<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDS sklep Pdp 1884/2004
ECLI:SI:VDSS:2005:VDS.PDP.1884.2004

Evidenčna številka:VDS03060
Datum odločbe:04.08.2005
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:odpoved

Jedro

1. Delodajalec v primeru odpovedi PZ iz razloga nesposobnosti ali

poslovnega razloga delavcu ni dolžan ponuditi neustrezne zaposlitve

(3. odstavek 88. člena ZDR). Zato odpoved PZ iz poslovnega razloga ni

nezakonita, če delodajalec delavcu ni ponudil neustrezne zaposlitve.

2. Neformalni pogovori med delavcem in delodajalcem pred odpovedjo PZ

o morebitni zaposlitvi delavca na drugem delovnem mestu ne pomenijo

ponudbe ustrezne zaposlitve.

3. Ustrezna zaposlitev je le zaposlitev, za katero se zahteva enaka

vrsta in stopnje izobrazbe, kot se je zahtevala na prejšnjem delovnem

mestu, za katero je imel delavec sklenjeno PZ. Ni odločilna vrsta in

stopnja izobrazbe, ki jo delavec ima, ampak vrsta in stopnje

izobrazbe, ki se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem

delovnem mestu.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo redno odpoved pogodbe o

zaposlitvi, ki je bila tožniku podana s strani direktorice tožene

stranke dne 10.2.2004 in na podlagi katere mu je bila odpovedana

pogodba o zaposlitvi z dne 3.9.1997, dopolnjena z aneksom z dne

26.4.2001. Sodišče je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri

toženi stranki ni prenehalo, temveč mu z vsemi pravicami in

obveznostmi še vedno traja. Toženi stranki je naložilo, da

tožniku za čas, ko ni bil v delovnem razmerju, izplača

nadomestila plače, ki mu gre po pogodbi o zaposlitvi, skupaj z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnega mesečnega

zneska, od 18. dne v mesecu do plačila ter plača za tožnika tudi

vse davke in prispevke od bruto plač. Toženo stranko je zavezalo,

da tožniku povrne stroške postopka v višini 148.104,00 tolarjev

skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do

plačila, v 8-ih dneh, pri čemer vsa izplačila opravi na račun

pooblaščenca tožnika.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki smiselno uveljavlja

vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o

pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) in

pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev sodbe (pravilno

spremembo sodbe) in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa

razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo

sojenje. V pritožbi navaja, da odprava nepravilnosti v zvezi z

morebitno opustitvijo zagotovitve zaposlitve ali prekvalifikacije

oziroma dokvalifikacije v smislu 3. odstavka 88. člena Zakona o

delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002) ne vpliva na

zakonitost odpovedi dotedanje pogodbe o zaposlitvi. V konkretni

zadevi obstajajo resni in utemeljeni razlogi za odpoved, ki jih

je tožena stranka tudi izkazala ter jih je kot takšne povzelo

tudi sodišče. Eventualno opustitev zaposlitve delavca na drugih

delih, dokvalifikacije oziroma prekvalifikacije ne more vplivati

na zakonitost odpovedi dotedanje pogodbe same. Takšna opustitev

bi bila lahko razlog le za drugačen tožbeni zahtevek, in sicer v

smislu naložitve sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi ali

zagotovitve prekvalifikacije oziroma dokvalifikacije. Če hoče

spoštovati odločitev sodišča, s katero je razveljavljena odpoved,

bi morala toženka vzpostaviti stanje kot pred odpovedjo, kar pa

je nemogoče, saj dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi tožniku

ne more nuditi, ker ga ni več. To je ugotovilo tudi sodišče prve

stopnje. Posledično bi bila takšna sodba neizvršljiva. Sodišče

prve stopnje je pri svoji odločitvi tudi bistveno kršilo določbe

postopka, saj iz obrazložitve sodbe izhaja zaključek sodišča prve

stopnje, da obstajajo poslovni razlogi za odpoved pogodbe o

zaposlitvi, sama odločitev sodišča prve stopnje v 1. točki izreka

pa takšno obrazložitev negira. Tožena stranka se nadalje ne

strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je opustila dolžnost

ponudbe druge pogodbe o zaposlitvi ali zagotovitve

dokvalifikacije oziroma prekvalifikacije. Kaj je ustrezna

zaposlitev določa 3. odstavek 90. člena ZDR; opredeljuje jo kot

zaposlitev, za katero se zahteva enaka stopnja in vrsta strokovne

izobrazbe, kot se zahteva za opravljanje dela na prejšnjem

delovnem mestu, za katero je imel delavec sklenjeno pogodbo o

zaposlitvi. Tožena stranka v letu 2004 ni zaposlila nobenega

delavca na delovnem mestu, za katerega se zahteva V. stopnja

strokovne izobrazbe, kot se zahteva na delovnem mestu referent

nabave, na katerem je bil zaposlen tožnik. Glede ponudbe

neustrezne zaposlitve zakonodaja dopušča, da delodajalec delavcu

lahko ob njegovem soglasju takšno zaposlitev ponudi, vendar

delodajalcu tega ne nalaga kot obveznost, katere opustitev bi

imela za posledico iztožljivost neustrezne zaposlitve. Ne glede

na to, da ni dolžnost delodajalca, da delavcu ponudbo formalno

neustrezno delo, pa je tožena stranka tožniku vseeno iskala in

dejansko ponudila možnost zaposlitve v proizvodnji, kar pa je

kategorično odklonil. Šlo je za zaposlitev brusilcev in varilcev,

kar je za dve oziroma tri stopnje nižje od zahtevane izobrazbe za

delo, ki ga je opravljal tožnik, saj je opravljal delo na

delovnem mestu, kjer se zahteva srednja, torej V. stopnja

izobrazbe. Delo na delovnem mestu varilca in brusilca je tudi

specifično, zaradi česar bi bilo delavca potrebno usposabljati in

prekvalificirati. Tožena stranka je prepričana, da je možno in

zamišljeno prekvalificiranje za spremembo vrste, ne pa tudi

stopnje izobrazbe, kakor je tudi namen dokvalificija za

pridobivanje stopnje izobrazbe ne pa za spreminjanje na nižje.

Nepravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, ki se nanaša

na možnost zaposlitve na delovnem mestu vzdrževalec. Za to

delovno mesto se zahteva IV. stopnja izobrazbe - strojni

ključavničar, kar ne ustreza stopnji in vrsti izobrazbe, kot je

zahtevana na delovnem mestu nabavni referent, na katerem se je

tožniku odpovedala pogodba o zaposlitvi (za zahtevano V. stopnjo

izobrazbe). To seveda pomeni, da delo vzdrževalca ne pomeni

ustreznega dela. Poleg tega sta pogoja za zasedbo delovnega mesta

vzdrževalec znanje hidravlike in pnevmatike ter delovne izkušnje

na področju vzdrževanja v trajanju petih let in ju tožnik (kljub

različnim delom, ki jih je opravljal) ne izpolnjuje. Toženka bi z

njegovo zaposlitvijo na takšnem delovnem mestu neposredno kršila

zakon, saj delodajalec ne more in ne sme zaposlovati na delih, za

katere delavec ne izpolnjuje pogojev (23. člen ZDR v povezavi s

3. točko 1. odstavka 229. člena ZDR). Tudi če bi tožena stranka lahko omogočila tožniku pridobitev znanja pnevmatike in

hidravlike v smislu prekvalifikacije, nikakor ne bi mogla (v

primernem in razumljivem času) nadomestiti 5-letnih delovnih

izkušenj na področju vzdrževanja, ki so za delovno mesto

vzdrževalca bile neobhodno in nujno potrebne. Sodišče prve

stopnje je kršilo določbe postopka, ker ni sledilo izpovedi prič

o tem, da potreb po strojnih ključavničarjih niso imeli, ker naj

bi obratno izhajalo iz članka v časopisu Večer. V tem primeru gre

za nedovoljen dokaz, ki toženki ni bil vročen, tožnik pa ga je

predložil šele na drugi obravnavi in ne na prvem naroku, kot to

zahteva 286. člen ZPP. Gre za dokaz, ki ga sodišče ne bi smelo

upoštevati pri odločanju.

Pritožba je utemeljena.

V konkretni sporni zadevi je tožnik zahteval razveljavitev redne

odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne

10.2.2004, ker je menil, da je bila že sama odpoved pogodbe o

zaposlitvi nezakonita in iz razloga, ker tožena stranka ni

ravnala v skladu s 3. odstavkom 88. člena ZDR, saj bi mu lahko

ponudila zaposlitev pod spremenjenimi pogoji oziroma na drugih

delih oziroma ga dokvalificirala ali prekvalificirala. Sodišče

prve stopnje je po izvedenem postopku v izpodbijani sodbi

zaključilo, da so obstajali poslovni razlogi na strani tožene

stranke za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, saj je

zaradi izvajanja programa "prisip" prišlo na delih, ki jih je

opravljal tožnik, do organizacijskih sprememb, zaradi česar so

prenehala potrebe po opravljanju dela na njegovem delovnem mestu

referent nabave. Takšen zaključek je sodišče prve stopnje

ustrezno obrazložilo in tudi ni predmet pritožbe, saj se tožena

stranka s tem strinja.

Glede na navedeno se zastavlja in je odprto predvsem vprašanje,

ali bi bilo v smislu 3. odstavka 88. člena ZDR tožnika mogoče

zaposliti na drugem delovnem mestu oziroma ga dokvalificirati ali

prekvalificirati za drugo delo in bi mu morala tožena stranka

zaradi tega ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Sodišče

prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku štelo, da je imela

tožena stranka na razpolago zaposlitev za tožnika, saj je v istem

času, ko je podala tožniku odpoved, brezuspešno iskala delavca za

delovno mesto vzdrževalca, ki je po poklicu KV ključavničar.

Kljub temu, da je tožena stranka trdila, da je bilo za to delovno

mesto potrebno pet let delovnih izkušenj za strojno vzdrževanje z

znanjem hidravlike in pnevmatike, je sodišče prve stopnje

zaključilo, da bi tožena stranka "lahko tožnika", ki je pri njej

od leta 1994 opravljal različna dela, med njimi tudi delo

strojnega ključavničarja, mojstra delovne enote mlekarskega

obrata, lanserja in referenta nabave, ustrezno dokvalificirala

oziroma prekvalificirala za to delo. Nadalje je ugotovilo tudi,

da je tožena stranka v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku

skupaj z zavodom za zaposlovanje glede na pomanjkanja brusilcev

in varilcev pristopila k usposabljanju tega profila kadrov.

Čeprav gre po mnenju sodišča prve stopnje za tožnika neustrezna

dela, je sodišče zaključilo, da ZDR delodajalcu dopušča, da

delavcu ponudi tudi neustrezno zaposlitev ob njegovem soglasju.

Ker tožena stranka tožniku ni formalno ponudila tudi neustrezne

zaposlitve, je štelo, da ni ravnala v "duhu" 3. odstavka 88.

člena ZDR in je v posledici tega razveljavilo odpoved pogodbe o

zaposlitvi.

V zvezi z navedeno problematiko se najprej zastavlja vprašanje

interpretacije določbe 3. odstavka 88. člena ZDR v smislu tega,

do kje seže obveznost delodajalca, da delavcu ponudi sklenitev

nove pogodbe na drugem delovnem mestu, delavca dokvalificirala

oziroma prekvalificira. Ker je bilo v konkretni zadevi tožnikovo

delovno mesto ukinjeno, je jasno, da ga ni bilo mogoče zaposliti

na istem delovnem mestu pod spremenjenimi pogoji oziroma ga

dokvalificirati "za delo, ki ga že opravlja", zaradi česar je

predvsem pomembno, ali je bilo tožnika mogoče zaposliti na drugih

delih oziroma drugem delovnem mestu, oziroma ga prekvalificirati

za drugo delo oziroma delovno mesto. S tem v zvezi se v

konkretnem sporu zlasti zastavlja vprašanje, ali je ob eventualni

možnosti zaposlitve delavca na drugih delih delodajalec le-temu

dolžan ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi tako za

ustrezno, kot tudi za neustrezno zaposlitev.

ZDR v 3. odstavku 88. člena ob obstoju možnosti zaposlitve

delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma v

primeru dokvalifikacije oziroma prekvalificije določa, da mora

delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe, ne da bi

govoril le o novi pogodbi za ustrezno zaposlitev. Tako bi iz

gramatikalne razlage tega člena lahko sklepali, da je ob možnosti

drugačne oziroma nove zaposlitve delodajalec dolžan v primeru

odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali

poslovnega razloga ponuditi delavcu zaposlitev, ki je ustrezna

ali tudi neustrezna. Vendar bi gramatikalna razlaga v tem primeru

spregledala 20. člen ZDR, ki določa, da mora delavec, ki sklene

pogodbo o zaposlitvi, izpolnjevati predpisane, s kolektivno

pogodbo ali s splošnim aktom delodajalca določene oziroma s

strani delodajalca zahtevane in v skladu s 1. odstavkom 23. člena

ZDR objavljene pogoje za opravljanje dela, ravnanje v nasprotju s

tem členom pa predstavlja tudi prekršek z denarno kaznijo najmanj

1.000.000,00 tolarjev (3. točka 1. odstavka 229. člena ZDR). Tudi

v primeru zaposlitve delavca pod spremenjenimi pogoji ali na

drugih delih, itd. v smislu 3. odstavka 88. člena ZDR oziroma 1.

odstavka 90. člena ZDR gre najprej za odpoved in potem za ponudbo

sklenitve nove pogodbe, zaradi česar je tudi ob sklepanju te nove

pogodbe potrebno upoštevati določbo 20. člena ZDR. To pa ob

sistemsko ustreznem tolmačenju pomeni, da mora tudi delavec za

novo ponujeno pogodbo oziroma novo zaposlitev izpolnjevati vse

predpisane pogoje oziroma pogoje, ki so določeni s kolektivno

pogodbo ali s splošnim aktom delodajalca, razen v primeru, če je

možna dokvalifikacija ali prekvalifikacija. Delodajalec delavca

ne sme zaposliti, če teh pogojev ne izpolnjuje, kar obratno vodi

do zaključka, da bi bilo tudi nesmiselno od delodajalca izrecno

zahtevati, da delavcu eventualno ponudi novo pogodbo o zaposlitvi

za dela na delovnih mestih, za katera delavec niti ne izpolnjuje

pogojev. Zato nadalje ni mogoče šteti, da je delodajalec v

primeru obstoja poslovnih razlogov za odpoved pogodbe o

zaposlitvi delavcu dolžan ponujati tudi neustrezne zaposlitve,

oziroma določbo 3. odstavka 88. in 90. člena ZDR ni mogoče

tolmačiti tako, da je celotna odpoved nezakonita že, če delavcu

ne ponudi tudi nove pogodbe za neustrezno zaposlitev.

Ker v konkretni zadevi delodajalec delavcu ni ponudil nobene nove

zaposlitve (predhodni pogovori med delavcem in delodajalcem, v

katerih naj bi tožnik že v naprej odklonil možnost zaposlitve na

neustreznih delovnih mestih sicer niso pomembni, saj se

neformalni pogovori ne morejo šteti kot ustrezna ponudba nove

pogodbe), se zastavlja vprašanje, ali bi bila zaposlitev tožnika

na delovnih mestih vzdrževalca oziroma brusilca in varilca sploh

ustrezna zaposlitev. Glede delovnega mesta brusilca in varilca je

že sodišče prve stopnje zaključilo, da bi bila ta zaposlitev

neustrezna, saj naj bi šlo za zaposlitev, za katero se zahteva

II. ali III. stopnja strokovne izobrazbe, medtem ko je bil tožnik

nazadnje na delovnem mestu referent nabave, ki je bilo razvrščeno

v V. tarifni razred. Ustreznost zaposlitve se presoja ravno po

tem, kakšna vrsta in stopnja izobrazbe se je zahtevala za

opravljanje del na prejšnjem delovnem mestu delavca (3. odstavek

90. člena ZDR). Zaradi tega je jasno, da delovno mesto brusilca

ali varilca ne predstavlja ustrezne zaposlitve, torej glede na

prej zavzeto stališče tožena stranka takšne zaposlitve tožniku

niti ni bila dolžna ponuditi.

Enako vprašanje se zastavlja tudi za dolžnost ponudbe zaposlitve

na delovnem mestu vzdrževalca, za katerega je tožena stranka

navedla, da spada v IV. tarifni razred (sodišče prve stopnje pa

tega podatka niti ni ugotavljalo oziroma presojalo), kar bi prav

tako kazalo na to, da je šlo za neustrezno zaposlitev. Tudi če se

za to delovno mesto dejansko zahteva izobrazba, kot jo ima tožnik

(tudi to ni bilo ugotovljeno), je potrebno poudariti, da je

ustrezna zaposlitev le zaposlitev, za katero se zahteva enaka

vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje

del na prejšnjem delovnem mestu, za katero je imel delavec

sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, torej v tem primeru kriterij

ustrezne zaposlitve ni več vezan na vrsto in stopnjo izobrazbe

delavca, temveč vrsto in stopnjo izobrazbe, kot se je zahtevala

na prejšnjem delovnem mestu.

Za delovno mesto vzdrževalca naj bi se zahtevalo tudi znanje

pnevmatike in hidravlike ter 5-letne delovne izkušnje na področju

vzdrževanja. Tudi ob takšnih pogojih se zastavlja dodatno

vprašanje, ali bi tožena stranka lahko tožnika (tudi če je imel

ustrezno izobrazbo in če bi bila zahtevana izobrazba na prejšnjem

delovnem mestu enaka kot izobrazba za primerjano delo) sploh

zaposlila na takšnem delovnem mestu oziroma bi ga bila dolžna

prekvalificirati za takšno delovno mesto. Tudi če bi bila

prekvalifikacija možna (čeprav je lahko vprašanje, koliko časa bi

trajala), je nadaljnje vprašanje, ali bi zgolj prekvalifikacija

zadoščala, glede na to, da so bile zahtevana daljše delovne

izkušnje, ki jih zgolj prekvalifikacija ne more zagotoviti.

Sodišče prve stopnje je glede zgornjih vprašanj izhajalo že iz

tega, da bi bila tožena stranka dolžna tožniku ponuditi novo

pogodbo tudi za neustrezno zaposlitev, kar pa je napačno. V

nadaljevanju pa sodišče prve stopnje od tožene stranke niti ni

ugotavljalo nekaterih relevantnih dejstev o zahtevani izobrazbi

na posameznih delovnih mestih in ni pribavilo popolnega akta o

sistemizaciji z opisom delovnim mest, predvsem delovnega mesta

vzdrževalca ter eventualno ostalih aktov, iz katerih bi bi bila

razvidna zahtevana izobrazba in razvrstitev delovnega mesta

referent nabave in delovnega mesta vzdrževalca v ustrezen tarifni

razred, saj bi šele na podlagi tega lahko (tudi ob ugotovitvi

točne tožnikove izobrazbe in drugih podatkih o njegovi

usposobljenosti, ipd.) nesporno zaključilo, ali bi zaposlitev na

delovnem mestu vzdrževalca sploh predstavljala ustrezno

zaposlitev v smislu 3. odstavka 90. člena ZDR. Šele po pridobitvi

teh aktov oziroma dopolnitev dokaznega postopka v tej smeri, bo

sodišče lahko preverilo, ali bi zaposlitev tožnika na delovnem

mestu vzdrževalca predstavljala ustrezno zaposlitev, ki mu jo je

bila tožena stranka dolžna ponuditi in v zadevi ponovno odločilo.

Glede na navedeno in v skladu s 355. členom ZPP je pritožbeno

sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter

zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 


Zveza:

ZDR člen 88, 88/3, 90, 90/3, 88, 88/3, 90, 90/3.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zNDY3MQ==