Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
VDS sodba in sklep Pdp 784/2005
ECLI:SI:VDSS:2005:VDS..PDP.784.2005
| Evidenčna številka: | VDS03327 |
|---|---|
| Datum odločbe: | 23.09.2005 |
| Področje: | DELOVNO PRAVO |
| Institut: | odpoved - odpravnina - zamudna sodba - sklepčnost tožbe - poprava tožbe |
Jedro
Ker je tožnica izredno odpovedala PZ po 2. odstavku 112. člena
ZDR, je upravičena do odpravnine, določene za primer redne
odpovedi PZ iz poslovnih razlogov, v višini po 109. členu ZDR.
Tožnica ni upravičena do odpravnine v višini, kot jo določa 170.
člena KP za tekstilno industrijo, saj je ta temeljila na določbah
prej veljavnega ZDR/90.
Tožena stranka se ni udeležila poravnalnega naroka oz. naroka za
glavno obravnavo in svojega izostanka ni opravičila. Čeprav je
odgovorila na tožbo, so bili podani pogoji za izdajo zamudne
sodbe (28/1 člena ZDSS-1). Ker pa se v primeru odsotnosti tožene
stranke z naroka šteje, da odgovor na tožbo sploh ni bil podan,
je ob ugotovitvi, da je tožba delno nesklepčna, potrebno
postopati po 39. členu ZDSS-1.
Izrek
Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. tč. izreka
glede zneska 466.287,30 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za
obdobje od 29.10.2004 do plačila in glede stroškov postopka (2.
tč. izreka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču
prve stopnje v novo sojenje.
V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu
potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Revizija se ne dopusti.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo naložilo
toženi stranki, da izplača tožnici 1.841.565,50 SIT neto z
zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.727.147,50 SIT od
29.10.2004 do plačila in od zneska 114.418,00 SIT od 1.11.2004 do
plačila, v roku 8 dni in pod izvršbo. Poleg tega je naložilo
toženi stranki, da povrne tožnici stroške postopka v znesku
215.158,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.4.2005 do
plačila, v 8 dneh in pod izvršbo.
Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev
določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje
tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi
ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve
stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da za izdajo zamudne
sodbe niso bili izpolnjeni pogoji po 28. čl. ZDSS-1, saj sodišče
prve stopnje ni upoštevalo določbe 5. odst. 28. čl. ZDSS-1.
Zaradi zdravstvenih težav je likvidacijski upravitelj upravičeno
izostal z naroka, kar je razvidno iz potrdila zdravnika S. R..
Sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe argumentira le izostanek
tožene stranke s poravnalnega naroka, ne omenja pa glavne
obravnave. Tožena stranka je odgovorila na tožbo. Pogoji po 318.
čl. ZPP niso izpolnjeni. Po vložitvi tožbe je tožnica razširila
tožbeni zahtevek, svoja stališča pa je dopolnjevala kar z dvema
pripravljalnima vlogama. Sodišče prve stopnje bi moralo opraviti
glavno obravnavo, na kateri bi se razjasnila vsa sporna
vprašanja. V sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih
oz. so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče ne
pojasni konkretnih postavk pri izračunu odpravnine niti ne
pojasni, za kateri izračun sploh gre. Materialno pravo je zmotno
uporabljeno, saj je sodišče o višini odpravnine odločilo na
podlagi podjetniške kolektivne pogodbe, čeprav ta ni več veljala.
Tožena stranka tožnici nikoli ni oporekala odpovedi pogodbe o
zaposlitvi in pravici do odpravnine, vendar pa je treba
spoštovati pozitivno zakonodajo. Tožnica te pri svojem tožbenem
zahtevku ni upoštevala, sodišče prve stopnje pa ji je zmotno
sledilo.
Pritožba je delno utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah
uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni
dolžnosti poleg zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka iz
7. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP,
Ur. l. RS; št. 26/99 - 2/2004) pazilo tudi na preostale bistvene
kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. ZPP. Pri tem
preizkusu je ugotovilo, da so bili pogoji za izdajo zamudne sodbe
izpolnjeni le v zvezi z delom tožbenega zahtevka, katerega je
tožnica vtoževala v tožbi pred razširitvijo tožbenega zahtevka.
Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnica v tožbi
vtoževala izplačilo odpravnine zaradi izredne odpovedi pogodbe o
zaposlitvi po 2. odst. 112. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR,
Ur. l. RS št. 42/2002) v višini 932.580,00 SIT, odškodnino
najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka v
znesku 328.980,20 SIT neto, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi
od 29.10.2004 do plačila in regres za letni dopust za leto 2004 v
višini 114.418,00 SIT neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od1.11.2004 do plačila. Znesek odpravnine je tožnica v tožbi
oblikovala na podlagi določbe 109. čl. ZDR ob upoštevanju 27 let
dela tožnice pri toženi stranki, v pripravljalni vlogi z dne
16.12.2004 pa je vtoževani znesek odpravnine zvišala z ozirom na
določbo 170. čl. podjetniške kolektivne pogodbe (A 26). Po
citirani določbi podjetniške kolektivne pogodbe je bil delavec
upravičen do izplačila odpravnine v višini polovice njegovega
povprečnega mesečnega osebnega dohodka v zadnjih treh mesecih, za
vsako leto dela v podjetju, če mu je delovno razmerje prenehalo
zaradi nujnih operativnih razlogov in je bil pri podjetju
zaposlen najmanj dve leti.
Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da sodišče prve
stopnje pri izdaji izpodbijane zamudne sodbe ni upoštevalo
določbe 5. odst. 28. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih
(ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Iz spisovnih podatkov je
razvidno, da sodišče prve stopnje poravnalnega naroka in prvega
naroka za glavno obravnavo, ki je bil razpisan za 23.3.2005 ob
11.30 uri, zaradi faksiranega opravičila tožene stranke ni
opravilo in ga je preložilo na 18.4.2005 ob 14.00 uri. Tožena
stranka je svoj izostanek z razpisanega naroka opravičevala z
zdravstvenimi težavami likvidacijskega upravitelja, pri čemer je
še navedla, da si v trenutni situaciji (pomanjkanje sredstev) ne
more zagotoviti pooblaščenca. Opravičilu je priložila potrdilo,
ki ga je dne 21.3.2005 izdal S.R. dr. med., spec. spl. med.. Iz
tega potrdila izhaja, da je g. M. G. (likvidacijski upravitelj)
zaradi zdravstvenih težav od 2.2.2005 v diagnostičnem in
terapevtskem postopku v splošni ambulanti in pri specialistih.
Zdravljenje je še v teku in bo po pričakovanju trajalo še par
mesecev. Z ozirom na navedeno je sodišče prve stopnje s sklepom
opr. št. X/Y z dne 23.3.2005 poravnalni narok in prvi narok za
glavno obravnavo preložilo na 18.4.2005 ob 14.00 uri. Sklep o
preložitvi naroka je bil toženi stranki vročen 29.3.2005. Tožena
stranka se ni udeležila niti teh narokov, zato je sodišče prve
stopnje o tožničinem tožbenem zahtevku odločilo z izpodbijano
zamudno sodbo. Ker tožena stranka svojega izostanka z razpisanega
poravnalnega naroka oz. prvega naroka za glavno obravnavo z dne
18.4.2005 ni opravičila, poleg tega pa tudi ni bilo splošno
znanih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da tožena stranka iz
upravičenih razlogov ni mogla priti na narok, je sodišče prve
stopnje pravilno zaključilo, da so izpolnjeni pogoji za uporabo
določbe 1. odst. 28. čl. ZDSS-1. K temu pritožbeno sodišče
dodaja, da sicer tudi iz potrdila, ki ga je 21.3.2005 izdal S. R.
dr. med., spec. spl. med. ne izhaja, da se likvidacijski
upravitelj tožene stranke poravnalnega naroka oz. naroka za
glavno obravnavo ne bi mogel udeležiti.
Zmotno je pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da sodišče prve
stopnje ne bi smelo izdati zamudne sodbe, ker je tožena stranka
odgovorila na tožbo. Po 1. odst. 28. čl. ZDSS-1 namreč izda
sodišče pod pogoji iz ZPP zamudno sodbo v primeru izostanka
tožene stranke s poravnalnega naroka ali prvega naroka za glavno
obravnavo, čeprav je tožena stranka odgovorila na tožbo. Če
tožena stranka brez upravičenega razloga ne pristopi na
poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo, se šteje,
kot da odgovora na tožbo sploh ni podala. V takšnem primeru je
torej sodišče dolžno preveriti le, če so izpolnjeni pogoji za
izdajo zamudne sodbe, kot so opredeljeni v 1. odst. 318. čl. ZPP.
Ne drži pritožbena navedba tožene stranke, da je sodišče prve
stopnje argumentiralo le izostanek tožene stranke s poravnalnega
naroka. Iz obrazložite izpodbijane sodbe (str. 2 obrazložitve) je
razvidno, da se je sodišče prve stopnje opredelilo tako do
izostanka tožene stranke s poravnalnega naroka kot tudi do
izostanka tožene stranke s prvega naroka za glavno obravnavo. Pri
tem ne gre prezreti dejstva, da je iz zapisnika poravnalnega
naroka in prvega naroka za glavno obravnavo z dne 18.4.2005
razvidno, da se je prvi narok za glavno obravnavo pričel
neposredno po tem, ko je sodišče s sklepom ugotovilo, da poskus
poravnave ni uspel.
Pritožbeno sodišče je presojalo izpodbijano zamudno sodbo tudi
glede pogojev iz 1. odst. 318. čl. ZPP. Pri tem preizkusu je
ugotovilo, da so bili vsi pogoji iz 1. odst. 318. čl. ZPP
izpolnjeni le v zvezi z delom tožničinega tožbenega zahtevka,
kakršnega je vtoževala v tožbi. Tako je sodišče prve stopnje
pravilno ugotovilo, da je tožnica utemeljeno podala izredno
odpoved pogodbe o zaposlitvi (A 21) saj so bili izpolnjeni
pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca,
kot jih opredeljuje 1. odst. 112. čl. ZDR.
V primeru izredne odpovedi delavca po 112. čl. ZDR je delavec
upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi
pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine
najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.
Višino odpravnine v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz
poslovnih razlogov opredeljuje 109. čl. ZDR. Če je delavec
zaposlen pri delodajalcu nad 15 let, mu v skladu z določbo 3.
alinee 2. odst. 109. čl. ZDR pripada odpravnina v višini 1/3
osnove za vsako leto dela pri delodajalcu. To osnovo pa
predstavlja povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali
ki bi jo prejel delavec, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred
odpovedjo (1. odst. 109. čl. ZDR).
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica v tožbi vtoževala
odpravnino v višini 932.580,00 SIT ob upoštevanju določbe 109.
čl. ZDR, da je pri vtoževani odškodnini v znesku 328.280,20 SIT
na podlagi 2. odst. 112. čl. ZDR pravilno upoštevala 150 dnevni
odpovedni rok (4. alinea 2. odst. 92. čl. ZDR) ter višino zadnje
plače, na podlagi katere je oblikovala zahtevek za izplačilo
odškodnine tudi po višini, poleg tega pa je pravilno vtoževala
tudi regres za letni dopust za leto 2004 v višini, kot ga je
določala Kolektivna pogodba za tekstilno industrijo (Ur. l. RS,
št. 5/98 in nadalj.) ter dogovor med socialnimi partnerji. V
zvezi s tem delom tožničinega tožbenega zahtevka so bili
izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe, kot jih
opredeljuje 1. odst. 318. čl. ZPP. V zvezi z navedenim je sodišče
prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožba toženi stranki
pravilno vročena v odgovor, da ne gre za zahtevek, s katerim
stranke ne morejo razpolagati, da izhaja utemeljenost tega dela
tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da
dejstva, na katere se opira ta del tožbenega zahtevka, niso v
nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica oz. s splošno
znanimi dejstvi. Ker so bili ob upoštevanju navedenega izpolnjeni
vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe v zvezi z zgoraj omenjenem
delom tožbenega zahtevka, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene
stranke glede navedenega zavrnilo in v tem delu potrdilo
izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).
Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da niso bili izpolnjeni vsi
pogoji za izdajo zamudne sodbe v zvezi z delom tožbenega
zahtevka, ki se je nanašal na razširitev tožbe, torej glede
izplačila odpravnine ob upoštevanju določbe 170. čl. podjetniške
kolektivne pogodbe. Odpravnina, kot je bila opredeljena v 170.
čl. podjetniške kolektivne pogodbe, je temeljila na določbah prej
veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št.
14/90, 5/91, 73/93). Novi ZDR pa je uvedel nov koncept urejanja
delovnih razmerij in na novo uredil pravico do odpravnine, zato
pri odmeri višine odpravnine ni mogoče uporabiti določb
podjetniške kolektivne pogodbe, ki je, kot je bilo že
ugotovljeno, temeljila na prej veljavni zakonodaji. Ker je bila
torej v tem delu tožba tožnice nesklepčna, saj z ozirom na
določbe materialnega prava tožnica ni bila upravičena do
odpravnine po določbi 170.čl. podjetniške kolektivne pogodbe,
temveč le do odpravnine v skladu z določbo 109. čl. ZDR, je
pritožbeno sodišče glede tega pritožbi tožene stranke ugodilo in
v tem delu izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo
sodišču prve stopnje v novo odločanje (1. odst. 354. čl. ZPP v
zvezi s 7. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). V ponovljenem postopku bo
moralo sodišče prve stopnje postopati po 39. čl. ZDSS-1 in
tožnici s sklepom določiti rok za odpravo nesklepčnosti
razširjenega dela tožbe. Če tožnica v postavljenem roku te tožbe
ne bo ustrezno popravila, bo njen tožbeni zahtevek v tem delu
zavrnilo (čl. 39/1 ZDSS-1).
K temu pritožbeno sodišče dodaja, da bi moralo na podlagi 1.
odst. 28. čl. ZDSS-1 sodišče prve stopnje izdati zamudno sodbo že
zaradi izostanka tožene stranke s poravnalnega naroka (ob
upoštevanju določbe 5. odst. 28. čl. ZDSS-1 in določbe 318. čl.
ZPP). Tako ni bilo potrebno, da je sodišče prve stopnje po
ugotovitvi, da zaradi izostanka tožene stranke s poravnalnega
naroka poskus poravnave ni uspel, nadaljevalo s prvim narokom za
glavno obravnavo, na katerem je izdalo izpodbijano zamudno sodbo.
Pred izdajo zamudne sodbe tudi ni potrebno sprejemati dokaznega
sklepa. Z dokaznim sklepom se dopusti ali zavrne izvedba
določenih dokazov. Predlog dokazovanja so dejstva, pravila
stroke, znanosti in izkustvena pravila (v določenih primerih tudi
pravna pravila - tuje pravo). Namen dokazovanja je popolna in
pravilna ugotovitev dejanskega stanja. Zamudna sodba temelji na
fikciji, da je tožena stranka priznala tožnikove dejanske
trditve, oz., da je dejansko stanje, ki izhaja iz tožnikovih
tožbenih navedb, resnično, zato se dejansko stanje pred izdajo
zamudne sodbe ne ugotavlja, takšne sodbe pa tudi ni mogoče
izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega
stanja. Pred izdajo zamudne sodbe sodišče le preveri, da ne
obstaja nasprotje med dejstvi, na katera se opira tožbeni
zahtevek, in dokazi, ki jih je predložil tožnik (samih dokazov pa
ne izvaja in jih dokazno ne ocenjuje).
Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 4. odst. 165. čl.
ZPP, na podlagi katere pridrži sodišče odločitev o stroških
postopka v zvezi s pravnim sredstvom za dokončno odločbo tudi v
primeru, kadar delno razveljavi odločbo, zoper katero je bilo
vloženo pravno sredstvo.
Pritožbeno sodišče je potrdilo del izpodbijane zamudne sodbe
v zvezi z prisojeno odpravnino v višini 932.580,00 SIT z
vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, prisojeno odškodnino v
višini 328.280,20 SIT z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi
obrestmi in regres za letni dopust v višini 114.418,00 SIT z
vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker glavnični deli
navedenih denarnih terjatev ne presegajo revizijskega minimuma
(2. odst. 367. čl. ZPP) je bilo potrebno v skladu z 5. tč. 31.
čl. ZDSS-1 in 32. čl. citiranega zakona odločati tudi o tem, ali
se revizija dopusti. V skladu z 1. odst. 32. čl. ZDSS-1 sodišče
dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega
sodišča pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali
če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse
vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za
odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem
pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni
odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov,
zaradi česar je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne
dopusti.
Zveza:
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009
