VSC sodba Kp 409/2003

Jedro

Ker je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi združilo kazenska postopka zoper mladoletnega storilca s kazenskim postopkom zoper polnoletnega, je lahko polnoletnega zaslišalo samo kot obtoženca in je lahko njegov zagovor dokazno ocenjevalo tudi potem, ko je bil postopek razdružen. Zato tak zagovor ni nezakonit dokaz, ki bi moral biti izločen iz spisa.

 

Izrek

Pritožbi st. mld. B. K. se delno u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje s p r e m e n i : 1. v odločbi o krivdoreku pod tč. 2 tako, da se vrednost gorskega kolesa zniža na 42.377,00 SIT; 2. v odločbi o kazenski sankciji tako, da se izrečena kazen zniža na eno leto mladoletniškega zapora. Sicer se pritožba z a v r n e kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil starejši mladoletnik spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki I. odstavka 212. člena KZ. Izrečena je bila kazen eno leto in šest mesecev mladoletniškega zapora. Vanjo je bil vštet čas, prebit v priporu, ter čas odvzema prostosti od 1.7.2003 od 10.30 ure dalje. Starejši mladoletnik je dolžan plačati 10.000,00 SIT premoženjske koristi. Bil pa je oproščen plačila stroškov kazenskega postopka z 1. do 6. točke II. odstavka 92. člena ZKP. Oškodovanci J. K., V.U. in V.B. so bili s premoženjskopravnimi zahtevki napoteni na pravdo. S sklepom, ki je naveden v isti odločbi, je bilo ustavljeno izvrševanje vzgojnega ukrepa oddaje v vzgojni zavod, je bil starejšemu mladoletniku izrečen s pravnomočnim sklepom Okrožnega sodišča v Celju z dne 14.11.2002, opr. št. Km 10/2001. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil starejši mladoletnik po zagovornici zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazni. Predlagal je njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa spremembo ter znižanje izrečene kazni. V. d. t. V.d. t. R. S., (Z. o. v C. M. B. je predlagal delno ugoditev pritožbi ter znižanje vrednost ukradenega gorskega kolesa na 42.377,00 SIT, sicer pa zavrnitev pritožbe. Starejšemu mladoletniku in zagovornici je bilo vročeno to stališče, vendar nanj nista odgovorila. Pritožba je delno utemeljena. Sodišče druge stopnje ni ugotovilo nobene od zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zaslišanje sostorilca B. P. kot obtoženca je bilo zaradi združitve obeh kazenskih postopkov edino mogoče. Že v predlogu za kaznovanje se je starejšemu mladoletniku očitalo, da je storil kaznivo dejanje na škodo P. K. skupaj s polnoletnim sostorilcem, ne da bi bilo tudi navedeno njegovo ime. Ker sta bila oba kazenska postopka vodena ločeno in ker ju je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi za dne 5.11.2003 združilo v skupno obravnavanje, je bil tako identificiran polnoletni sostorilec B. P., ki ga sodišče prve stopnje na tej glavni obravnavi ni moglo drugače zaslišati kot obtoženca. Ne drži pritožbena trditev, da bi moral biti B. P. zaslišan kot priča in da pomeni njegov zagovor z dne 5.11.2003 nedovoljen dokaz, ki bi ga bilo potrebno izločiti iz spisa. Kakor vsak dokaz, je tudi zagovor sostorilca podvržen dokazni presoji sodišča prve stopnje. To dokazno oceno je sodišče prve stopnje tudi napravilo. Zato do kršitve II. odstavka 371. člena ZKP ni prišlo. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno posebej obrazlagati prilastitvenega namena starejšega mladoletnika glede vzete registrske blagajne v tej pizzeriji. Ker jo je odnesel v stanovanjski blok, kjer jo je tudi s pomočjo sostorilca odprl, je prilastitveni namen izražen že s samim vzetjem blagajne. Sodišče prve stopnje je njeno vrednost povzelo po izpovedbi oškodovane Jasne Kidrič, saj drugih dokazov o tem ni bilo. Ker pa je ona blagajno nabavila, je tako pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila vredna toliko, kolikor je navedla ta oškodovanka. Tako ni prav nobenega razloga, da sodišče prve stopnje ne bi verjelo oškodovanki glede vrednosti blagajne, kakor tudi ne, da ne bi verjelo sostorilcu B. P., da sta to kaznivo dejanje storila skupaj. Zaradi spremembe predloga za kaznovanje na glavni obravnavi z dne 14.11.2003, ko je okrožni državni tožilec spremenil očitek glede tega kaznivega dejanja samo z zvišanjem vrednosti vzetih stvari od 100.000,00 SIT na 270.000,00 SIT, ni moglo priti do kršitve mladoletnikove pravice do obrambe oz. do zagovora. Protispisna je trditev, da mu sodišče prve stopnje glede te spremembe ni dovolilo podati zagovora, ker ga ni pozvalo, naj se izjavi o tej spremembi, ki jo je starejši mladoletnik razumel, kakor je to sam povedal. Sodišče prve stopnje ga ni bilo dolžno zato posebej zaslišati. Če pa bi se hotel zagovarjati, bi mu sodišče prve stopnje to vsekakor omogočilo. Očitno se tudi zagovornici to ni zdelo potrebno, saj o tem ni prav nobenega predloga z njene strani. Tudi s pravno opredelitvijo nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine, ki ga tvori 10 posameznih dejanj, ni nič narobe. Pritožbeno stališče, da sta objektivna kriterija za tak konstrukt način vstopa v zaprt prostor in vrednost odnešenih predmetov, je pomanjkljivo, ker ne upošteva kumulativno subjektivnega kriterija, to je storilčevega namena prilastiti si določene stvari z vlomom ali z vdorom v zaprt prostor. Starejši mladoletnik je glede vseh vlomov ali vdorov pojasnil, da je povsod iskal predvsem denar. Tako njegov naklep ni bil usmerjen v pridobitev stvari majhne vrednosti. Zato je pač vzel samo tisti denar, ki ga je v posameznem lokalu našel, kar dovoljuje zaključek, da bi ga vzel več, če bi oškodovanci v lokalih hranili preko noči večje vsote denarja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je le previdnosti oškodovancev pripisati, da tega denarja ni bilo več. Prav zato pa je starejši mladoletnik jemal druge stvari, ki so z izjemo registrske blagajne res majhne vrednosti. Vendar zaradi njih ni vlamljal oz. vdiral v posamezne lokale. Odločitev sodišča prve stopnje, da gre v vseh 10 primerih za eno samo nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine, je tako pravilna. Zato tudi ni kršilo kazenskega zakona v škodo starejšega mladoletnika. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo vrednost vseh vzetih stvari iz izpovedb posameznih oškodovancev. Izjema je le oškodovana G. K. glede vrednosti vzetega kolesa, kar je sicer starejši mladoletnik zanikal, vendar je tudi to kaznivo dejanje dokazano z izpovedbo priče F. T.. V pritožbenem postopku je obramba uspela vrednost tega kolesa dokazno znižati na 42.377,00 SIT, zaradi česar je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v tem delu tudi spremenilo. Sodišče druge stopnje ne vidi nobene razlike med izpovedbami oškodovancev glede števila in vrednosti vzetih stvari in inventurnimi zapisniki o obojem, ki da naj bi bili verodostojnejši od njihovih izpovedb. Tudi sodišče druge stopnje ni ugotovilo nobenega dvoma v pravilnost vrednosti vzetih stvari, ki so jih ostali oškodovanci navedli v izpovedbah. Izjema glede kolesa znamke R.D. pa je bila že tako upoštevana. Prav tako ni našla razloga, da jim ne bi verjelo tudi glede vrste in količine vzetih stvari, zlasti denarja na škodo R. P., V. U. in V. B.. Zato je po mnenju sodišča druge stopnje dejansko stanje v obsegu krivdoreka v celoti dokazano z že navedeno izjemo glede vrednosti kolesa R.D.. Tudi sodišče druge stopnje meni, da je bila starejšemu mladoletniku izrečena previsoka kazen. Vrednost vseh vzetih stvari skupaj res ni velika. Od vzete registrske blagajne iz P. K. in prenosnega telefona iz trgovine P. d.o.o., tako ni imel nobene koristi. Oškodovana G. K. je kolo dobila nazaj. Ni dvoma, da je imel starejši mladoletnik vsaj nenavadno otroštvo in mladost, ko je do odreditve pripora bival v treh domovih za vzgojno problematične mladostnike, vendar se očitno ni socializiral. Zato je odločitev sodišča prve stopnje za kazen mladoletniškega zapora vsekakor pravilna. Ker pa posledice storjenih obravnavanih kaznivih dejanj niso obsežne, pa čeprav tudi zaradi ravnanja posameznih oškodovancev v skrbi za lastno premoženje, meni sodišče druge stopnje, da je tudi na eno leto znižana kazen mladoletniškega zapora še vedno primerna. Glede na obrazloženo je tako pritožbi delno ugodilo. Pri odločanju o pritožbi niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Zaradi delnega pritožbenega uspeha je odpadel izrek o stroških pritožbenega postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Pdp 967/99
• VSL sklep II Cpg 482/2001
• VSK sklep Cp 852/2007