VDS sodba Pdp 758/2003

Jedro

Za zakonitost pogojne odložitve izvršitve disciplinskega ukrepa iz razloga neupravičene odklonitve zdravljenja zasvojenosti je pomembno, da je bila prejšnja hujša kršitev delovne obveznosti (zaradi katere je bil delavcu izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja, katerega izvršitev je bila pogojno odložena), storjena zaradi stanja zasvojenosti in je prav zaradi tega disciplinski organ delavcu naložil, da nastopi zdravljenje te zasvojenosti. Delodajalec ne izreče delavcu obveznega zdravljenja, kot v kazenskem postopku (varnostni ukrep) kazensko sodišče, temveč mu vnaprej le zagrozi s preklicom pogojne odložitve izvršitve disciplinskega ukrepa. Na delavcu samem pa je odločitev, ali se bo na zdravljenje odzval ali ne. Zdravljenje je še vedno stvar delavčeve odločitve in ne njegova dolžnost.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika za razveljavitev odločb disciplinske komisije prve in druge stopnje tožene stranke z dne 5.6.2002 in 16.7.2002, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu od 17.6.2002 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vpisati delovno dobo v delovno knjižico in izplačati neto nadomestilo plače, kot če bi delal, skupaj z zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec ter plačilom davkov in prispevkov. Sklenilo je tudi, da stranki trpita vsaka svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oz. izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Meni, da delodajalec ne more delavcu odrediti zdravljenja odvisnosti od alkohola, zaradi česar so nasprotne določbe v internih aktih delodajalca nedopustne oz. nične, v posledici tega pa je nezakonit tudi disciplinski ukrep. Odločanje o obveznem zdravljenju odvisnosti od alkohola ali druge odvisnosti spada v pristojnost sodišča in ne more biti določeno v internem aktu delodajalca, saj gre za strokovne zadeve, o katerih ne more odločati in jih ocenjevati delodajalec. Zdravljenje je pravica vsakega posameznika in ne njegova dolžnost, zaradi česar mu te dolžnosti delodajalec ne more predpisovati. Delodajalec lahko delavca kvečjemu kaznuje z izrekom disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, ne more pa preklicati pogojno odložene izvršitve disciplinskega ukrepa.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ne ugotavlja utemeljenosti pritožbenih razlogov niti pritožbenega razloga absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99-2/2004), na katere ob reševanju pritožbe pazi po uradni dolžnosti.

1. odst. 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90-71/93) določa, da se izvršitev disciplinskih ukrepov denarne kazni in prenehanja delovnega razmerja lahko pogojno odloži največ za dobo enega leta. 2. odst. pa določa, da se pogojno odložena izvršitev disciplinskega ukrepa lahko prekliče, če delavec stori v času iz prejšnjega odstavka hujšo kršitev delovne obveznosti ali če neupravičeno odkloni zdravljenje stanja zasvojenosti, ki je bilo razlog za ugotovitev njegove disciplinske odgovornosti. Možnost preklica pogojno odložene izvršitve disciplinskega ukrepa je torej določena v dveh primerih: nove hujše kršitve delovne obveznosti ali v primeru neupravičene odklonitve zdravljenja zasvojenosti. Zadnji primer, ki je relevanten za konkretno zadevo, je bil v delovno zakonodajo uveden šele s citiranim Zakonom o delovnih razmerjih. Za zakonitost pogojne odložitve izvršitve disciplinskega ukrepa iz tega razloga je pomembno, da je bila prejšnja hujša kršitev delovne obveznosti, zaradi katere je bil delavcu izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja, katerega izvršitev je bila pogojno odložena, storjena zaradi stanja zasvojenosti in je prav zaradi tega disciplinski organ delavcu naložil, da nastopi zdravljenje te zasvojenosti. Vendar to ne pomeni, kot neutemeljeno navaja tožnik v pritožbi, da disciplinski organ naloži delavcu obveznost zdravljenja, temveč na ta način le v naprej zagrozi s preklicem pogojne odložitve izvršitve disciplinskega ukrepa. Delodajalec torej ne izreče delavcu obveznega zdravljenja, kot v kazenskem postopku (varnostni ukrep) kazensko sodišče, temveč mu v naprej le zagrozi s preklicom pogojne odložitve izvršitve disciplinskega ukrepa. Na delavcu samem pa je odločitev ali se bo na zdravljenje odzval ali ne. To pomeni, da je zdravljenje še vedno stvar delavčeve odločitve in ne njegova dolžnost.

Pogojna odložitev izvršitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja predpostavlja, da je v disciplinskem postopku prišlo do ugotovitve odgovornosti delavca za hujše kršitve delovnih obveznosti, za katere se izreče ali lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, torej ugotovitev vseh pogojev za najstrožji disciplinski ukrep, ki pa ga delodajalec, celo v korist delavca, pogojno odloži oz. odloži njegovo izvršitev in to odložitev pogojuje z zdravljenjem zasvojenosti. Iz tega aspekta navedena odložitev pomeni, da delodajalec delavcu ponudi še eno možnost za ohranitev njunega pogodbenega odnosa, ker sicer pričakuje, da bo ozdravljeni delavec lahko normalno izvrševal delovne obveznosti. Tako je pogojna odložitev izvršitve disciplinskega ukrepa v tem primeru celo v korist delavcu, obenem pa navedena ureditev delodajalcu omogoča preklic pogojno odložene izvršitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja v primerih, ko ni več izgledov za to, da bi delavec, sicer alkoholik, v bodoče normalno lahko izvrševal delovne obveznosti.

V konkretnem primeru so bili podani vsi razlogi za preklic pogojne odložitve izvršitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. S pravnomočno odločbo z dne 18.3.2002 je tožena stranka spoznala tožnika za odgovornega dveh hujših kršitev, ki sta bili posledici tožnikove zasvojenosti z alkoholom, zaradi česar mu je bil ob pogojni odložitvi izvršitve disciplinskega ukrepa izrečen pogoj zdravljenja zasvojenosti alkohola, tožnik pa je zdravljenje odklonil na ambulantnem pregledu dne 22.4.2002, čeprav je v vmesnem času, dne 2.4.2002 celo izjavil, da se je pripravljen bolnišnično zdraviti v bolnici Vojnik. Tožnik je zdravljenje odklonil 22.4.2002, čeprav mu je zdravnik predočil možnost izgube zaposlitve, pri tem pa je vztrajal tudi na obravnavi pred senatom prvo in drugostopenjske disciplinske komisije.

Iz gornjih pojasnil torej izhaja neutemeljenost pritožbenih navedb, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP, v povezavi s 1. odst. 165. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 2/2002
• Sodba VIII Ips 6/2002
• Sodba VIII Ips 48/2002