Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
VDS sodba Pdp 1612/2004
ECLI:SI:VDSS:2005:VDS.PDP.1612.2004
| Evidenčna številka: | VDS03300 |
|---|---|
| Datum odločbe: | 20.10.2005 |
| Področje: | DELOVNO PRAVO |
| Institut: | odpoved delovnega razmerja |
Jedro
Različnih oblik odpovedi PZ med seboj ni mogoče poljubno
zamenjevati, saj je vsako obliko odpovedi potrebno izvesti po
postopku, ki je za posamezno odpoved določen in ni v vseh
primerih enak. Nezakonito izveden postopek pomeni
avtomatično tudi nezakonitost podane odpovedi.
Tožena stranka je prekoračila 30-dnevni subjektivni rok za
podajo odpovedi PZ iz 5. odstavka 88. člena ZDR, čeprav je z
odpovedjo počakala na prošnjo tožnika, naj z odpovedjo
počaka 2 meseca, da si poišče novo službo.
Tožena stranka je tožniku nezakonito prepovedala opravljati delo
za čas trajanja postopka (6. odstavek 88. člena ZDR), saj je taka
prepoved mogoča le v primeru odpovedi PZ iz krivdnega razloga, ki
ima znake kaznivega dejanja, kar v konkretnem primeru ni bilo
izkazano. Iz obrazložitve prepovedi dela izhaja, da je tožena
stranka izdala prepoved dela zato, ker je ocenila, da ni smiselo,
da prihaja na delo.
Izrek
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se
ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega
razloga in razloga nesposobnosti tožene stranke, ki jo je tožnik
prejel dne 29.5.2003 nezakonita (1. točka izreka). Razsodilo je,
da se ugotovi, da je prepoved opravljanja dela opredeljena v
redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in
razloga nesposobnosti nezakonita (2. točka izreka). Razsodilo je,
da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne
28.6.2003 ni prenehalo, temveč mu traja še naprej z vsemi
pravicami iz dela in po delu in ga je tožena stranka dolžna
pozvati nazaj na delovno mesto "vodja obrata" po pogodbi o
zaposlitvi z dne 17.6.2002 in mu za čas nezakonite odpovedi
pogodbe o zaposlitvi vpisati manjkajočo delovno dobo v delovno
knjižico in mu obračunati prikrajšanje pri plači za čas prepovedi
opravljanja dela v višini razlike med prejetim nadomestilom plače
v višini polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih
pred uvedbo postopka o odpovedi in med plačo, ki bi tožniku
pripadala, če bi delal, ter za čas od 29.6.2003 do dne ponovnega
poziva nazaj na delo v višini vsakomesečne pripadajoče bruto
plače, po odvodu ustreznih davkov in prispevkov pristojnim
službam in zavodom in izplačilom prikrajšanja v pripadajočih neto
zneskih skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva
zapadlosti posameznega mesečnega prikrajšanja oz. pripadajoče
plače v plačilo dalje do plačila, to je od vsakega 18. dne v
mesecu za prikrajšanje pri plači preteklega meseca, vse v roku 8
dni in pod izvršbo (3. točka izreka). Odločilo je, da je tožena
stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini
182.160,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od
13.9.2004 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (4.
točka izreka).
Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne
ugotovitve dejanskega stanja, zaradi bistvenih kršitev določb
postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava po določilih
338. člena ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi
ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek
tožnika v celoti zavrne in mu naloži plačilo stroškov postopka,
podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno
odločanje sodišču prve stopnje. Navajala je, da je tožnik na
podlagi vabila, ki ni natančno določalo za kakšno zadevo gre,
prišel dne 14.4.2003 v odvetniško pisarno na razgovor. Takrat mu
je bilo predočeno, da delodajalec ni zadovoljen z njegovim delom,
to mu je direktor A. D. že večkrat predočil, saj ga je predčasno
tudi zamenjal z novim delavcem na delovnem mestu in mu je tožena
stranka predlagala sporazumno prenehanje delovnega razmerja. Po
tem dogodku je tožnik komuniciral samo po telefonu, nobenih
pisanj ni več sprejemal ne po pošti in ne v pisarni, zaradi tega
mu je tožena stranka puščala vsa pisanja v pisarni na mizi,
pisanja so izginjala, kar pomeni, da jih je tožnik tudi odnesel
in se z njimi seznanil. Zaradi navedenega ne drži zatrjevanje
sodišča prve stopnje, da je bilo tožniku pisanje z dne 18.4.2003
vročeno na nezakonit način. Tajnica ter direktor sta pisanje
pustila na pisalni mizi. Sodišče bi tudi moralo ugotoviti, da je
tožena stranka krivdne razloge in razloge nesposobnosti podala za
zadnji mesec dokler je tožnik še hodil v službo pri toženi
stranki, to je za konec meseca aprila do konca meseca maja 2003.
Tožnik zadnji mesec ni delal popolnoma nič, odločba, ki govori o
razlogu nesposobnosti pa se nanaša na obdobje vse do konca meseca
aprila 2003. V kolikor bo tožnik v sodnem postopku uspel, bo
lastnica podjetja, to je Doklova žena podjetje zaprla, ker
plačila ne bo zmogla izvesti tožniku. Tožena stranka je tudi
pripoznala prvotno postavljeni podredni tožbeni zahtevek tožnika,
zato bi moralo sodišče o tem zahtevku odločiti in tožniku
priznati pripadajočo odpravnino.
Tožnik je podal odgovor na pritožbo in prerekal vse pritožbene
navedbe tožene stranke in navajal, da je odločitev sodišča prve
stopnje pravilna in zakonita. Tožena stranka je tožniku očitala
domnevne kršitve, ki naj bi jih le-ta zagrešil konec leta 2002,
tako je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti
prepozna, saj Zakon o delovnih razmerjih v 5. odst. 88. člena
določa objektivni in subjektivni rok za redno odpoved pogodbe o
zaposlitvi. Tožena stranka tudi ni spoštovala določila 1. odst.
83. člena ZDR, saj tožnika ni predhodno pisno opozorila na
izpolnjevanje obveznosti in na možnost odpovedi v primeru ponovne
kršitve, kot to zahteva zakon za odpoved pogodbe iz krivdnega
razloga. Tožena stranka kljub temu, da ji je sodišče dalo
možnost, da po prvem naroku dokaže svoje trditve ni dokazala, da
so bila njena vročanja opravljena na zakonit način. Stališče
tožene stranke o pripoznavi podrednega tožbenega zahtevka glede
izplačila odpravnine pa predstavlja pritožbeno novoto. Tožnik je
priglasil tudi pritožbene stroške postopka.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve
stopnje v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri tem
pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne
bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 350. člen Zakona
o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP). Na
podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve
stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno
uporabilo materialno pravo, ter da v postopku ni zagrešilo
zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka in na
katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.
Ni mogoče upoštevati pritožbenega ugovora, da je podana bistvena
kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339.
člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa odločilna
dejstva pomembna za odločitev, tako da je pritožbeno sodišče
lahko preizkusilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je
odločilo tako, kot to izhaja iz izpodbijane sodbe.
Sodišče prve stopnje je v navedenem postopku presojalo zakonitost
z enim pravnim aktom tožene stranke istočasno podanih dveh rednih
odpovedi pogodbe o zaposlitvi po določilih Zakona o delovnih
razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR) in sicer:
- redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po 3.
alinei 1. odst. 88. člena ZDR
- redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti po
2. alinei 1. odst. 88. člena ZDR.
Pritožbeno sodišče izrecno poudarja, da različnih oblik odpovedi
po določilih ZDR (v konkretnem primeru: - odpoved s ponudno nove
pogodbe - 90. člen; - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz
krivdnega razloga - 3. alinea 1. odst. 88. člena ZDR; - redna
odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti - 2. alinea
1. odst. 88. člena ZDR) med seboj ni mogoče poljubno zamenjevati
in mora delodajalec ravnati po določilih ZDR, ki za različne
odpovedi določajo tudi različne postopke, nazakonito izveden
postopek pa avtomatično pomeni nezakonitost izdane odpovedi.
Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve
stopnje, ki je v obširno izvedenem dokaznem postopku glede
vprašanja prejema "odpovedi" z dne 18.4.2003 oz. o tem ali je
tožena stranka tožnika pisno opozorila na izpolnjevanje delovnih
obveznosti, ugotovilo, da tožnik zatrjevanega dopisa z
"odpovedjo" z dne 18.4.2003 oz. kakršnihkoli opominov v katerih
bi mu tožena stranka očitala neizvrševanje delovnih nalog, ni
prejel in je prvič videl dokument z dne 18.4.2003 ob podanem
odgovoru na tožbo. Tožena stranka je ponovno preko svojega
odvetnika tožniku poslala vabilo z dne 21.5.2003 na zagovor za
dne 26.5.2003 z obrazložitvijo, da obstaja možnost redne odpovedi
delovnega razmerja iz krivdnih razlogov (3. alinea 1. odst. 88.
člena ZDR) in iz razloga nedoseganja pričakovanih rezultatov (2.
alinea 1. odst. 88. člena ZDR). Tožena stranka je navedeno
odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in razloga
nesposobnosti osebno tožniku vročila na sedežu podjetja dne
29.5.2003. V času 30 dnevnega odpovednega roka mu je prepovedala
opravljati delo ter določila nadomestilo plače v višini polovice
njegove povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih pred
uvedbo postopka o odpovedi.
Pritožbeno sodišče se strinja s pravnim razlogovanjem sodišča
prve stopnje, da mora delodajalec v primeru redne odpovedi
pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga skladno z določilom 1.
odst. 83. člena ZDR delavca predhodno pisno opozoriti na
izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne
kršitve, kar pa tožena stranka, ni dokazala. Tako eventualno
vročanje pisemskih pošiljk na način puščanja na tožnikovi pisalni
mizi ni pravilen način vročanja po določilih ZPP in ni mogoče
šteti, da je bil tožnik z dopisom z dne 18.4.2003 (v smislu
pisnega opozorila po določilu 1. odst. 83. člena ZDR) seznanjen,
sicer pa navedeni dopis tudi navaja, da gre za odpoved pogodbe o
zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, kar pa sicer ureja 90. člen
ZDR. Ob navedenem pritožbeno sodišče še dodaja, da mora pred
redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in
pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delodajalec delavcu
tudi omogočiti zagovor, razen, če obstajajo okoliščine, zaradi
katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da
delavcu to omogoči, oz. če delavec to izredno odkloni ali če se
neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor.
Ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da se razlog
nesposobnosti nanaša na obdobje za konec meseca aprila do konca
meseca aprila 2003, saj je bilo v sodnem postopku tudi z
zaslišanjem direktorja ugotovljeno, da se razlogi nanašajo na
obdobje iz konca leta 2002, ko je direktor opravil zamenjavo
tožnika in postavil novega vodjo obrata Vilija Gaveza. Pritožbeno
sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je
tožena stranka prekoračila rok iz 5. odst. 88. člena ZDR, ki
določa, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh
od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v 6
mesecih od nastanka razloga. Dejstvo, da je tožnik zaradi
osebnega poznanstva in prošnje prosil, naj se z odpovedjo počaka
2 meseca, da si bo poiskal novo službo, na rešitev predmetnega
spora ne more vplivati.
Tožena stranka je tudi nezakonito tožniku prepovedala opravljati
delo za čas trajanja postopka odpovedi iz krivdnega razloga, saj
6. odst. 88. člena ZDR določa, da v primeru odpovedi iz krivdnega
razloga na strani delavca, ki ima znake kaznivega dejanja, lahko
delodajalec za čas trajanja postopka delavcu prepove opravljati
delo, ob tem pa ima delavec v času prepovedi pravico do
nadomestila plače v višini polovice njegove povprečne mesečne
plače v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka odpovedi.
Tožnikove eventualne kršitve pogodbenih obveznosti in drugih
obveznosti iz delovnega razmerja nikakor niso imele znakov
kaznivega dejanja, saj je tožena stranka v odpovedi navajala le,
"da ni smiselno, da bi tožnik sedel v pisarni in gledal v zrak in
je tako nesmiselno, da bi sploh prihajal v službo".
Ni mogoče slediti tudi pritožbenemu ugovoru, da bi moralo sodišče
že na prvem naroku odločiti o tožnikovem podrednem tožbenem
zahtevku za izplačilo odpravnine, ker je tožena stranka takšen
zahtevek pripoznala. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče
pojasnjuje, da mora sodišče v primeru, ko je postavljen tako
primarni kot podredni tožbeni zahtevek, najprej odločati o
primarnem tožbenem zahtevku. V kolikor primarnemu tožbenemu
zahtevku sodišče ugodi, o podrednem tožbenem zahtevku sploh ne
odloča. Šele v primeru, ko primarni tožbeni zahtevek sodišče
zavrne, nato v nadaljevanju odloča o podrednem tožbenem zahtevku.
Tako sodišče prve stopnje ni moglo izdati sodbe na podlagi
pripoznave po določilu 316. člena ZPP, saj je moralo prvotno
odločiti o primarnem tožbenem zahtevku. Tako so brezpredmetne
pritožbene navedbe, da podredni tožbeni zahtevek med strankama ni
bil sporen in bi moralo sodišče o njem odločati že na prvem
naroku in izdati sodbo na podlagi pripoznave.
Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odmerilo stroške postopka
upoštevaje določila 154. člena ZPP in upoštevaje veljavno
Odvetniško tarifo (Ur. l. RS št. 67/2003 - OT).
Tožnikov odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi predmetnega
spora, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje
stroške pritožbenega postopka.
Zveza:
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009
