VDS sklep Pdp 536/2003

Jedro

Če delavec svojih delovnih obveznosti ne opravi zato, ker izostane z dela, pa čeprav neupravičeno, mu ni mogoče očitati, da je s tem storil hujšo kršitev delovne obveznosti neopravljanja delovnih obveznosti. Kadar se delavcu očita storitev takšne hujše kršitve, je potrebno konkretizirati, katerih delovnih obveznosti delavec ni opravil (oz. jih je opravil nevestno, nepravočasno in malomarno). Ni mogoče namreč le šteti, da delavec ni opravil svojih delovnih obveznosti zato, ker je bil odsoten z dela.

Delavcu, kateremu je pogojno odložena izvršitev že izrečenega disciplinskega ukrepa, se lahko pogojno odložena izvršitev prekliče, če delavec stori v preizkusni dobi novo hujšo kršitev delovne obveznosti ali če neopravičeno odkloni zdravljenja stanja zasvojenosti, ki je bilo razlog za ugotovitev njegove disciplinske odgovornosti. V primeru, da delavec v preizkusni dobi stori lažjo kršitev, pa preklic ni dopusten.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (3. in 4. tč. izreka) se razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. tč. izpodbijane sodbe spremenilo odločbo komisije za pritožbe tožene stranke tako da je ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z dnem dokončnosti disciplinske odločbe o prenehanju delovnega razmerja, to je 10.4.2002, v 2. tč. je naložilo toženi stranki, da tožniku za obdobje od 26.3.2002 do 10.4.2002 prizna vse pravice iz delovnega razmerja vključno s pripadajočo plačo, v 3. tč. je v preostalem zahtevek tožnika zavrnilo (na razveljavitev odločb tožene stranke z dne 14.2.2002 in 8.4.2002, poziv tožnika nazaj na delo in od 11.4.2002 priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja vključno s pravico do plače po Panožni kolektivni pogodbi po predhodnem odvodu prispevkov in davščin z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila in na prijavo tožnika v zavarovanje od 11.4.2002 dalje, vse v 8 dneh in pod izvršbo), v 4. tč. pa je sklenilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper 3. in 4. tč. navedene sodbe se iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, 3. in 4. tč. izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka oz. podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo z sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da tožena stranka ni dostavila pisne odredbe, s katero naj bi tožniku naložila opravo določene naloge. Tožnik sporna dneva, ko naj bi neopravičeno izostal, ni mogel delati, ker je to izvedel le dan prej, ker je invalid III. kategorije in ker mu ni bil zagotovljen ustrezen počitek. Zatrjuje, da z razporedom dela od 31.12.2001 do 5.1.2002 in od 14.1.2002 do 20.1.2002 ni bil seznanjen. Ta razpored ni visel na oglasni deski, saj če bi visel, bi bil verjetno dan v podpis. Tožnik za delo v pralnici ni prejel nobene odločbe (čeprav delo v pralnici ni predstavljajo izjemnih razlogov), v spornem obdobju pa je imel veljavno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto monter enostavnih elementov. Pričanje B. I., g. K. in ga. V. o tem, da naj bi razpored dela visel na oglasni deski, je neverodostojno. Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za 5-delovni tednik. Kot delovni invalid je delo opravljal 26., 27., 28. (26.12.2002 je bil dela prost dan) celo v popoldanskem delovnem času v presežku 29., 30. in 31.12.2001. Tožnik je tako kljub 5-delovnemu tedniku opravljal delo 6 delovnih dni, zato bi bil na podlagi konvencije in pozitivnih delovnopravnih predpisov upravičen do 24-urnega počitka kljub sklepu o razporeditvi delovnega časa. 1.1.2002 namreč ni šlo za nikakršne izjemne okoliščine, saj je tožena stranka že prej vedela za zasedenost hotelov. Sklep o razporeditvi delovnega časa je stopil v veljavo šele 1.1.2002, zato bi morala tožena stranka dostaviti še letni fond ur za leto 2002, kar pa ni storila. Iz razporeda dela od 31.12.2001 do 5.1.2002 izhaja, da naj bi bila v pralnici v dopoldanskem času določena M. K. in S. V., tako da zatrjevanje priče K. glede 1.1.2002 ne vzdrži. Tožena stranka bi morala prednostno upoštevati drugačno organizacijo dela, ne pa da je na delo s 1.1.2002 razporedila tožnika, ki je kot invalid III. kategorije prej delal že 6 dni. Tožnik je na vse to opozoril tudi I. B., da mu je dolžna zagotoviti 24-urni počitek, delo v pralnici pa organizirati drugače. Iz razporeda dela tudi izhaja, da delo v pralnici nikakor ne vključuje delovnih sobot. Tožena stranka ni dokazala, da je bilo za 19.1.2002 potrebno delo dveh delavcev ob dejstvu, da za pralnico niso bile predvidene delovne sobote. Tega dne je K. M. opravljal delo v podaljšanem času verjetno zaradi neustrezne organizacije dela. Sodišče prve stopnje je le pavšalno ugotovilo, da so zaradi tožnikovega neprihoda na delo nastale motnje v delovnem procesu ter da je bilo oteženo poslovanje. Motenja oz. oteženega poslovanja namreč ni bilo. Ravnanje tožene stranke je bilo le posledica šikaniranja tožnika.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, vendar pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, odločitev sodišča prve stopnje pa vsaj preuranjena.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo disciplinsko odločitev tožene stranke spremenilo tako, da je tožniku delovno razmerje prenehalo z dnem dokončnosti disciplinske odločbe, do dokončnosti mu je priznalo vse pravice iz delovnega razmerja, medtem ko je v preostalem tožbeni zahtevek tožnika (razveljavitev disciplinskih odločb, reintegracija, reparacija) zavrnilo zato, ker je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik 1.1.2002 in 19.1.2002 izostal z dela neopravičeno, zato tudi ni izpolnil delovne obveznosti oz. naročenih delovnih nalog. Ker je tožnik s tem storil hujšo kršitev delovne obveznosti po 1. alinei 5. čl. in lažjo kršitev po 1. alinei 6. čl. Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti delavcev (v nadaljevanju pravilnik, B 2), je ugotovilo, da mu je tožena stranka utemeljeno preklicala pogojno odložitev izvršitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, ki mu je bil izrečen z disciplinsko odločbo št. dk 03/2001 z dne 28.8.2001 (B 3).

2. odst. 90. čl. v spornem obdobju veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 73/93) je določal, da se pogojno odložena izvršitev disciplinskega ukrepa lahko prekliče, če delavec stori v času preizkusne dobe hujšo kršitev delovne obveznosti ali če neopravičeno odkloni zdravljenje stanja zasvojenosti, ki je bilo razlog za ugotovitev njegove disciplinske odgovornosti. V okviru disciplinskega postopka zoper tožnika je tožena stranka preklicala pogojno odloženo izvršitev disciplinskega ukrepa zato, ker je ugotovila, da je tožnik v času šestmesečne preizkusne dobe po izrečenem disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja (katerega izvršitev je bila pogojno odložena za dobo šestih mesecev) storil novo hujšo kršitev delovne obveznosti po 1. alinei 5. čl. pravilnika. 1. alinea 5. čl. pravilnika določa, da se kot hujša kršitev delovne obveznosti šteje tudi neizpolnitev ter nevestno, nepravočasno in malomarno izpolnjevanje delovnih in drugih obveznosti. Tako v disciplinskem postopku pri toženi stranki kot v postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je tožnik dne 1.1.2002 in 19.1.2002 izostal z dela neopravičeno, s čimer je storil tako lažjo kršitev delovne obveznosti po 1. alinei 6. čl. pravilnika (neopravičen izostanek z dela do 3 delovne dni) kot tudi hujšo kršitev delovne obveznosti po že citirani 1. alinei 5. čl. pravilnika. Pritožbeno sodišče se s takšno ugotovitvijo ne strinja. Po stališču pritožbenega sodišča lahko stori delavec hujšo kršitev delovne obveznosti po 1. alinei 5. čl. pravilnika tako, da ne izpolnjuje oziroma nevestno, nepravočasno in malomarno izpolnjuje delovne in druge obveznosti ob predpostavki, da je delavec na delu pri delodajalcu prisoten. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi bila v konkretnem primeru podana takšna situacija. Če delavec svojih delovnih obveznosti ne opravi zato, ker izostane z dela, pa čeprav neopravičeno, mu po stališču sodišča ni mogoče očitati, da je s tem storil hujšo kršitev delovne obveznosti, kot jo opredeljuje 1. alinea 5. čl. pravilnika. Kadar se delavcu očita storitev takšne hujše kršitve, je potrebno konkretizirati, katerih delovnih obveznosti delavec ni opravil (oz. jih je opravil nevestno, nepravočasno in malomarno). Ni mogoče namreč le pavšalno šteti, da delavec ni opravil svojih delovnih obveznosti zato, ker je bil odsoten z dela.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka spoštovala pravico do tožnikovega tedenskega počitka. Po stališču pritožbenega sodišča takšna ugotovitev v zvezi z tožnikovim izostankom z dne 1.1.2002 ne izhaja iz izvedenih dokazov. 30. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je v spornem obdobju uporabljal kot predpis RS) je določal, da ima delavec pravico do tedenskega počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 24 ur, če pa mora delati na dan svojega tedenskega počitka, mu je treba zagotoviti za tak počitek en dan v naslednjem tednu. Delavec ima pravico do 24 urnega tedenskega počitka v okviru obdobja 7 dni ne glede na to, če je delovni čas razporejen na neenakomeren način. Takšni ugotovitvi pritrjuje tudi 4. odst. 3. tč. sklepa o razporeditvi delovnega časa v okviru skupnega letnega delovnega časa pri toženi stranki (B 13). Iz razporeda dela od 31.12.2001 do 5.1.2002 (B 7) izhaja, da je bil v pralnici pri toženi stranki v tem obdobju na delu razporejen tudi tožnik in sicer poleg K. M. ter V. S. Iz dnevnika delovnih ur za obdobje od 1.12. do 31.12.2001 (B 9) je nadalje razbrati, da je tožnik delal v pralnici 26., 27., 28., 29., 30. in 31.12.2001, medtem ko je iz dnevnika delovnih ur za obdobje od 1.1. do 31.1.2002 razvidno, da je tožnik delal pri toženi stranki tudi 2., 3. in 4.1.2002. Kolikor bi tožnik prišel na delo tudi 1.1.2002, bi z ozirom na dnevnik delovnih ur (B 9, B 8) delal nepretrgoma 10 dni, ne da bi mu bil v tem obdobju zagotovljen 24 urni počitek. Ob upoštevanju navedenega je potrebno zaključiti, da tožena stranka v zvezi z odrejanjem dela tožnika v obdobju od 26.12.2001 do 4.1.2002 ni spoštovala določbe 30. čl. ZTPDR.

Pritožbeno sodišče pa soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik neopravičeno izostal z dela 19.1.2002. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku utemeljeno zaključilo, da je tožnik 19.1.2002 izostal z dela brez opravičenega razloga. Navedeno kršitev pa je potrebno po stališču pritožbenega sodišča z ozirom na določbe pravilnika tožene stranke uvrstiti med lažje kršitve delovne obveznosti po 1. alinei 6. čl. citiranega akta.

Delavcu, kateremu je pogojno odložena izvršitev že izrečenega disciplinskega ukrepa, se lahko pogojno odložena izvršitev prekliče, če delavec stori v preizkusni dobi novo hujšo kršitev delovne obveznosti ali če neopravičeno odkloni zdravljenje stanja zasvojenosti, ki je bilo razlog za ugotovitev njegove disciplinske odgovornosti. V primeru, da delavec v preizkusni dobi stori kršitev delovne obveznosti, katero je potrebno opredeliti kot lažjo kršitev, pa pogojno odložene izvršitve disciplinskega ukrepa denarne kazni oziroma prenehanja delovnega razmerja ni mogoče preklicati.

V nadaljevanju se pritožbeno sodišče opredeljuje do posameznih pritožbenih zatrjevanj tožnika. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje tožnika, da mu ni bilo potrebno priti na delo v dveh spornih dnevih zato, ker je le dan pred temi dnevi izvedel za dejstvo, da bo moral naslednji dan oditi na delo. Po stališču pritožbenega sodišča ima delodajalec v določenih primerih pravico odrediti delavcu delo za naslednji dan in tudi z ustno odredbo, seveda ob spoštovanju veljavnih delovnopravnih predpisov, ki se nanašajo na pravico delavca do počitka. Dejstvo, da je bil tožnik invalid III. kategorije invalidnosti, na to pravico delodajalca nima vpliva, ob pogoju, da je bilo tožniku odrejeno delo, ki ga je v skladu z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje lahko opravljal. Tožnik neutemeljeno zatrjuje, da razpored dela ni visel na oglasni deski pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku (zaslišanje prič K., V. in zakonite zastopnice tožene stranke) prepričljivo ugotovilo, da je razpored dela za sporno obdobje pri toženi stranki na oglasni deski visel in da je bil tožnik s tem razporedom tudi seznanjen. V zvezi s trditvijo tožnika, da razpored dela za pralnico ni vključeval delovnih sobot, pritožbeno sodišče zaključuje, da je imela tožena stranka zaradi trenutne situacije v spornem obdobju (veliko število hotelskih gostov) možnost, da tudi delo v pralnici organizira tako, da bo oskrba teh gostov potekala nemoteno, torej tudi z delom svojih delavcev v pralnici v soboto. V zvezi s pritožbenim zatrjevanjem, da niti tožena stranka niti sodišče prve stopnje nista ugotavljali kvalifikatornih okoliščin v zvezi z očitano kršitvijo hujše kršitve delovne obveznosti je potrebno ugotoviti, da so bile te okoliščine ugotavljanje tako pri toženi stranki kot v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da za sam preklic pogojne odložitve izvršitve izrečenega disciplinskega ukrepa ni potrebno, da so podane tudi kvalifikatorne okoliščine. Za preklic pogojne odložitve izvršitve disciplinskega ukrepa je dovolj že, da so izpolnjeni vsi znaki storitve hujše kršitve delovne obveznosti.

Ker je bila pritožba tožnika utemeljena, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP).

V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, če je tožnik z obema očitanima izostankoma storil lažjo kršitev delovne obveznosti po 1. alinei 6. čl. pravilnika in nato ponovno odločiti o utemeljenosti njegovega tožbenega zahtevka in o stroških postopka. Če bo ugotovilo, da je bila lažja kršitev delovne obveznosti storjena, bo moralo poseči v izpodbijani odločbi disciplinskih organov tožene stranke in tožniku izreči ustrezen disciplinski ukrep.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP, na podlagi katerega pridrži pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS Sodba in sklep Pdp 290/95
• VDS sodba Pdp 338/2004
• VDS sodba Pdp 281/2005