VDS sodba Pdp 1638/2002

Jedro

Če je bil delavcu že dvakrat izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, katerega izvršitev je bila pogojno odložena, in je šlo obakrat za uživanje alkohola med delovnem časom, na kar se nanaša tudi sedanja kršitev delovne obveznosti, ni utemeljeno pričakovati, da bi na delavca že izrek pogojno odloženega disciplinskega ukrepa lahko tako vzgojno vplival, da v bodoče ne bi več ponavljal tovrstnih kršitev. O pozitivni prognozi pri takem delavcu ni mogoče govoriti ravno zaradi stalnega ponavljanja istovrstnih kršitev.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke, opr. št. 6/21-8185-1-01 z dne 23.7.2001 in opr. št. 2/24-280/11-01 z dne 28.5.2001 in za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje s 6.8.2001 ni prenehalo. Zavrnilo je tudi tožnikov zahtevek, da ga tožena stranka pozove nazaj na delo z vsemi pravicami, kot da delovno razmerje ne bi prenehalo ter da mu povrne stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper takšno sodbo se pritožuje tožnik. Navaja, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo olajševalnih okoliščin oziroma da nekaterih olajševalnih okoliščin sploh ni upoštevalo. Tožnik naj bi spornega dne alkohol zaužil zaradi tega, ker ga je verbalno napadel M. H.. Tožnik se nahaja v hudi socialni stiski, saj preživlja štiričlansko družino, do upokojitve pa mu manjka le nekaj let. Zmotno naj bi bilo stališče sodišča prve stopnje, da socialnih razmer ni dolžno upoštevati, ker so te že bile upoštevane, ko je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, katerega izvršitev je bila pogojno odložena. Te okoliščine še vedno obstajajo in jih je zato potrebno upoštevati, drugo pa je vprašanje, če te okoliščine pretehtajo pri odločitvi. Tožnik je že v letu 1998 zahteval prerazporeditev v drug kraj. Če bi do te prerazporeditve prišlo, se sporni dogodek z M. H. sploh ne bi zgodil. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je bil tožniku že dvakrat izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja, katerega izvršitev je bila pogojno odložena. Obakrat je bil tožniku ukrep izrečen zaradi uživanja alkohola na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pri tožniku niso podane olajševalne okoliščine, ki bi znova opravičevale pogojno odložitev izvršitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Domnevni konflikt z M. H. ne more biti opravičilo za tožnikovo ravnanje, zlasti še, ker je tožnik pod vplivom alkohola upravljal motorno vozilo. Ravno zaradi socialnih razmer v tožnikovi družini je tožena stranka tožniku dvakrat izrekla pogojni ukrep prenehanja delovnega razmerja, vendar pa tožnik kljub temu ni prenehal z uživanjem alkohola. Tožena stranka je ugotovila obstoj kvalifikatornih okoliščin, saj je bilo z ravnanjem tožnika ogroženo življenje in zdravje udeležencev v prometu, prav tako pa bi bila lahko povzročena večja škoda, saj je splošno znano, da so reakcije voznika, ki vozi po vplivom alkohola, počasnejše in da zato pogosto prihaja do napačne presoje prometne situacije. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbo, ki jo je vložil njegov odvetnik, je s posebno vlogo dopolnil tudi tožnik. Pritožbeno sodišče te dopolnitve ni moglo upoštevati, saj je bila vložena po izteku pritožbenega roka.

Z navedbo, da sodišče ni upoštevalo olajševalnih okoliščin, pritožba smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka v disciplinskem pravilniku sicer nima določb o pogojni odložitvi izvršitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, prav tako takšnih določb ni v Kolektivni pogodbi PTT prometa (Ur. l. RS št. 45/90, 22/91-I, 14/92 in 39/93). Vendar pa navedeno ne pomeni, da ta institut pri toženi stranki ne pride v poštev, saj ga je potrebno uporabiti na podlagi prvega odstavka 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93) in na podlagi načela individualizacije pri izrekanju disciplinskih ukrepov. Sicer pa je tožena stranka izvršitev disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja pri tožniku že dvakrat pogojno odložila. Ob analogni uporabi splošnih pravnih načel je disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja možno pogojno odložiti, če je glede na osebnost delavca v postopku, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjeni kršitvi, stopnjo odgovornosti in druge okoliščine, možno pričakovati, da ne bo več ponavljal hujših kršitev delovnih obveznosti. Glede na to, da je bil tožniku že dvakrat izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, katerega izvršitev je bila pogojno odložena, da je šlo obakrat za uživanje alkohola med delovnim časom, na kar se nanaša tudi kršitev delovnih obveznosti, ki se je tožniku očitala v izpodbijanih sklepih, je očitno, da ni mogoče utemeljeno pričakovati, da bi na tožnika že izrek pogojno odloženega disciplinskega ukrepa lahko tako vzgojno vplival, da v bodoče ne bi več ponavljal tovrstnih kršitev. Sodišče prve stopnje je sicer res nekoliko nerodno zapisalo, da tožnikove socialne razmere ne morejo več vplivati na izrek disciplinskega ukrepa, ker je tožena stranka te okoliščine že upoštevalo v predhodnih disciplinskih postopkih, vendar je očitno, da je sodišče prve stopnje pri tej navedbi v resnici tehtalo obstoj tako imenovane pozitivne prognoze. O pozitivni prognozi pa pri tožniku ni mogoče govoriti ravno zaradi stalnega ponavljanja istovrstnih kršitev. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožnikove socialne razmere ne predstavljajo tolikšne olajševalne okoliščine, ki bi narekovala pogojno odložitev izvršitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja ali celo izrek milejšega disciplinskega ukrepa.

Tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje sta tožnikovo ravnanje pravno pravilno opredelila kot hujšo kršitev delovnih obveznosti po 1., 7. in 17. točki 8. člena disciplinskega pravilnika tožene stranke. Tožnik je s tem, da je 10.5.2001 delo nastopil brez vozniškega dovoljenja, zaradi česar svojega dela ni mogel v celoti opraviti, storil hujšo kršitev delovnih obveznosti iz 1. točke prvega odstavka 8. člena disciplinskega pravilnika (neizpolnjevanje, malomarno, nepravilno, nevestno ali nepravočasno izpolnjevanje delovnih nalog). S tem, da je 9.5.2001 med delovnim časom užival alkohol in pod vplivom alkohola vozil službeno vozilo, pa je tožnik storil hujši kršitvi delovnih obveznosti po 7. točki prvega odstavka 8. člena disciplinskega pravilnika (kršitev predpisov ali opustitev ukrepov za varstvo delavca pri delu) oziroma 16. točki prvega odstavka 8. člena disciplinskega pravilnika (prihajanje na delo v vinjenem stanju ali pod vplivom mamil ali uživanje alkoholnih pijač ali mamil med delovnim časom ali s tem v zvezi odklonitev ugotavljanja suma vinjenosti).

Za hujše kršitve delovnih obveznosti iz 8. člena discplinskega pravilnika je ukrep prenehanja delovnega razmerja predpisan le fakultativno, kar pomeni, da morajo biti podane tako imenovane kvalifikatorne okoliščine iz 89. člena ZDR. V skladu s citirano določbo se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja lahko izreče za vse hujše kršitve delovnih obveznosti, določene z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom, če je bilo s storitvijo ali opustitvijo dejanja ogroženo življenje in zdravje delavcev ali drugih delovnih ljudi, povzročena ali bi lahko bila povzročena večja škoda, ogrožen ali bi lahko bil bistveno moten delovni proces v organizaciji oziroma pri delodajalcu ali kako drugače bistveno oteženo poslovanje organizacije oziroma delodajalca. Tožena stranka je v disciplinskem postopku tako ugotavljala, da je tožnik z vožnjo službenega vozila v vinjenem stanju ogrožal sebe, poštno tvarino in druge udeležence v cestnem prometu, oziroma da bi zaradi vinjenosti lahko prišlo do poškodovanja materialnih dobrin večje vrednosti, lahko pa bi bilo ogroženo tudi življenje in zdravje ljudi, kakor tudi pošiljke in denar.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Pdp 223/2004
• VDS sklep Pdp 1732/2002
• VDS sodba Pdp 1339/97