<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Celju
Civilni oddelek

VSC sklep Cp 2018/2005
ECLI:SI:VSCE:2006:CP.2018.2005

Evidenčna številka:VSC01326
Datum odločbe:15.11.2006
Področje:civilno procesno pravo
Institut:popolna vloga - sklepčnost tožbe - zamudna sodba

Jedro

Zaključek, da tožnik v tožbi ni navedel dejstev, na katera opira svoj zahtevek in s katerimi bi utemeljil temelj ter višino zahtevanega zneska odškodnine oziroma višino nastale škode, za odškodnino zaradi izgubljenega dobička (na katero je to sodišče iz tožbenih navedb sklepalo) pa ni zatrjeval, da je imel namen tak dobiček pridobiti, zaradi česar ni izkazal, da je gotovo, da bi mu vtoževana škoda nastala, pomeni, da tožnik v tožbi življenjskega primera ni v zadostni meri individualiziral, da bi njegova trditvena podlaga omogočila popolno identifikacijo tožbenega zahtevka, takšna tožba pa ni nesklepčna, kot je zaključilo prvostopno sodišče, temveč je nepopolna, zato je (še) ni mogoče vsebinsko obravnavati.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke zahteval plačilo 3,167.100,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.06.2004 dalje do plačila ter povrnitev nastalih pravdnih stroškov.

Proti takšni sodbi se je iz vseh pritožbenih razlogov (I. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) pritožil tožnik. V pritožbi je navedel, da bi sodišče prve stopnje v tej zadevi moralo izdati zamudno sodbo, saj so bili zanjo izpolnjeni vsi zakonsko predpisani pogoji. Tožnik je v tožbi prepričljivo pojasnil, da je zaradi toženkinega protipravnega ravnanja utrpel vtoževano škodo, dejstva niso v nasprotju z dokazi, ostala dva pogoja pa sta tudi bila ugotovljena. Ker je E. d.o.o. prevzel I. L.o d.d. in je vsem delničarjem ponudil 10.000,00 SIT za delnico, je svoje delnice hotel prodati tudi tožnik, saj bi to storil vsak normalen človek, vendar pa tega zaradi toženkinega ravnanja ni mogel storiti. Ko je namreč prejel ponudbo E. d.o.o., jo je pozval, da uredita prepis, toženka pa je, namesto da bi zadevo uredila, delnice prodala E. d.o.o. in s tem več kot očitno tožniku povzročila škodo, saj ga je prikrajšala za kupnino. Sodišče prve stopnje ob sistemu afirmativne litiskontestacije ne bi smelo ugotavljati dejanskega stanja oziroma presojati izkazanosti izgubljenega dobička. Tožnik svojega zahtevka nanj ni opiral, temveč na navadno škodo, sploh pa sodišče ne bi smelo presojati, kakšna vrsta priznane škode je tožniku nastala, niti utemeljenosti njegovega zahtevka po temelju ter po višini. Zadošča, da je škodo zatrjeval in da njegovo zatrjevanje ni v nasprotju z dokazi, o čemer tu ni bilo dvoma. Sicer pa niti ni pomembno, kaj bi tožnik z delnicami napravil. Bistveno je, da je bil prikrajšan za 8.100,00 SIT na delnico, zaradi česar je bila toženka na njegov račun neupravičeno obogatena, ker je neupravičeno razpolagala z njegovim premoženjem. Če se je sodišče prve stopnje že oprlo na III. odstavek 318. člena ZPP, potem bi to moralo storiti v fazi predhodnega preizkusa tožbe in ne po njeni vročitvi toženi stranki, saj se ta faza z odpošiljanjem tožbe namreč zaključi. V kolikor pa je štelo, da pogoj iz 4. točke I. odstavka 318. člena ZPP ni bil izpolnjen, bi moralo izpeljati kontradiktoren postopek in o zahtevku meritorno odločiti. Zaradi navedenega je tožnik predlagal, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je odgovorila na tožnikovo pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek. Zavrnitev je oprlo na določilo III. odstavka 318. člena ZPP, ker je ugotovilo, da iz dejstev, navedenih v tožbi, njegova utemeljenost ne izhaja. Po presoji prvostopnega sodišča tožnik namreč v tožbi ni navedel dejstev, na katera opira svoj zahtevek in s katerimi bi utemeljil temelj ter višino zahtevanega zneska odškodnine oziroma višino nastale škode, za odškodnino zaradi izgubljenega dobička (na katero je to sodišče iz tožbenih navedb sklepalo) pa ni zatrjeval, da je imel namen tak dobiček pridobiti, zaradi česar ni izkazal, da je gotovo, da bi mu vtoževana škoda nastala.

Sodišče druge stopnje ocenjuje, da takšni zaključki prvostopnega sodišča pomenijo, da tožnik v tožbi življenjskega primera ni v zadostni meri individualiziral, da bi njegova trditvena podlaga omogočila popolno identifikacijo tožbenega zahtevka, takšna tožba pa ni nesklepčna, kot je zaključilo prvostopno sodišče, temveč je nepopolna, zato je (še) ni mogoče vsebinsko obravnavati (podobno odločba Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-1013/05 z dne 06.07.2006).

Skladno s I. odstavkom 180. člena ZPP je namreč ena od obveznih sestavin tožbe navedba dejstev, na katera tožnik opira svoj zahtevek. Da je tožba popolna, tožniku sicer ni treba navesti vseh dejstev, ki morajo obstajati, da pride do pravne posledice, ki se izraža v tožbenem zahtevku, treba pa je navesti tista, ki omogočajo jasno individualizacijo zahtevka in njegovo ločitev od drugih zahtevkov (tako Galič v Pravdnem postopku s komentarjem, GV Založba, 2. knjiga, stran 129), kar v tem postopku glede na same ugotovitve prvostopnega sodišča kot tudi glede na pritožbene navedbe tožnika v tem postopku ni bilo storjeno.

Sodišče prve stopnje je tako z zaključkom o nesklepčnosti tožbe tožbene pomanjkljivosti napačno pravno ocenilo. Res je nesklepčnost podana, če iz trditev o dejstvih ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, vendar pa mora biti, da je to sploh mogoče preizkusiti, najprej podana njena popolnost, čemur tožnik v konkretnem primeru z zatrjevano trditveno podlago tožbe (še) ni zadostil. Sodišče prve stopnje bi ga zato v skladu s 108. členom ZPP v okviru predhodnega preizkusa tožbe moralo pozvati, da jo dopolni, sicer jo bo zavrglo, ne pa o njej odločiti na podlagi III. odstavka 318. člena ZPP, zaradi česar je bilo treba njegovi pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter mu zadevo vrniti v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo tako prvostopno sodišče moralo tožnika najprej v skladu z zgoraj citiranim določilom ZPP pozvati, da tožbo ustrezno dopolni, nato pa postopek nadaljevati z vročitvijo popravljene tožbe toženi stranki (pri tem sodišče druge stopnje zgolj opozarja na to, da ji mora biti tožba pravilno vročena) ter o zadevi v primeru tožbenega odgovora meritorno odločiti.

Kadar sodišče druge stopnje razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških postopka v zvezi s tem pravnim sredstvom pridrži za končno odločbo (III. odstavek 165. člena ZPP).

 


Zveza:

ZPP člen 318, 318/3, 318, 318/3.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODE1MQ==