VDS sodba Pdp 856/2004

Jedro

1. Če so podani pogoji za odpoved PZ, je delavcu mogoče PZ

dopovedati le za delovno mesto, na katerega je bil dokončno

razporejen in na katerem je tudi delal, tudi če za to

delovno mesto ni sklenil PZ. Zmotno je stališče, da je

potrebno odpovedati PZ, ki jo delavec sklenil pred

prerazporeditvijo (po starem ZDR).

2. Odškodnina po 1. odstavku 118. člena ZDR je določena z

zakonom in predstavlja posebno vrsto odškodnine ali odmene,

do katere je upravičen delavec, če se ugotovi, da mu je PZ

prenehala nezakonito, delavec pa ne želi nadaljevati z

delovnim razmerjem. Višino odškodnine določi sodišče ob

upoštevanju pravil civilnega prava, pri čemer so primerni

kriteriji npr: trajanje delovnega razmerja, starost delavca,

možnost nove zaposlitve, socialno stanje ipd.

 

Izrek

Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se potrdi

izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je

odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 10.2.2003

nezakonita. Nadalje je ugotovilo, da nadaljevanje delovnega

razmerja tožnika pri toženi stranki ni več mogoče in da mu je

trajalo do 1.4.2003, ko se je zaposlil pri drugem delodajalcu.

Toženi stranki je naložilo, da tožniku izplača odškodnino v

znesku 1.050.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

17.3.2003 do plačila, višji zahtevek iz naslova odškodnine pa je

zavrnilo. Toženi stranki je tudi naložilo, da tožniku povrne

stroške postopka v znesku 269.631,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od dneva odločitve do plačila.

Zoper zavrnilni del sodbe (5. točka izreka) se pritožuje tožeča

stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338.

člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99,

96/2002, 2/2004). Navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno

ocenilo nematerialne škode, ki je nastala tožniku zaradi odpovedi

pogodbe o zaposlitvi in da je izvedlo le dokaz z zaslišanjem

tožnika, čeprav je bil predlagan izvedenec medicinske stroke,

zaslišanje lečečega psihiatra in vpogled v zdravstveno

dokumentacijo. Zaradi tega dejansko stanje ni bilo popolno

ugotovljeno in posledično je bilo tudi materialno pravo zmotno

uporabljeno. Neutemeljeno je bil zavrnjen tudi tožnikov zahtevek

za povračilo materialne škode. Tožena stranka je čakala na

uveljavitev novega ZDR le zato, da bi bili njeni stroški manjši,

saj bi bili nedvomno višji, če bi izvedla postopek trajno

presežnih delavcev po stari zakonodaji. Predlaga razveljavitev

zavrnilnega dela sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču

prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in

uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja

in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v izreku

sodbe napačno zapisan datum odpovedane pogodbe o zaposlitvi -

namesto 14.5.1991 je zapisan datum 14.5.2001. Prav tako ni točna

ugotovitev, da odpoved nima opozorila na pravno varstvo in

pravice za primer brezposelnosti. Dne 19.2.2003 je bila namreč

odpoved dopolnjena. Nadalje pritožba navaja, da je sodišče prve

stopnje prezrlo, da so predložitev in podpis nove pogodbe o

zaposlitvi narekovale spremenjene okoliščine, do katerih je

prišlo zaradi združitve dveh organizacij v novo družbo, nove

sistemizacije, novega plačnega sistema, nove organizacije dela.

Tožnik se tem okoliščinam ni hotel prilagoditi, pod starimi

pogoji pa obstoj delovnega razmerja ni bil več mogoč. Napačna je

ocena sodišča prve stopnje, da je bila tožniku odpovedana pogodba

o zaposlitvi na delovnem mestu odgovorni komercialist. Tožnikova

prejšnja pogodba je bila namreč sklenjena za delovno mesto

komercialist DE 300. Ne glede na sklep o razporeditvi z dne

19.6.2002 je lahko tožniku odpovedala le to pogodbo o zaposlitvi,

ker druge ni bilo. Ponudila mu je pogodbo o zaposlitvi za delovno

mesto, za katerega je izpolnjeval pogoje. Ker je podpis nove

pogodbe tožnik odklonil, mu je delovno razmerje zakonito

prenehalo, zato do odškodnine ni upravičen. Predlaga spremembo

izpodbijanega dela sodbe in zavrnitev zahtevka v celoti oz.

razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo

sojenje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in

na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da tožniku delovno razmerje pri

toženi stranki ni prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o

zaposlitvi (s ponudbo nove), ker je ugotovilo, da je bila ta

nezakonita. Ob upoštevanju 1. in 2. odstavka 118. člena Zakona o

delovnih razmerjih (ZDR-02, Ur.l. RS št. 42/2002) je ugotovilo

trajanje delovnega razmerja do 1.4.2003, ko se je tožnik zaposlil

pri drugem delodajalcu.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s to odločitvijo. Sodišče

prve stopnje je ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju

materialno pravo pravilno uporabilo. Pritožbena pripomba, da je v

obrazložitvi (stran 5, 2. odstavek) zapisalo napačen datum

odpovedane pogodbe o zaposlitvi - 14.5.2002 namesto 14.5.1991 -

je sicer točna, vendar pa gre le za pisno pomoto, ki na

pravilnost odločitve nima nobenega vpliva. Ugotovitev, da v

odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 10.2.2003

(priloga A10) ni opozorila na pravno varstvo in na pravice za

primer brezposelnosti pa je točna, saj v tem dokumentu opozorila

res ni. Drži pa tudi pritožbena navedba, da je tožena stranka to

pomanjkljivost odpravila z dopolnitvijo odpovedi dne 19.2.2003

(priloga A13).

Bistveno za pravilnost izpodbijane odločitve je dejstvo, da

tožena stranka ni mogla zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi

z dne 14.5.1991 dne 10.2.2003, ker te pogodbe takrat preprosto ni

bilo več. Spremenjene okoliščine so nastopile že v letu 2002 z

združitvijo podjetij oz. nastankom nove družbe. Zato je tožnik

tedaj tudi prejel sklep o razporeditvi na delovno mesto odgovorni

komercialist. Pred tem je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi na

delovnem mestu komercialist DE 300 v družbi Tegrad p.o.. Po

združitvi podjetij in ustanovitvi družbe Tegrad & PAP, d.d. pa je

bil tožnik dokončno in pravnomočno razporejen na drugo delovno

mesto v tej družbi. Z dokončnostjo sklepa o razporeditvi je

pogodba o zaposlitvi z dne 14.5.1991 prenehala veljati v delu, ki

se nanaša na delovno mesto in področje dela. V sklepu o

razporeditvi je bilo izrecno določeno le to, da tožnik najdalj do

30.9.2002 zadrži plačo in ostale pravice in obveznosti iz

prejšnje pogodbe o zaposlitvi.

Po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-90, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91,

71/93), ki je veljal do 31.12.2002 je delodajalec o pravicah,

obveznostih in odgovornostih odločal s sklepi. Šele novi ZDR je

uzakonil dosledni pogodbeni princip urejanja razmerij med

delavcem in delodajalcem. Sklenitev pogodbe o zaposlitvi je bila

sicer predvidena tudi v ZDR-90, vendar pa ni bila pogoj za

zakonitost razporeditve. Zato je bil tožnik ne glede na to, da

pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto odgovorni komercialist ni

hotel podpisati, na tem delovnem mestu razporejen, saj zoper

sklep o razporeditvi ni ugovarjal. Tožena stranka mu pogodbe o

zaposlitvi na delovnem mestu, na katerem ni bil več razporejen,

ni mogla odpovedati, zlasti pa z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi

na delovnem mestu komercialist DE 300 ni mogla izničiti

razporeditve na delovno mesto odgovorni komercialist. Če ima

delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določeno delovno mesto,

kasneje pa je z dokončnim in pravnomočnim sklepom razporejen na

drugo delovno mesto (po stari zakonodaji), na katerem tudi dela,

mu je mogoče iz poslovnega razloga odpovedati pogodbo o

zaposlitvi le v primeru, če ta razlog obstaja na delovnem mestu,

na katerem je delavec dokončno razporejen (tudi če pisna pogodba

o zaposlitvi ob razporeditvi ni bila sklenjena). Kot je ugotovilo

sodišče prve stopnje, je delo na delovnem mestu, na katerem je

bil tožnik razporejen, ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi še

obstajalo in poslovnega razloga, zaradi katerega delo na tem

delovnem mestu ne bi bilo več mogoče, ni bilo. Zato je povsem

pravilno ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi (s ponudbo

nove) z dne 10.2.2003 nezakonita.

Ker nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo v interesu ne

tožnika, ne tožene stranke, je sodišče prve stopnje tudi pravilno

določilo trajanje delovnega razmerja do 1.4.2003, ko se je tožnik

zaposlil pri drugem delodajalcu. To se je zgodilo namreč takoj

naslednji dan po prenehanju delovnega razmerja pri toženi

stranki, tako da tožnik, kljub nezakoniti odpovedi pogodbe o

zaposlitvi ni ostal brez zaposlitve.

Tožniku je tudi utemeljeno prisodilo odškodnino. Po 1. odstavku

118. člena ZDR-02 prizna sodišče delavcu, ki mu delovno razmerje

preneha na podlagi te določbe, odškodnino po pravilih civilnega

prava. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo 1.050.000,00

SIT, kolikor bi po 109. členu ZDR-02 znašala odpravnina za polnih

14 let delovne dobe (napolnil je nekaj manj kot 14 let), ki bi jo

tožnik prejel, če bi bila pogodba o zaposlitvi iz poslovnega

razloga odpovedana zakonito. Svojo odločitev je tudi ustrezno

obrazložilo in pritožbeno sodišče se z razlogi strinja. Plačilo

odškodnine je zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi,

kadar reintegracija ob upoštevanju interesov obeh strank ni več

mogoča, določeno z zakonom. Zato jo je potrebno šteti za posebno

vrsto odškodnine ali odmene, do katere je delavec upravičen, ker

se je odpovedal reintegraciji in ker je delodajalec ravnal

nezakonito. Višino določi sodišče ob upoštevanju pravil civilnega

prava, pri čemer so primerni npr. naslednji kriteriji: trajanje

delovnega razmerja, starost delavca, možnosti nove zaposlitve,

socialno stanje ipd.. Sodišče prve stopnje je kot kriterij

uporabilo delovno dobo tožnika pri toženi stranki (ta kriterij se

namreč uporabi pri odmeri odpravnine).

Zaradi navedenega je pritožba tožene stranke neutemeljena.

Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijani

ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje.

V zvezi s pritožbo tožnika pa je potrebno ugotoviti, da je

materialno škodo, ki naj bi mu zaradi odpovedi pogodbe o

zaposlitvi nastala, ocenil na 2.250.000,00 SIT. Svoj zahtevek je

utemeljil s tem, da bi po ZDR-90 prejel odpravnino, če bi bil

opredeljen za trajno presežnega delavca, pa tudi daljši odpovedni

rok bi imel. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da

je tožniku mogoče priznati odškodnino le v višini odpravnine po

109. členu ZDR-02, ki bi jo prejel, če bi bila odpoved zakonita.

Pritožbeno sodišče se z višino odmerjene odškodnine strinja.

Glede na to, da višina tožnikove bruto plače ni bila natančno

ugotovljena, je sodišče prve stopnje uporabilo primeren način

izračuna (nespornih vsaj 300.000,00 SIT bruto plače in 14 let

delovne dobe). Na ta način mu je prisodilo 1.050.000,00 SIT, kar

predstavlja odpravnino, ki bi jo prejel, če bi bila odpoved

pogodbe o zaposlitvi zakonita. Osnove za priznanje odškodnine v

višini odpravnine po 36. f členu ZDR-90 v tem primeru ni, saj v

letu 2002 ni bilo pogojev za prenehanje delovnega razmerja

tožniku kot trajno presežnemu delavcu. Le če bi taki pogoji

obstajali že v letu 2002, pa bi tožena stranka čakala z odpovedjo

na leto 2003, bi bilo mogoče eventualno prisoditi odškodnino v

višini odpravnine po ZDR-90. Druge oz. večje materialne škode

tožnik ni izkazal. Kot izhaja iz tožbe, naj bi mu materialna

škoda nastala tudi zaradi nižje vrednosti točke v obdobju od

julija do novembra 2002, neutemeljene negativne delovne

uspešnosti, odtegljaja 50.000,00 SIT pri plači za november 2002

in zaradi izplačila plače v decembru 2002 in januarju 2003 po

neveljavni pogodbi. To pa so le pavšalne navedbe, ki z ničemer

niso izkazane.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo nematerialne

škode. Nematerialna škoda naj bi tožniku nastala zaradi

nepripravljenosti tožene stranke za mirno rešitev spora, zlasti

pa zaradi duševne stiske in strahu pred negotovo prihodnostjo v

času po odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je zahtevek za plačilo odškodnine za

nematerialno škodo utemeljeno zavrnilo. Kljub temu pa pritožbeno

sodišče ne soglaša z ugotovitvijo, da le obstoj škode, kot eden

od elementov odškodninske odgovornosti, ni izkazan. Vprašljiv je

namreč tudi obstoj ostalih elementov odškodninske odgovornosti,

zlasti krivde tožene stranke. Le ta je želela tožnikov status

urediti in ga tudi formalno uskladiti z dejanskim stanjem - torej

mu je ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, na

katerem je bil že sicer dokončno in pravnomočno razporejen.

Zaradi tožnikovega odklanjanja podpisa je nato uporabila določbe

novega ZDR-02 in mu ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi za

drugo delovno mesto. Pri tem je napačno štela, da lahko odpove

prejšnjo pogodbo o zaposlitvi, ker nove na podlagi dokončnega

sklepa o razporeditvi tožnik ni podpisal. Tožena stranka je torej

napačno uporabila določbo 90. člena ZDR-02. V pravni literaturi

in sodni praksi je uveljavljeno stališče, da izdaja odločbe v

nasprotju z zakonom sama po sebi še ne izkazuje naklepa ali

malomarnosti organa, ki je odločbo izdal. Za utemeljitev

odškodninske odgovornosti bi moral tožnik dokazati, da je uprava

tožene stranke naklepno ali vsaj iz malomarnosti povzročila

škodo, ki jo zatrjuje. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je

tožena stranka naklepno ali iz malomarnosti napačno odpovedala

pogodbo o zaposlitvi tožniku, kar bi bilo npr. podano, če bi

njena razlaga zakona očitno odstopala od jasne in povsem določene

vsebine pravne norme in ustaljene sodne prakse, pri čemer je

treba poudariti, da sodne prakse v zvezi z uporabo določb ZDR-02

praktično še ni. Ravnanje tožene stranke je v spornem primeru

rezultat nepravilnega razumevanja zakonskega določila, ne pa

njenega naklepa ali malomarnosti. Zmotna uporaba materialnega

prava je celo predvidena v ZPP kot pritožbeni razlog. To pomeni,

da je napačna odločitev - tudi sodišča - predvidena in so njeni

odpravi namenjena pravna sredstva. Ta pravna sredstva je tožnik

uporabil in z njimi v z zakonom predvidenem postopku tudi uspel.

Elementi odškodninske odgovornosti morajo biti podani

kumulativno. Iz zgornje obrazložitve izhaja, da krivdno ravnanje

tožene stranke ni izkazano in torej tožena stranka za škodo, ki

jo zatrjuje tožnik, ni odgovorna. Zato je sodišče prve stopnje

odločilo pravilno. Dokaz z izvedencem medicinske stroke ni bil

potreben; sodišče prve stopnje je dokazni predlog utemeljeno

zavrnilo.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in

ker ni razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je

pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano

sodbo sodišča prve stopnje.

Stranki s pritožbama nista uspeli, zato na podlagi 154. člena ZPP

v zvezi s 165. členom ZPP krijeta vsaka svoje stroške

pritožbenega postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 844/2001
• VDS sodba Pdp 190/2005
• VDS Sodba Pdp 1460/2001