<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDS sodba Pdp 1612/2004
ECLI:SI:VDSS:2005:VDS.PDP.1612.2004

Evidenčna številka:VDS03300
Datum odločbe:20.10.2005
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:odpoved delovnega razmerja

Jedro

Različnih oblik odpovedi PZ med seboj ni mogoče poljubno

zamenjevati, saj je vsako obliko odpovedi potrebno izvesti po

postopku, ki je za posamezno odpoved določen in ni v vseh

primerih enak. Nezakonito izveden postopek pomeni

avtomatično tudi nezakonitost podane odpovedi.

Tožena stranka je prekoračila 30-dnevni subjektivni rok za

podajo odpovedi PZ iz 5. odstavka 88. člena ZDR, čeprav je z

odpovedjo počakala na prošnjo tožnika, naj z odpovedjo

počaka 2 meseca, da si poišče novo službo.

Tožena stranka je tožniku nezakonito prepovedala opravljati delo

za čas trajanja postopka (6. odstavek 88. člena ZDR), saj je taka

prepoved mogoča le v primeru odpovedi PZ iz krivdnega razloga, ki

ima znake kaznivega dejanja, kar v konkretnem primeru ni bilo

izkazano. Iz obrazložitve prepovedi dela izhaja, da je tožena

stranka izdala prepoved dela zato, ker je ocenila, da ni smiselo,

da prihaja na delo.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se

ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega

razloga in razloga nesposobnosti tožene stranke, ki jo je tožnik

prejel dne 29.5.2003 nezakonita (1. točka izreka). Razsodilo je,

da se ugotovi, da je prepoved opravljanja dela opredeljena v

redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in

razloga nesposobnosti nezakonita (2. točka izreka). Razsodilo je,

da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne

28.6.2003 ni prenehalo, temveč mu traja še naprej z vsemi

pravicami iz dela in po delu in ga je tožena stranka dolžna

pozvati nazaj na delovno mesto "vodja obrata" po pogodbi o

zaposlitvi z dne 17.6.2002 in mu za čas nezakonite odpovedi

pogodbe o zaposlitvi vpisati manjkajočo delovno dobo v delovno

knjižico in mu obračunati prikrajšanje pri plači za čas prepovedi

opravljanja dela v višini razlike med prejetim nadomestilom plače

v višini polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih

pred uvedbo postopka o odpovedi in med plačo, ki bi tožniku

pripadala, če bi delal, ter za čas od 29.6.2003 do dne ponovnega

poziva nazaj na delo v višini vsakomesečne pripadajoče bruto

plače, po odvodu ustreznih davkov in prispevkov pristojnim

službam in zavodom in izplačilom prikrajšanja v pripadajočih neto

zneskih skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva

zapadlosti posameznega mesečnega prikrajšanja oz. pripadajoče

plače v plačilo dalje do plačila, to je od vsakega 18. dne v

mesecu za prikrajšanje pri plači preteklega meseca, vse v roku 8

dni in pod izvršbo (3. točka izreka). Odločilo je, da je tožena

stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini

182.160,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

13.9.2004 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (4.

točka izreka).

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne

ugotovitve dejanskega stanja, zaradi bistvenih kršitev določb

postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava po določilih

338. člena ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi

ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek

tožnika v celoti zavrne in mu naloži plačilo stroškov postopka,

podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno

odločanje sodišču prve stopnje. Navajala je, da je tožnik na

podlagi vabila, ki ni natančno določalo za kakšno zadevo gre,

prišel dne 14.4.2003 v odvetniško pisarno na razgovor. Takrat mu

je bilo predočeno, da delodajalec ni zadovoljen z njegovim delom,

to mu je direktor A. D. že večkrat predočil, saj ga je predčasno

tudi zamenjal z novim delavcem na delovnem mestu in mu je tožena

stranka predlagala sporazumno prenehanje delovnega razmerja. Po

tem dogodku je tožnik komuniciral samo po telefonu, nobenih

pisanj ni več sprejemal ne po pošti in ne v pisarni, zaradi tega

mu je tožena stranka puščala vsa pisanja v pisarni na mizi,

pisanja so izginjala, kar pomeni, da jih je tožnik tudi odnesel

in se z njimi seznanil. Zaradi navedenega ne drži zatrjevanje

sodišča prve stopnje, da je bilo tožniku pisanje z dne 18.4.2003

vročeno na nezakonit način. Tajnica ter direktor sta pisanje

pustila na pisalni mizi. Sodišče bi tudi moralo ugotoviti, da je

tožena stranka krivdne razloge in razloge nesposobnosti podala za

zadnji mesec dokler je tožnik še hodil v službo pri toženi

stranki, to je za konec meseca aprila do konca meseca maja 2003.

Tožnik zadnji mesec ni delal popolnoma nič, odločba, ki govori o

razlogu nesposobnosti pa se nanaša na obdobje vse do konca meseca

aprila 2003. V kolikor bo tožnik v sodnem postopku uspel, bo

lastnica podjetja, to je Doklova žena podjetje zaprla, ker

plačila ne bo zmogla izvesti tožniku. Tožena stranka je tudi

pripoznala prvotno postavljeni podredni tožbeni zahtevek tožnika,

zato bi moralo sodišče o tem zahtevku odločiti in tožniku

priznati pripadajočo odpravnino.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo in prerekal vse pritožbene

navedbe tožene stranke in navajal, da je odločitev sodišča prve

stopnje pravilna in zakonita. Tožena stranka je tožniku očitala

domnevne kršitve, ki naj bi jih le-ta zagrešil konec leta 2002,

tako je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti

prepozna, saj Zakon o delovnih razmerjih v 5. odst. 88. člena

določa objektivni in subjektivni rok za redno odpoved pogodbe o

zaposlitvi. Tožena stranka tudi ni spoštovala določila 1. odst.

83. člena ZDR, saj tožnika ni predhodno pisno opozorila na

izpolnjevanje obveznosti in na možnost odpovedi v primeru ponovne

kršitve, kot to zahteva zakon za odpoved pogodbe iz krivdnega

razloga. Tožena stranka kljub temu, da ji je sodišče dalo

možnost, da po prvem naroku dokaže svoje trditve ni dokazala, da

so bila njena vročanja opravljena na zakonit način. Stališče

tožene stranke o pripoznavi podrednega tožbenega zahtevka glede

izplačila odpravnine pa predstavlja pritožbeno novoto. Tožnik je

priglasil tudi pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve

stopnje v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri tem

pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne

bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 350. člen Zakona

o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP). Na

podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve

stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno

uporabilo materialno pravo, ter da v postopku ni zagrešilo

zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka in na

katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Ni mogoče upoštevati pritožbenega ugovora, da je podana bistvena

kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339.

člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa odločilna

dejstva pomembna za odločitev, tako da je pritožbeno sodišče

lahko preizkusilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je

odločilo tako, kot to izhaja iz izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje je v navedenem postopku presojalo zakonitost

z enim pravnim aktom tožene stranke istočasno podanih dveh rednih

odpovedi pogodbe o zaposlitvi po določilih Zakona o delovnih

razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR) in sicer:

- redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po 3.

alinei 1. odst. 88. člena ZDR

- redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti po

2. alinei 1. odst. 88. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče izrecno poudarja, da različnih oblik odpovedi

po določilih ZDR (v konkretnem primeru: - odpoved s ponudno nove

pogodbe - 90. člen; - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz

krivdnega razloga - 3. alinea 1. odst. 88. člena ZDR; - redna

odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti - 2. alinea

1. odst. 88. člena ZDR) med seboj ni mogoče poljubno zamenjevati

in mora delodajalec ravnati po določilih ZDR, ki za različne

odpovedi določajo tudi različne postopke, nazakonito izveden

postopek pa avtomatično pomeni nezakonitost izdane odpovedi.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve

stopnje, ki je v obširno izvedenem dokaznem postopku glede

vprašanja prejema "odpovedi" z dne 18.4.2003 oz. o tem ali je

tožena stranka tožnika pisno opozorila na izpolnjevanje delovnih

obveznosti, ugotovilo, da tožnik zatrjevanega dopisa z

"odpovedjo" z dne 18.4.2003 oz. kakršnihkoli opominov v katerih

bi mu tožena stranka očitala neizvrševanje delovnih nalog, ni

prejel in je prvič videl dokument z dne 18.4.2003 ob podanem

odgovoru na tožbo. Tožena stranka je ponovno preko svojega

odvetnika tožniku poslala vabilo z dne 21.5.2003 na zagovor za

dne 26.5.2003 z obrazložitvijo, da obstaja možnost redne odpovedi

delovnega razmerja iz krivdnih razlogov (3. alinea 1. odst. 88.

člena ZDR) in iz razloga nedoseganja pričakovanih rezultatov (2.

alinea 1. odst. 88. člena ZDR). Tožena stranka je navedeno

odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in razloga

nesposobnosti osebno tožniku vročila na sedežu podjetja dne

29.5.2003. V času 30 dnevnega odpovednega roka mu je prepovedala

opravljati delo ter določila nadomestilo plače v višini polovice

njegove povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih pred

uvedbo postopka o odpovedi.

Pritožbeno sodišče se strinja s pravnim razlogovanjem sodišča

prve stopnje, da mora delodajalec v primeru redne odpovedi

pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga skladno z določilom 1.

odst. 83. člena ZDR delavca predhodno pisno opozoriti na

izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne

kršitve, kar pa tožena stranka, ni dokazala. Tako eventualno

vročanje pisemskih pošiljk na način puščanja na tožnikovi pisalni

mizi ni pravilen način vročanja po določilih ZPP in ni mogoče

šteti, da je bil tožnik z dopisom z dne 18.4.2003 (v smislu

pisnega opozorila po določilu 1. odst. 83. člena ZDR) seznanjen,

sicer pa navedeni dopis tudi navaja, da gre za odpoved pogodbe o

zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, kar pa sicer ureja 90. člen

ZDR. Ob navedenem pritožbeno sodišče še dodaja, da mora pred

redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in

pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delodajalec delavcu

tudi omogočiti zagovor, razen, če obstajajo okoliščine, zaradi

katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da

delavcu to omogoči, oz. če delavec to izredno odkloni ali če se

neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor.

Ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da se razlog

nesposobnosti nanaša na obdobje za konec meseca aprila do konca

meseca aprila 2003, saj je bilo v sodnem postopku tudi z

zaslišanjem direktorja ugotovljeno, da se razlogi nanašajo na

obdobje iz konca leta 2002, ko je direktor opravil zamenjavo

tožnika in postavil novega vodjo obrata Vilija Gaveza. Pritožbeno

sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je

tožena stranka prekoračila rok iz 5. odst. 88. člena ZDR, ki

določa, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh

od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v 6

mesecih od nastanka razloga. Dejstvo, da je tožnik zaradi

osebnega poznanstva in prošnje prosil, naj se z odpovedjo počaka

2 meseca, da si bo poiskal novo službo, na rešitev predmetnega

spora ne more vplivati.

Tožena stranka je tudi nezakonito tožniku prepovedala opravljati

delo za čas trajanja postopka odpovedi iz krivdnega razloga, saj

6. odst. 88. člena ZDR določa, da v primeru odpovedi iz krivdnega

razloga na strani delavca, ki ima znake kaznivega dejanja, lahko

delodajalec za čas trajanja postopka delavcu prepove opravljati

delo, ob tem pa ima delavec v času prepovedi pravico do

nadomestila plače v višini polovice njegove povprečne mesečne

plače v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka odpovedi.

Tožnikove eventualne kršitve pogodbenih obveznosti in drugih

obveznosti iz delovnega razmerja nikakor niso imele znakov

kaznivega dejanja, saj je tožena stranka v odpovedi navajala le,

"da ni smiselno, da bi tožnik sedel v pisarni in gledal v zrak in

je tako nesmiselno, da bi sploh prihajal v službo".

Ni mogoče slediti tudi pritožbenemu ugovoru, da bi moralo sodišče

že na prvem naroku odločiti o tožnikovem podrednem tožbenem

zahtevku za izplačilo odpravnine, ker je tožena stranka takšen

zahtevek pripoznala. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče

pojasnjuje, da mora sodišče v primeru, ko je postavljen tako

primarni kot podredni tožbeni zahtevek, najprej odločati o

primarnem tožbenem zahtevku. V kolikor primarnemu tožbenemu

zahtevku sodišče ugodi, o podrednem tožbenem zahtevku sploh ne

odloča. Šele v primeru, ko primarni tožbeni zahtevek sodišče

zavrne, nato v nadaljevanju odloča o podrednem tožbenem zahtevku.

Tako sodišče prve stopnje ni moglo izdati sodbe na podlagi

pripoznave po določilu 316. člena ZPP, saj je moralo prvotno

odločiti o primarnem tožbenem zahtevku. Tako so brezpredmetne

pritožbene navedbe, da podredni tožbeni zahtevek med strankama ni

bil sporen in bi moralo sodišče o njem odločati že na prvem

naroku in izdati sodbo na podlagi pripoznave.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odmerilo stroške postopka

upoštevaje določila 154. člena ZPP in upoštevaje veljavno

Odvetniško tarifo (Ur. l. RS št. 67/2003 - OT).

Tožnikov odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi predmetnega

spora, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje

stroške pritožbenega postopka.

 


Zveza:

ZDR člen 88, 88/1, 88/1-2, 88/1-3, 88/5, 88/6, 88, 88/1, 88/1-2, 88/1-3, 88/5, 88/6.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zNTI2OQ==