VDS sklep in sodba Pdp 244/2004

Jedro

Če sodišče zavrne primarni tožbeni zahtevek in ugotovi zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne pride v poštev obravnavanje podrednega zahtevka po 118. čl. ZDR.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da se ne dovoli sprememba tožbe (1. tč. izreka) in ustavilo postopek v delu zahtevka iz naslova odškodnine za neizkoriščeni letni dopust (2. tč. izreka). S sodbo je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je odpoved pogodbe tožnika s ponudbo sklenitve nove pogodbe z dne 3.3.2003, ki jo je izdal direktor tožene stranke, nezakonita in se razveljavi ter ugotovitev, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki še traja (I/1 izreka). Nadalje je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas od dne 6.7.2003 dalje do vrnitve na delo obračunati bruto nadomestilo plače, odvesti davke in prispevke ter mu izplačati neto plačo v zneskih, razvidnih iz izreka sodbe (I/2 tč. izreka); zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati delo preko polnega delovnega časa in predpravdne stroške, oboje v zneskih, razvidnih iz izreka sodbe (I/3 tč. izreka). Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnika za plačilo razlike regresa za leto 2003 v neto znesku 59.704,10 SIT (prvi odst. II. tč. izreka) ter naložilo tožniku, da je dolžan toženi stranki vrniti vrednostne bone v višini 65.000,00 SIT, vse v roku 8 dni (drugi odst. II. tč. izreka). Glede stroškov je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. tč. izreka).

Tožnik se je pritožil zoper sklep glede odločitve v 1. tč. izreka, zoper sodbo v delu zavrnitve zahtevka (v I/1, 2 in 3 izreka) in odločitvi o vrnitvi vrednostnih bonov (v drugem odst. II. tč. izreka) ter zoper odločitev o stroških postopka (v III. tč. izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči. Ne strinja se z odločitvijo, da sodišče ni dovolilo spremembe tožbe in z razlogi obrazložitve takšne odločitve. Glede tega opozarja na kršitev določb 22. in 23. čl. Ustave RS in nasprotje v razlogih, ko sodišče najprej navaja, da ni odločilo o zahtevku, ker ni bil postavljen, pri čemer je na drugi strani odločilo o vrednostnih bonih, kar ni bilo predmet zahtevka. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju predlaganih prič in izvedenca finančne stroke. Vse to izkazuje pristransko sojenje in neenakopravno obravnavanje. Nadalje opozarja na nepravilnosti pri sprejemanju sistemizacije delovnih mest, saj bi v takšnem postopku moral sodelovati tudi sindikat. Zmotno je stališče v izpodbijani sodbi, da sistemizacija za delavce s posebnimi pooblastili oz. vodilne delavce ne velja. Pri odpovedi pogodbe in vročanju obvestila o nameravani odpovedi so bili kršeni zakonski roki. Poleg tega opozarja na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede zavrnjenega zahtevka za izplačilo nadur. Sodišče bi moralo izvesti predlagane dokaze, in ne izhajati zgolj iz izpovedbe direktorja. V pogodbi o zaposlitvi je bila določena le osnovna plača, in ne njen variabilni del. V sporu se ni upošteval podrejen zahtevek in odločitev po 118. čl. ZDR, do katerega se sodišče ni opredelilo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sklepa in sodbe spremeni odločitev tako, da zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da sklep in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep in sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter zmotno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo v izpodbijani sodbi o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev nezakonite odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi tožnika, kot z zavrnitvijo ostalih zahtevkov (v I. tč. izreka). V tej zvezi navaja, da je z določbo 90. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02) predvidena sprememba pogodbenega razmerja med delavcem in delodajalcem, ki vsebuje odpoved pogodbe s hkratno ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi na ustrezno delovno mesto, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu. Če delavec ne podpiše ponujene pogodbe, mu lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka v letu 2003 v sektorju prodaje ponovno analizirala zahteve in potrebe po določenih delovnih mestih in s sklepom z dne 15.1.2003 opredelila tri nova delovna mesta, pri čemer se je reorganizacija morala izvesti najkasneje do dne 1.3.2003 zaradi nujnosti izboljšanja prodajnih rezultatov. Za tožnika je predvidela novo delovno mesto vodje sektorja prodaje Italija. Neutemeljene so pritožbene navedbe o nepravilnosti sprejema nove sistemizacije, saj to ni predmet individualnega delovnega spora, temveč kvečjemu presoja v kolektivnem sporu. Zato se sklicevanje tožnika na opustitev potrebnega obveščanja vseh sindikatov pri toženi stranki ne more upoštevati.

Odpoved pogodbe o zaposlitvi se izvede s pisno izjavo delodajalca in ne z odločbo. Tožena stranka je tožnika seznanila s spremenjeno sistemizacijo in predvideno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z odločbo z dne 11.2.2003, glede katere je sodišče prve stopnje pravilno zavzelo stališče, da nima podlage v novem ZDR. V izpodbijani sodbi je obrazložilo način obvestila, za katerega po novem ZDR ni predvidena odločba, temveč samo pisna izjava delavcu o nameravani odpovedi pogodbe s strani delodajalca. Zato pritožbeno opozarjanje na pravni pomen odločbe tožene stranke, ki dejansko predstavlja seznanitev, za drugačno presojo v izpodbijani sodbi ni pomembno.

Nesprejemljive so pritožbene navedbe, da tožena stranka glede nameravane odpovedi pogodbe ni spoštovala predpisanih rokov iz določbe 5. odst. 88. čl. ZDR. V konkretnem primeru tudi ni bil prekoračen 30 dnevni subjektivni rok od seznanitve z razlogi spremenjene sistemizacije. Ker je tožnik zavrnil sprejem ponujene nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto, za katero se je pravilno zahtevala enaka visoka strokovna izobrazba kot prej, mu je tožena stranka upravičeno in po izteku štiri mesečnega odpovednega roka (11. čl. pogodbe) odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Neutemeljena je pritožba glede zavrnitve zahtevka za plačilo nadurnega dela. Sodišče prve stopnje je pri takšni odločitvi pravilno izhajalo iz izpovedbe direktorja, ki je bil po funkciji tožniku nadrejeni delavec in tako pristojen za priznanje morebitnega prekomernega ali dodatnega dela. V tej zvezi je direktor verodostojno izpovedal, da se vodilnim delavcem niso izplačevale nobene nadure. Direktorji oz. vodilni delavci so bili tisti, ki so si sami organizirali delovni proces tako, da so morali opraviti delo v osmih urah. Če ga niso opravili, se jim dodatne ure niso priznale. Za njih ni veljalo, da bi se jim odobravale in izplačevale nadure. Navedeno se je izvajalo zgolj za proizvodne delavce. Poleg tega so bili direktorji plačani po individualnih pogodbah. Imeli so določen tudi variabilni del kot del plačila, ki se je obračunaval takrat, ko je bilo to glede na razmere pri toženi stranki možno. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokaze po zaslišanju predlaganih prič in izvedenca. Čeprav zavrnitev dokazov ni izrecno obrazložilo, takšna opustitev (ob sprejetih pravilnih razlogih na podlagi ostalih izvedenih dokazov) ne predstavlja bistvene postopkovne kršitve, ki bi vplivala na pravilnost sprejete odločitve. Poleg tega je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo predpravdnih stroškov, ki se nanašajo na izdelavo pisnih vlog tožnikovega pooblaščenca, saj za ugoditev temu zahtevku ni bilo podane tako dejanske kot pravne podlage.

Neutemeljeno je pritožbeno opozarjanje na zmotno odločitev o vrnitvi prejetih vrednostnih bonov. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je tožena stranka ob ugovoru plačila razlike regresa za letni dopust zahtevala protidajatev tožnika na vrednost prejetih bonov (list. št. 51). Sodišče prve stopnje je očitno takšno navedbo upoštevalo kot zahtevek po nasprotni tožbi in ob priznanju vtoževane višine regresa za letni dopust pravilno odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki vrniti prejete bone v višini 65.000,00 SIT.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo še izpodbijano odločitev o nedovolitvi spremembe tožbe, ki se je nanašala na podredni zahtevek. Pri navedenem zahtevku ni šlo za razširitev tožbe v smislu kumulacije zahtevkov, temveč za uveljavitev zahtevka, ki ga je tožnik postavil v tožbi poleg prvotnega (primarnega) z namenom, če sodišče primarnemu ne bo ugodilo, da bo zadevo obravnavalo v skladu s podrednim zahtevkom. Tožnik je v konkretnem primeru izhajal iz pravne podlage 118. čl. ZDR in predlagal trajanje delovnega razmerja do dneva odločitve sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče poudarja, da je z navedeno določbo opredeljen institut sodne razveze pogodbe, ko sodišče ob ugotovitvi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov delavca in delodajalca, lahko samo določi trajanje delavčevega delovnega razmerja. Če bi sodišče prve stopnje najprej ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe, bi v nadaljevanju lahko sledilo podrednemu zahtevku in odločilo o zahtevanem trajanju delovnega razmerja in ostalih dajatvenih pravicah. Ker pa je sodišče prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo primarnega zahtevka (razen zahtevka iz naslova regresa) že ugotovilo pravilnost odpovedi pogodbe, po stališču pritožbenega sodišča obravnavanje zadeve po 118. čl. ZDR oz. ugoditev podrednemu zahtevku, ne bi prišlo v poštev. Zato ni sprejemljivo pritožbeno opozarjanje, da je sodišče z odločitvijo o smiselni nedovolitvi odločanja o podrednem zahtevku (trajanje delovnega razmerja in izplačilo odškodnine po 118. čl. ZDR) bistveno kršilo postopkovna pravila ter določbi 22. in 23. čl. Ustave RS o neenakopravnem in pristranskem sojenju.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sodbe in sklepa ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niti ne razlogi na katere je moralo paziti po uradni dolžnosti. Zato je zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep in sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Pdp 1009/2004
• VDS sodba Pdp 1426/97
• VDS sklep Pdp 947/2004