Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
VDS sodba Pdp 61/2005
ECLI:SI:VDSS:2005:VDS.PDP.61.2005
| Evidenčna številka: | VDS03290 |
|---|---|
| Datum odločbe: | 20.10.2005 |
| Področje: | DELOVNO PRAVO |
| Institut: | odpoved delovnega razmerja |
Jedro
Odpoved pogodbe o zaposlitvi, v kateri ni naveden niti odpovedni
razlog (poslovni, razlog nesposobnosti, krivdni), je nezakonita.
Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena kot vodja finančne
službe s prokuro ter vodja kadrovske službe, torej kot delavec s
posebnimi pooblastili in odgovornostmi, ne pa kot poslovodna
oseba. Med osebe s statusom poslovodnih oseb spada uprava pri
delniški družbe (246. člen ZGD) ter poslovodja oz. direktor (eden
ali več) pri družbi z omejeno odgovornostjo (449. člen ZGD), ne
pa prokurist, ki nima položaja zakonitega zastopnika družbe, pač
pa je le njen pooblaščenec. Za delavce s posebnimi pooblastili in
odgovornostmi, ki niso poslovodne osebe, ne velja določba 72.
člena novega ZDR, ki ureja pogodbo o zaposlitvi s poslovodnimi
osebami, v kateri lahko stranki drugače uredita pravice,
obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja med drugim tudi
v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi.
Izrek
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve
stopnje.
Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo
nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27.11.2003 in
odločilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki dne
29.2.2004 ni prenehalo in še vedno traja. Glede na to je toženi
stranki naložilo, da tožnici prizna vse pravice iz delovnega
razmerja za čas od 1.3.2004, jo pozove nazaj na delo in ji
izplača plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala, skupaj z
zakonskimi zamudnimi obrestmi, od vsakega plačilnega dne dalje do
plačila ter za tožnico plača vse davke in prispevke v skladu z
zakonom, vse v 8 dneh. S sklepom je sodišče zavrglo tožbo za
plačilo zneska 2.400.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi
od 1.3.2004 dalje do plačila, odločilo pa je tudi, da je tožena
stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku
117.425,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva
izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v 8 dneh.
Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse tri
pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem
postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) in pritožbenemu
sodišču predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču
prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da med strankama
ni sporno, da je bila pogodba o zaposlitvi podpisana pred
uveljavitvijo novega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS
št. 42/2002), pa vendarle velja glede na določbo 233. čl. novega
ZDR. V nadaljevanju se sklicuje na 72. čl. novega ZDR o možnosti
drugačnega dogovora strank o prenehanju delovnega razmerja (oz.
pravilno: prenehanja pogodbe o zaposlitvi). Ta izjema pomeni, da
lahko delodajalec v določenih primerih odpove delovno razmerje
tudi drugače, npr. brez navedbe razloga. Izjema je dopustna za
pogodbeno razmerje s poslovodnimi osebami. Definicije tega pojma
novi ZDR nima, zaradi česar jo je potrebno iskati v Zakonu o
gospodarskih družbah (ZGD, Ur.l. RS št. 30/93 - 139/2004 oz.
UPB-1, Ur.l. RS št. 15/2005). Tožnica je bila očitno poslovodna
oseba, saj je bila prokuristka tožene stranke. Glede na to ni
razloga, da sodišče v konkretni zadevi ne bi dopustilo uporabe
72. čl. novega ZDR. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da
se ta člen ne nanaša na že sklenjene pogodbe o zaposlitvi od
uveljavitve zakona dalje. Tega pa po mnenju tožene stranke ZDR ne
predpisuje, saj se uporablja za vsa razmerja, ki so bila
sklenjena tudi pred njegovo uveljavitvijo. Sodišče prve stopnje
dejstva uporabe 72. čl. novega ZDR tudi ni pojasnilo, zaradi
česar je sodba očitno pomanjkljiva. Zmotno je stališče sodišča,
da dogovor o prekinitvi obstoječega delovnega razmerja, ki sta ga
stranki sklenili v pogodbi o zaposlitvi pred letom 2003 ni bil
dopusten. Pri tem tožena stranka poudarja, da je bila tožnica
poslovodna oseba in navedeno dejstvo utemeljuje z določbami 9.,
32., 33. in 35. čl. ZGD. Ker je iz izpodbijane sodbe mogoče
sklepati, da je sodišče štelo, da tožnica ni bila poslovodna
oseba, je v tem delu sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje
oz., ker sodba v tem delu nima ustrezne razlage, bistveno kršilo
določbe postopka.
V odgovoru na pritožbo tožnica prereka pritožbene navedbe in
predlaga zavrnitev pritožbe.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbenimi navedbami o
bistvenih kršitvah določb postopka, ki naj bi bile podane v tem,
da izpodbijana sodba nima vseh odločilnih razlogov. To enostavno
ne drži, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne
more preizkusiti. Sodišče prve stopnje je zadosti obsežno in
natančno navedlo razloge za svojo odločitev. V nekaterih delih
obrazložitve sicer res ni navedlo natančnejših pojasnil za svoja
stališča, kar pa ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka,
saj so razlogi o odločilnih dejstvih podani, prav zaradi tega pa
je sodbo mogoče preizkusiti.
Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo tožene stranke o tem, da
je bilo že pred uveljavitvijo novega ZDR mogoče pri poslovodnih
delavcih in delavcih s posebnimi pooblastili v njihovih pogodbah
o zaposlitvi predvideti tudi nekatera odstopanja od pravil
delovnega prava. Pogodba sicer ni smela biti v nasprotju s
pravili delovnega prava, vendar sta stranki lahko pristali na
določene razlike, ki so se največkrat pokazale prav pri
prenehanju opravljanja funkcije poslovodnega delavca oz. delavca
s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, pri prenehanju
delovnega razmerja in pri odpravnini. Stranki sta lahko sklenili
pogodbo (sporazum), ki ni bila v nasprotju z veljavnimi predpisi,
in v kateri je ob določenih pogojih bila že v naprej predvidena
tudi možnost prenehanja delovnega razmerja, saj je v takem
primeru šlo za pravno podlago, ki je temeljila na sporazumu med
strankama. Navedeno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v
sodbah VIII Ips 90/2000 z dne 30.1.2001, VIII Ips 86/2000 z dne
16.2.2001 in VIII Ips 106/97 z dne 11.11.1997.
Kljub tej načelni možnosti nekoliko drugačnega urejanja
medsebojnih razmerij v konkretni zadevi ni mogoče ugotoviti, da
sta stranki s pogodbo o zaposlitvi z dne 26.11.2001 (sklenjeno še
pred uveljavitvijo novega ZDR) drugače uredili medsebojne pravice
in obveznosti, ki se nanašajo na prenehanje delovnega razmerja.
Iz 10. čl. pogodbe o zaposlitvi sicer izhaja, da "obojestranski
odpovedni rok znaša 3 mesece" in da "mora biti odpoved pisna",
vendar pa navedena določba še ne pomeni in predstavlja posebnega
in izrecnega dogovora o drugem načinu prenehanja delovnega
razmerja, kot je izhajal iz pozitivne zakonodaje. Navedeni člen
namreč govori le o odpovedi in obojestranskem odpovednem roku ter
pogoju, da je odpoved pisna, ničesar pa ne govori o razlogih za
odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tako iz te določbe ne izhaja, kdaj
(v katerih primerih) naj bi odpoved sploh prišla v poštev oz.
kdaj naj bi bila sploh dopustna. To pa bi morali stranki pogodbe
izrecno predvideti. Ni mogoče zagovarjati stališča tožene
stranke, da gre v takšnem primeru za možnost odpovedi že v skladu
s 333. čl. Obligacijskega zakonika (OZ, Ur.l. RS št. 83/2001),
oz. enako določbo prejšnjega 358. čl. Zakona o obligacijskih
razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89) o odpovedi trajnih
dolžniških razmerij. Takšno tolmačenje bi namreč povsem
spregledalo tedanjo pozitivno ureditev in izrecno določene ter
predvidene razloge za prenehanje delovnega razmerja, od katerih
pa, kot rečeno, so bili v primeru poslovodnih delavcev in
delavcev s posebnimi pooblastili in odgovornostmi dovoljena
nekatera sporazumno dogovorjena odstopanja; vendar vselej javno
opredeljena in določena. V primeru predvidene odpovedi izven
zakonskih določb sta morali torej stranki točno določiti, v
katerih primerih in situacijah sploh pride v poštev.
Vsekakor pa je po 1.1.2003 potrebno za presojo v konkretni zadevi
upoštevati določbo novega ZDR. Konkretna odpoved pogodbe o
zaposlitvi je datirana s 27.11.2003, to je že v času veljavnosti
novega ZDR, pri čemer se tudi postopek v zvezi s to odpovedjo
pogodbe o zaposlitvi ni pričel še pred 1.1.2003. To glede na 233.
čl. novega ZDR pomeni, da se postopek v zvezi z odpovedjo ne
dokonča po prejšnjih predpisih, temveč zanj velja le sedaj
veljavna zakonodaja.
V zvezi s tem pa je pomembno, da se pogodba o zaposlitvi med
strankama ne nanaša na pogodbo o zaposlitvi s poslovodno osebo,
saj to tožnica enostavno ni. Osebe, glede katerih je v skladu z
72. čl. novega ZDR dovoljen odmik od temeljnega načela delovnega
prava, da je svobodna pogodbena volja strank v pogodbi o
zaposlitvi omejena s kogentnimi minimalnimi delovno pravnimi
normami, so le poslovodne osebe in še to samo, kadar sklepajo
pogodbo o zaposlitvi na strani delojemalca zaradi opravljanja
poslovodnega dela. Katere osebe imajo status poslovnih oseb
urejajo predpisi s področja statusnega prava, in sicer za
področje gospodarstva ZGD. V skladu z 9. čl. ZGD se za
poslovodstvo štejejo osebe, ki so po tem zakonu ali po aktih
družbe pooblaščene, da vodijo njene posle. Pri delniški družbi je
to uprava (246. čl. ZGD), pri družbi z omejeno odgovornostjo pa
eden ali več poslovodij oz. direktorjev (449. čl. ZGD). Med te
osebe ne spada prokurist. Le-ta po ZGD ni opredeljen kot oseba,
ki vodi posle družbe. Njegov položaj je določen v 4. poglavju
ZGD, z naslovom "zastopanje (družbe)". Prokurist nima položaja
zakonitega zastopnika družbe, pač pa je le njen pooblaščenec.
Tudi obseg zakonitih pooblastil prokurista po 35. čl. ZGD se
nanaša le na materialnopravna in ne na procesna dejanja (za ta
dejanja rabi posebno pooblastilo).
V zvezi s krogom oseb, za katere lahko velja 72. čl. novega ZDRje treba upoštevati tudi določbo 3. odst. 18. čl. ZDR, ki v
primeru sklepanja pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo
predvideva, da takrat nastopa v imenu delodajalca organ, določen
z zakonom, aktom o ustanovitvi ali statutom, če le-tega ni, pa
lastnik. Pri družbi z omejeno odgovornostjo pri sklepanju takšne
pogodbe na strani delodajalca ne nastopa direktor te družbe,
temveč drug organ. Določba 72. čl. novega ZDR se torej ne nanaša
tudi na delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, sicer
pa novi ZDR ne ureja več delovnega položaja teh oseb (razen
izjeme - 157. čl. ZDR), kar se nekoliko razlikuje tudi od sedanje
poslovne prakse in ureditve v kolektivnih pogodbah, v zvezi z
osebno veljavnostjo teh kolektivnih pogodb (npr. 2. odst. 3. čl.
Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti - SKPGd,
Ur.l. RS št. 40/97 - 113/2002).
Iz pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje izhaja, da tožnica
ni bila poslovodna oseba, kar glede na navedeno pravno podlago
izhaja predvsem iz tega, da je bila v delovnem razmerju pri
toženi stranki na delovnem mestu vodje finančne službe ter vodje
kadrovske službe s prokuro in da je pogodbo o zaposlitvi z njo
podpisal direktor tožene stranke. To obenem pomeni, da po
1.1.2003 za tožnico niso mogle več veljati (tudi če bi bile
določno navedene) posebnosti oz. drugačna ureditev pravic,
obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja ali drugačni
načini prenehanja pogodbe o zaposlitvi, kot to velja za
običajnega delavca. Tudi v primeru, če bi stranki jasno in
določno opredelili, kdaj in v katerih primerih je mogoče tožnici
odpovedati pogodbo o zaposlitvi, bi takšna določba po 1.1.2003
torej ne prišla več v poštev za tožnico, ki ni imela statusa
poslovodne osebe pri toženi stranki. Sicer pa je potrebno
pojasniti, da 72. čl. novega ZDR določa le drugačen način
prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ne pa drugačen način oz. druge
razloge za redno in izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (kar je
le eden od načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi - 75. čl.
ZDR), kot jih določa zakon. Sploh pa pogodbe o zaposlitvi ni
mogoče odpovedati le z odpovedjo brez opredelitve odpovednega
razloga (poslovnega, razloga nesposobnosti ali krivdnega
razloga).
Glede na navedeno se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom
sodišča prve stopnje o ugotovitvi nezakonite odpovedi pogodbe o
zaposlitvi tožnici z dne 27.11.2003 (ki niti ni imela navedenega
odpovednega razloga) in s posledicami takšne odločitve. Nasprotne
pritožbene navedbe so glede na zgornja pojasnila neutemeljene,
zaradi česar in v skladu s 353. čl. ZPP je pritožbeno sodišče
pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.
Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, svoje stroške
odgovora na pritožbo pa je priglasila tožnica. Te stroške nosi
sama, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi
pritožbenega sodišča in za sam spor ni bil potreben (1. odst.
155. čl. ZPP, v povezavi s 1. odst. 165. čl. ZPP).
Zveza:
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009
