VDS sodba Pdp 63/2003

Jedro

Pogojna odložitev disciplinskega ukrepa je opozorilo delavcu, naj v bodoče ne ponavlja kršitev, kar pa je smiselno le v primeru, ko iz okoliščin primera izhaja, da delavec tega res ne bo storil, tudi če se disciplinski ukrep ne izvrši (pozitivna prognoza) in da bo že na ta način dosežen namen disciplinskega obravnavanja.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se v izpodbijanem delu (1., 2. 3. in 5. točki izreka) sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v tem delu glasi:

"Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

1. Razveljavi se sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 22.11.2001 in v zvezi s tem sklep komisije za pritožbe z dne 22.1.2001 (pravilno 22.1.2002) v delu o izrečenem disciplinskem ukrepu prenehanje delovnega razmerja.

2. Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ki ga je opravljal pred prenehanjem delovnega razmerja in ga razporediti na delovno mesto, ki ustreza njegovi izobrazbi, znanju in zmožnostim, v 8 dneh pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati in izplačati plačo oz. nadomestilo plače, ki bi mu pripadala, kot če bi bil v delovnem razmerju za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo, zmanjšano za plačo, ki jo je tožnik v tem času prejemal pri drugem delodajalcu, vse skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posamezne plače do plačila, in odvesti predpisane davščine in prispevke, vse v 8 dneh pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku odvetniške stroške, ki jih je imel v disciplinskem postopku in stroške postopka, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe do plačila, v 8 dneh pod izvršbo."

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo spremenilo sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 22.11.2001 in s tem v zvezi sklep komisije za pritožbe z dne 22.1.2001 (pravilno 2002) tako, da je izvršitev izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanje delovnega razmerja pogojno odložilo za dobo enega leta (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo, ga razporedi na ustrezno delovno mesto in mu obračuna in izplača nadomestilo plače za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo v višini, ki bi jo prejel, če bi delal, zmanjšani za plačo, ki jo je v tem času prejemal pri drugem delodajalcu, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače v plačilo do plačila (2. in 3. točka izreka). V preostalem delu (tožnik je zahteval razveljavitev izpodbijanih sklepov disciplinskih organov) pa je zahtevek zavrnilo (4. točka izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka in stroške zastopanja v disciplinskem postopku v znesku 178.780,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.11.2002 do plačila (5. točka izreka) ter povrniti stroške pričam L. V. v znesku 8.424,00 SIT, M.L.v znesku 15.275,52 SIT in Z.L.v znesku 14.601,60 SIT (6. točka izreka).

Zoper 1., 2., 3. in 5. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava iz 2. in 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen vrsto let na odgovornejših delovnih mestih, da na njegovo delo doslej ni bilo pripomb, da mu je v konkretnem primeru mogoče očitati le manjšo stopnjo krivde (malomarnost) in da je potrebno disciplinski ukrep pogojno odložiti zaradi zagotovitve enakopravnega obravnavanja tožnika z drugimi delavci, ki so tudi kršili delovno obveznost. Tožnik pri toženi stranki ni bil zaposlen vrsto let, ampak šele od 1.5.2001, delovno obveznost pa je kršil že prvi dan dela. Pred tem je bil zaposlen v K. C. in je bil k toženi stranki prevzet. Tožnikova delovna doba v Kovinotehni ne more biti olajševalna okoliščina pri kršenju delovnih obveznosti pri toženi stranki. Nadalje pritožba navaja, da v spisu ni niti enega dokaza, da na tožnikovo delo ni bilo pripomb, ugotovitve o stopnji tožnikove odgovornosti pa so nesmiselne. Dejstvo je, da je tožnik kršil delovno obveznost, kar je sodišče tudi ugotovilo, to pa je storil z namenom prikritja manjka. Njegovo ravnanje je bilo naklepno, torej storjeno z najvišjo stopnjo krivde. Poleg tega pa je bil tožnik kot poslovodja najbolj odgovoren za pravilno poslovanje in delo zaposlenih - za to je bil tudi plačan. Večja pooblastila imajo za posledico tudi večjo odgovornost. Pritožba še navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo nobene od oteževalnih okoliščin: visoka stopnja odgovornosti, zanikanje kršitev, teža storjene kršitve. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zahtevek v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je bil k toženi stranki prevzet, iz pogodbe o zaposlitvi pa izhaja, da se ta prevzem šteje, kot da zaposlitve ni spremenil. Nadalje iz sklepa o napredovanju izhaja, da je bila tožena stranka z njegovim delom zadovoljna. Tožnik tudi ni ravnal naklepno, kot navaja pritožba tožene stranke. Manjko se v trgovinski dejavnosti pri inventurah vedno izkazuje in v spornem primeru je bil v mejah normale. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo tudi na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni zagrešilo. Napačno pa je uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik odgovoren za očitane kršitve delovnih obveznosti, ki naj bi jih storil v maju 2001, ugotovljene pa so bile pri pregledu poslovanja dne 7.8.2001. Tožniku je sicer tožena stranka izrekla disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja, vendar je izvršitev tega ukrepa sodišče prve stopnje zaradi ugotovljenih olajševalnih okoliščin pogojno zadržalo za dobo enega leta. Kot olajševalne je štelo naslednje okoliščine: posebna situacija v trgovini, kjer so že tožnikovi predhodniki opustili dolžen nadzor, izrečeni disciplinski ukrepi ostalim delavcem, manjša stopnja krivde, dosedanja nekaznovanost, dolgoletna zaposlitev pri pravnem predniku brez pripomb na njegovo delo. Zato je postavilo pozitivno prognozo za tožnikovo nadaljnje obnašanje in ocenilo, da bo že z milejšim ukrepom dosežen namen sankcije.

Tožnik se zoper sodbo ni pritožil, zato je odločitev o njegovi disciplinski odgovornosti za očitane kršitve pravnomočna. Sporno je ostalo le vprašanje, ali obstajajo pogoji za pogojno odložitev izvršitve disciplinskega ukrepa.

Po 90. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91) se izvršitev disciplinskih ukrepov denarne kazni in prenehanja delovnega razmerja lahko pogojno odloži za dobo največ enega leta. Pogojna odložitev je v bistvu opozorilo delavcu, naj v bodoče ne ponavlja kršitev, kar pa je smiselno le v primeru, ko iz okoliščin primera izhaja, da delavec tega res ne bo storil, tudi če se disciplinski ukrep ne izvrši (pozitivna prognoza) in da bo že na ta način dosežen namen disciplinskega obravnavanja.

Sodišče prve stopnje je v spornem primeru pozitivno prognozo oprlo na vrsto okoliščin, ki jih pritožba napada kot neutemeljene. Pritožbeno sodišče mora pritrditi pritožbi, da okoliščine, ki jih navaja sodišče prve stopnje, ne utemeljujejo pogojne odložitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Dolgoletna zaposlitev na odgovornih delovnih mestih in dosedanja disciplinska nekaznovanost nista olajševalni okoliščini, ki bi bili lahko odločilnega pomena. Opravljanje odgovornih vodstvenih funkcij (pri čemer ni bistveno, ali gre za istega delodajalca ali ne) sicer kaže na določene strokovne sposobnosti posameznega delavca, kar pa ne odvzema teže kršitvi delovne obveznosti. Prej nasprotno - od dolgoletnega delavca je kršitve delovnih obveznosti pričakovati še toliko manj, zlasti zato, ker ima več izkušenj in več znanja s področja dela, ki ga opravlja. Prav tako je z disciplinsko nekaznovanostjo. Od delavcev se pričakuje upoštevanje pravil dela in obnašanja. Izogibanje kršitvam delovnih obveznosti ni izjemna vrlina, ampak najosnovnejša delavčeva dolžnost. Zato spoštovanje te dolžnosti ne more biti posebna olajševalna okoliščina. Olajševalno tudi ni dejstvo, da so tožnikovi predhodniki opuščali dolžno kontrolo. Tožnikova obveznost kontrole ni bila v povezavi z načinom dela njegovih predhodnikov, pri delu je bil samostojen in iz izvedenih dokazov ne izhaja, da so bile ugotovljene nepravilnosti v kakršnikoli zvezi z delom njegovih predhodnikov. Pritožbeno sodišče se sicer ne strinja s pritožbeno navedbo, da je bilo tožnikovo ravnanje naklepno, namenjeno prikrivanju manjka. To v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo dokazano. Brez dvoma pa je tožnik ravnal malomarno, saj je dolžno kontrolo opustil kljub opozorilom zaslišanih prič. S tem v zvezi pa je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnikova stopnja krivde manjša, ker mu je dokazana le pomanjkljiva kontrola in ne izrecno odrejanje nedovoljenih popustov. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožniku ni bilo očitano izrecno odrejanje nedovoljenih popustov, zato je ugotovitev, da mu ta kršitev ni bila dokazana, odveč. Očitana in dokazana mu je bila pomanjkljiva kontrola, kar je hujša kršitev delovne obveznosti po 29. točki 45. člena podjetniške kolektivne pogodbe - neizpolnjevanje oz. nevestno, nepravočasno ali malomarno izpolnjevanje delovnih in drugih obveznosti. Stopnje krivde za to dejanje ne zmanjšuje dejstvo, da mu ni dokazana neka druga (neočitana) kršitev. Ni pa stopnja njegove krivde manjša niti v primerjavi z drugimi delavci, ki so nedovoljene popuste odobravali, saj bi tožnik - če ne bi kršil delovne obveznosti - kršitve drugih delavcev lahko celo preprečil.

V disciplinskem postopku je zelo pomemben subjektiven odnos kršitelja do storjene kršitve. Temu ustrezen mora biti tudi disciplinski ukrep, ki je individualne narave in povsem neodvisen od disciplinskih ukrepov, izrečenih morebitnim sokršiteljem. Pri tem pa ni nepomembno, kakšno funkcijo in vlogo ima obravnavani delavec v delovnem procesu. Pritožba ima prav, da je odgovornost vodstvenih delavcev večja, saj so tudi njegova pooblastila večja. Če je bil tožnik po hierarhičnem položaju med obravnavanimi delavci najvišji, res ni avtomatično tudi njegova odgovornost najvišja. Vendar pa tožena stranka stopnje tožnikove disciplinske odgovornosti tudi ni merila po njegovem položaju avtomatično, ampak jo je pravilno obrazložila z njegovo odgovornostjo za zagotavljanje zakonitega in pravilnega poslovanja.

Iz navedenega sledi, da okoliščine, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje niso vse olajševalne. Nekatere sicer so, vendar nimajo take teže, da bi prevladale nad oteževalnimi oz., da bi utemeljevale pogojno odložitev disciplinskega ukrepa zaradi pozitivne prognoze. Pritožba tudi pravilno opozarja, da na slednjo ne kaže prav nič. Pritožbeno sodišče temu pritrjuje, saj je tožnik kljub izvedenim dokazom svojo odgovornost ves čas tajil oz. jo prevaljeval celo še v odgovoru na pritožbo na druge.

Zato sprememba izpodbijanih sklepov disciplinskih organov ni bila utemeljena. Ker je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje, napačno pa je na podlagi ugotovljenih dejstev sklepalo na obstoj pozitivne prognoze oz. pogojev za pogojno odložitev izrečenega disciplinskega ukrepa, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe spremenilo. Sodišče prve stopnje je sklepa disciplinskih organov spremenilo le v delu o izrečenem disciplinskem ukrepu. V preostalem delu (tožnik je zahteval razveljavitev sklepov disciplinskih organov v celoti) pa je zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče pa je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tudi tisti del zahtevka, ki se nanaša na izrečeni disciplinski ukrep, tako da je tožnikov zahtevek v zvezi s sklepi disciplinskih organov zdaj v celoti zavrnjen. Posledično je izpodbijano sodbo spremenilo tudi v preostalem delu in zavrnilo reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek ter zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba in sklep Pdp 465/2001
• VDS sodba Pdp 1043/98
• VDS Sodba Pdp 1132/97