VDS sodba Pdp 2040/2003

Jedro

Če je delodajalec delavcu odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga v letu 2003, je odpoved potrebno presojati po določbah ZDR, ne pa po določbah SKPgd oz. kolektivne pogodbe dejavnosti.

Ker je delodajalec zaposloval manj kot 100 delavcev, pri delavcu pa je šlo za individualni odpust, delodajalec ni bil dolžan izdelati programa razreševanja presežnih delavcev oz. sprejeti kriterijev za določitev presežnih delavcev.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 5.2.2003 o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika iz poslovnih razlogov; ugotovitev, da je tožniku dne 6.7.2003 nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, zaradi česar ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu omogočiti delo na delovnem mestu traktorista - poljedelca oz. na drugem delovnem mestu, mu za čas od dne 7.7. do 22.10.2003 in od vrnitve nazaj na delo dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, obračunati in plačati zaostalo nadomestilo plače in zagotoviti vpis delovne dobe v delovno knjižico, vse dajatve z ustreznimi obrestmi v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. Glede stroškov je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da je tožniku bila odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi ukinitve delovnega mesta, na katerem je bil razporejen. V zadevi je šlo za individualni odpust delavca, zaradi česar ni bilo potrebno upoštevati kriterijev za določitev presežnih delavcev.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/02), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS, št. 19/94) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči. Navaja, da je do odpovedi pogodbe prišlo iz razloga, ker je tožena stranka po ukinitvi mlečne proizvodnje in dejavnosti pitanih govedi ukinila delovno mesto traktorista - poljedelca, pri čemer je delovno mesto traktorista - sadjarja preimenovala v traktorist, ki naj bi ga po reorganizaciji zasedalo 8 bivših traktoristov sadjarjev in I. P.. V dokaznem postopku se je ugotovilo, da je zadnja tri leta pred odpovedjo dejansko opravljal delo traktorista na kurji farmi v Slivnici. Sedaj po reorganizaciji opravlja to delo drugi delavec. Zato ne drži navedba tožene stranke, da je prenehala potreba po njegovem delu. Dejansko stanje je drugačno, saj I. P. sploh ni bil namenjen za upravljanje traktorja, temveč je bila njegova razporeditev fingirana, da je lahko prišlo do odpovedi pogodbe. Poleg tega je bilo v zadevi zmotno uporabljeno materialno pravo. Tožena stranka bi morala v njegovem primeru, ko je ukinila delovno mesto traktorista - poljedelca, izvesti postopek med primerljivimi delavci v skladu z 17. čl. SKPgd in 18. čl. KP za kmetijsko in živilsko industrijo. V tem primeru bi se moral primerjati z vsemi bivšimi 8 traktoristi - sadjarji. V sporu se je ugotovilo, da je šlo pri njih za vsebinsko spremembo delovnega mesta, pri čemer so vsi sklenili nove pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da je šlo za izvajanje postopka po določbi 2. odst. 47. čl. ZDR. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče njegovim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno razsodilo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter zmotno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba pravilne dejanske in pravne razloge ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova. Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja:

Iz izpovedbe direktorja J. F. je razvidno, da je tožena stranka v letih 2002 in 2003 pristopila k zmanjševanju poslovnih stroškov, racionalizaciji proizvodnje in k ostalimi spremembami poslovanja, vse v cilju izboljšanja konkurenčnosti pred vstopom v EU. V tej zvezi so se odločili za ukinitev vseh organizacijskih enot, razen PC Perutninarstva in sadjarstva oz. rastlinske proizvodnje, v okviru teh enot pa za ustrezno prerazporeditev delavcev. Z aktom o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z dne 28.1.2003 je tožena stranka med ostalim ukinila delovno mesto traktorista - poljedelca. Poleg tega je imenovala enotno delovno mesto traktorista, katera opravila so bila pri toženi stranki še vedno potrebna, saj so se z njimi pokrivala dela traktorista tudi na drugih lokacijah. V kolikor so pri toženi stranki potrebe po traktorskih opravilih na perutninski farmi v Slivnici v zmanjšanem obsegu še obstajale, oz. so se pokrivale z drugim izvajalcem, navedeno ne more pomeniti, da je še nadalje obstajala potreba po tožnikovem delu, saj je šlo pri ukinitvi njegovega delovnega mesta za razloge zmanjšanja stroškov poslovanja in racionalizacije proizvodnje. Glede tega je potrebno poudariti, da predstavlja zmanjšanje delovnih mest pri delodajalcu in ustrezno združevanje del organizacijski ukrep, ki je stvar poslovne odločitve delodajalca. Zato v tej smeri podano pritožbeno opozarjanje na nepotrebnost razporejanja delavcev L. in P. na druga opravila in delovne zadolžitve, ne more biti upoštevno.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi morala tožena stranka izvesti postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev oz. opraviti primerjavo med traktoristi v skladu z določbami kolektivne pogodbe. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča določbe kolektivnih pogodb v delu, ki opredeljujejo postopek določanja trajno presežnih delavcev, z uveljavitvijo novega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02) niso več uporabljive. Kolektivne pogodbe so bili kot splošni akti sprejete na podlagi delovnopravnih zakonov, ki so z novim ZDR prenehali veljati. Odločilno je, da je ZDR namesto prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov uvedel redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Med ostalim je v določbah od 96. do 102. čl. predpisal postopek odpovedi pogodbe večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov. Tako je z določbo 96. čl. ZDR urejeno, kdaj in v katerih primerih večjega števila delavcev je delodajalec dolžan izdelati program razreševanja presežnih delavcev. Zato je v primeru tožnika, ki mu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga v letu 2003, potrebno presojati zadevo po določbah ZDR in ne SKPgd oz. KP dejavnosti.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka v spornem obdobju zaposlovala manj kot 100 delavcev, pri čemer je šlo pri tožniku za ukinitev delovnega mesta traktorista - poljedelca, ki je bilo ukinjeno kot edinemu izvajalcu. Pri tožniku je šlo tako za individualni odpust delavca oz. odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka v skladu z določbo 96. čl. ZDR v takšnem primeru ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev oz. na njegovi podlagi sprejeti kriterije za določitev presežnih delavcev. Kot je izpovedal direktor F., je tožena stranka poskušala tožnika ustrezno razporediti na druga dela oz. ga prekvalificirati v sortirca jajc. Vendar so tudi v tem proizvodnem procesu zmanjševali število zaposlenih delavcev. Ker pri toženi stranki niso bile podane možnosti, da bi tožnik še naprej ostal v delovnem razmerju, je bila v skladu z ugotovljenim stanjem redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga za tožnika edino sprejemljiva odločitev. V takšnem postopku pa je tožena stranka spoštovala pravila postopka in predpisane roke za odpoved pogodbe (5. odst. 88. čl. ZDR).

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ostali pritožbeni razlogi, do katerih se pritožbeno sodišče v tej sodbi ni izrecno opredelilo, pa za presojo niso pomembni oz. ne vplivajo na drugačno odločitev (1. odst. 360. čl. ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožnik v zvezi s pritožbo, tožena stranka pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, pri čemer na drugi strani odgovor tožene stranke ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi, je pritožbeno sodišče odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1278/2006
• VDS sklep Pdp 417/98
• VDS sodba Pdp 499/95