VDS sodba Pdp 953/2003

Jedro

Izvršitev disciplinskega ukrepa o prenehanju delovnega razmerja je mogoče pogojno odložiti tudi za zaposlene, za katere velja ZDDO in tudi v primeru, če gre za dokazano hujšo kršitev, za katero je v internem aktu ali kolektivni pogodbi delodajalca predviden obligatorni ukrep prenehanja delovnega razmerja.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in sklep tožene stranke z dne 1.8.2002 z dne 9.9.2002 spremenilo tako, da je izvršitev izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja pogojno odložilo za dobo enega leta. Toženi stranki je naložilo, da tožnici vzpostavi delovno razmerje od 11.9.2002 do vključno 17.9.2002 in ji za to obdobje izplača plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.10.2002 dalje do plačila, vse v 8 dneh. Toženi stranki je tudi naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 128.121,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.4.2003 dalje do plačila, vse v 8 dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zahtevek tožnice v celoti zavrne. V pritožbi ugotavlja, da je sodišče štelo, da je tožnica storila hujšo kršitev delovnih obveznosti po 5. točki 1. odst. 45. člena Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO, Ur.l. RS št. 15/90 - 38/99), vendar je napačno zaključilo, da je mogoče uporabiti določbo 1. odst. 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90 - 71/93) in izrečeni disciplinski ukrep pogojno odložiti. Tožena stranka vztraja na tem, da je takšna odločitev v nasprotju z materialnim pravom in da disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja ni dovoljeno pogojno odložiti. Tožena stranka v internih aktih ni opredelila primerov in pogojev, ko je dovoljena pogojna odložitev disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. ZDR in ZDDO ne določata primerov in pogojev za pogojno odložitev izvršitve disciplinskega ukrepa, 1. odst. 90. člena ZDR pa za to ne zadošča. Pritožba se sklicuje tudi na odločbo bivšega SZD RS v sporu opr.št. Sp 560/93, in sicer, da lahko sodišče spremeni disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja tako, da izvršitev ukrepa pogojno odloži, če so dani pogoji po splošnem aktu. Nadalje tožena stranka meni, da obligatorno izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja sploh ni mogoče pogojno odložiti. Meni, da gre pri takšnih odločitvah tudi za kršitev načela legalitete. Uporaba obteževalnih in olajševalnih okoliščin v primeru izreka obligatornega ukrepa ne pride v poštev. Te okoliščine se ugotavljajo in ocenjujejo le v primeru izbire ukrepa, ko se torej med različnimi ukrepi izbere tisti, ki najbolj ustreza vsem okoliščinam primera. Če ukrepov ni na izbiro, tudi ugotavljanje teh okoliščin ni potrebno. Sodišče tudi ne more voditi t.i. generalne kaznovane politike za vse zaposlene v državi, tožena stranka pa bi sicer tudi pri ostalih delavcih ravnala enako. S tem ko si sodišče dovoljuje po svoje kreirati kaznovano politiko, ruši prizadevanja tožene stranke kot delodajalca. Tožena stranka iz previdnosti vztraja tudi na stališču, da olajševalne okoliščine v konkretnem primeru ne predstavljajo utemeljene podlage za poseganje sodišča v odločitev disciplinskih organov. Sodišče teh okoliščin ni pretehtalo dovolj skrbno in celovito. Poudarja, da v tem primeru ni šlo za enkratno dejanje, temveč za utečen način delovanja, v smislu okoriščenja na račun tožene stranke oz. občinskih sredstev. Tožnica še zdaleč ni bila v finančni stiski, da sama ne bi mogla plačati naročenih storitev. Obžalovanje tožnice je morda res bilo iskreno, vendar ni bilo razumljeno v smislu, da se zaveda pomena svojega dejanja in da zagotavlja, da se kaj podobnega v bodoče ne bo zgodilo. Njeno kesanje se kaže zlasti kot obžalovanje, da bi zaradi tega ravnanja izgubila dobro službo, kar pa predstavlja preračunljivost, ki ji je sodišče nasedlo. Odločilnega pomena je tudi delovno mesto, na katerem je prišlo do kršitve, saj na tem delovnem mestu delodajalec tožnici ne more več zaupati. Šlo je za evidentno zlorabo osebnega položaja zaradi materialnega okoriščanja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ne ugotavlja utemeljenosti pritožbenih razlogov niti razlogov, na katere ob reševanju pritožbe pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Ne strinja se s stališčem pritožbe, da izvršitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja ni mogoče pogojno odložiti za zaposlene, za katere velja ZDDO in tudi v primeru, če gre za dokazano hujšo kršitev, za katero je v internem aktu ali KP delodajalca predviden obligatorni ukrep prenehanja delovnega razmerja. ZDDO v 1. členu določa, da se delovno razmerje in osebni dohodki delavcev v državnih organih urejajo z zakonom o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, zakonom o delovnih razmerjih in s tem zakonom, če ni s posebnim zakonom drugače določeno. Že na podlagi te določbe je potrebno upoštevati tudi 90. člen ZDR, ki predvideva možnost pogojne odložitve izvršitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Zadostuje že ta določba, brez posebne opredelitve primerov in pogojev, v katerih je mogoče pogojno odložiti izvršitev disciplinskih ukrepov denarne kazni in prenehanja delovnega razmerja. Zakonska določba se namreč ne sklicuje na podrobnejšo ureditev v internih aktih ali kolektivnih pogodbah delodajalca. Prav tako pogojna odložitev ni odvisna od tega, ali gre v konkretnem primeru za hujšo kršitev, za katero se obligatorno izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja ali za hujšo kršitev, pri kateri so za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa potrebne še t.i. kvalifikatorne okoliščine iz 89. člena ZDR. Zakonske podlage za drugačno tolmačenje enostavno ni, saj pogojna odložitev izvršitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja ni vezana le na hujše kršitve, za katere se lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja pod pogojem obstoja kvalifikatornih okoliščin iz 89. člena ZDR. Takšno je tudi enotno stališče sodne prakse.

Neutemeljena je tudi pritožba v zatrjevanju, da sodišče ne sme in ne more poseči v disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja tako, da bi ga pogojno odložilo. Takšno stališče je odraz enotne sodne prakse. Presoja tega, ali je potrebno izvršitev najstrožjega disciplinskega ukrepa pogojno odložiti, predstavlja materialno pravni preizkus zakonitosti odločbe delodajalca, na podlagi presoje dejstev, ki govorijo za ali proti takšni odložitvi. Zato je tudi v konkretnem primeru sodišče prve stopnje lahko tehtalo med olajševalnimi in obteževalnimi okoliščinami, ki jih je ugotovilo in presodilo o ustreznosti pogojne odložitve izvršitve disciplinskega ukrepa. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožnica prvič v disciplinskem postopku, da je dejanje obžalovala, da škoda, ki bi nastala toženi stranki, ni bila velika in da je tožnica škodo (celo kljub nasprotovanju župana) takoj poravnala. Glede na to je štelo, da bo že s pogojno odložitvijo izvršitve disciplinskega ukrepa dosežen namen kaznovanja. Tudi pritožbeno sodišče se s takšno presojo strinja, saj teža dejanja, odnos tožnice do tega dejanja, povrnitev škode in obžalovanje, izkazujejo pozitivno prognozo, da tožnica takšnih ali podobnih kršitev ne bo več ponavljala. Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbenih navedb, da naj bi njeno obžalovanje predstavljalo zgolj preračunljivost, ki ji je sodišče nasedlo. Tožena stranka za takšno razmišljanje oz. takšne zaključke ni ponudila širše utemeljitve in ustreznih dokazov. Neutemeljeno tudi navaja, naj bi šlo že za utečen način delovanja, saj je v konkretni zadevi šlo za kršitve, ki so bile storjene le tiste dni kot izhaja iz sklepa z dne 1.8.2002. Iz tega ni razvidno, da bi šlo že za utečen način delovanja v škodo občinskih sredstev.

Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbeno navedbo, da je pri presoji utemeljenosti pogojne odložitve potrebno upoštevati tudi zahteve delovnega mesta, na katerem je prišlo do konkretne kršitve, vendar pa ponovno ugotavlja, da očitane kršitve in postopanje tožnice ter njen odnos niso bili takšni, da bi onemogočali njeno nadaljnje delo pri toženi stranki in da ne bi zagotavljali pozitivne prognoze.

Glede na navedeno in v skladu s 353. členom ZPP je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS Sodba Pdp 1943/94
• VDS sodba in sklep Pdp 465/2001
• VDS sodba Pdp 63/2003