom tožene stranke

o pravilnosti izračuna, ne da bi pri tem konkretno navajala, v

čem naj bi bil izračun tožnice napačen. Glede na navedeno je

sodišče prve stopnje lahko štelo za dokazano, da prikrajšanje

tožnice pri plači zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi

v resnici znaša (najmanj) toliko kot tožnica navaja v tožbi, saj

je za izračun tega prikrajšanja vzela zadnjo izplačano plačo pri

toženi stranki. Tožnica je nadomestilo iz naslova zavarovanja za

primer brezposelnosti prejemala do vključno januarja 2005, zato

je sodišče prve stopnje za februar, marec in april 2005 tožnici

utemeljeno dosodilo nadomestilo plače v višini 113.218,10 SIT,

kolikor je znašala plača, ki jo je tožnica prejela za maj 2003.

Zmotno je stališče tožene stranke, da tožnici ne pripada regres

za letni dopust za leto 2004, ker v tem letu ni delala. Zaradi

nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje

utemeljeno ugodilo tožničinemu reintegracijskemu zahtevku, zato

je tožnica upravičena tudi do regresa za letni dopust. Delavec,

ki mu je bila pogodba o zaposlitvi nezakonito odpovedana, ima

pravico do vseh prejemkov, ki bi jih prejel, če ne bi bilo

nezakonite odpovedi. V kolikor ne bi bilo nezakonite odpovedi

pogodbe o zaposlitvi, bi tožnica za leto 2004 imela pravico do

letnega dopusta, zato ji je tožena stranka v skladu s prvim

odstavkom 131. čl. ZDR dolžna izplačati regres za letni dopust

najmanj v višini minimalne plače, kolikor ji je bilo tudi

dosojeno.

Pač pa se tožena stranka utemeljeno pritožuje v zvezi z

odločitvijo o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je zmotno

uporabilo določbe Odvetniške tarife (OT - Ur. l. RS št. 67/03),

ko je za prvo pripravljalno vlogo priznalo nagrado v višini 300

točk. Pri tem je očitno spregledalo, da se določba tar. št. 19/1

OT o tem, da za prvo obrazloženo pripravljalno vlogo pripada

nagrada v višini nagrade za tožbo, nanaša na pravdni postopek,

medtem ko je v tar. št. 15/2 za vse obrazložene vloge v postopkih

pred delovnimi in socialnimi sodišči predvideno, da nagrada znaša

75% nagrade za tožbo. Navedeno pomeni, da je tožnikovemu

pooblaščencu za prvo pripravljalno vlogo možno priznati le

nagrado v višini 225 točk. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno

priznalo nagrado za odgovor na pritožbo, saj teh stroškov ni

mogoče opredeliti kot za spor potrebnih stroškov v smislu določbe

prvega odstavka 155. čl. ZPP. Preostale stroške postopka je

sodišče prve stopnje pravilno odmerilo. Celotni utemeljeno

priglašeni stroški tožnice tako znašajo 1615 točk, kar ob

vrednosti točke 110,00 SIT znaša 177.650,00 SIT. K temu je

potrebno prišteti 20% DDV v višini 35.530,00 SIT in 2% materialne

stroške v višini 3.553,00 SIT, takso za tožbo v višini 15.200,00

SIT in potne stroške v višini 1.210,00 SIT. Celotni utemeljeno

priglašeni stroški tožnice tako znašajo 243.143,00 SIT.

Na podlagi 4. tč. prvega odstavka 358. čl. ZPP je pritožbeno

sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločitvi o

stroških delno spremenilo tako, da je stroške, ki jih je tožena

stranka dolžna povrniti tožnici, znižalo z zneska 320.340,00 SIT

na znesek 243.143,00 SIT. V preostalem je na podlagi 353. čl. ZPP

pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu

potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s

pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne

razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 499/95
• VDS sodba Pdp 1346/2004
• VDS sodba Pdp 1755/2004