<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 862/2011
ECLI:SI:VDSS:2011:PDP.862.2011

Evidenčna številka:VDS0008308
Datum odločbe:24.11.2011
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:pogodbena kazen - nezakonito prenehanje delovnega razmerja

Jedro

Ker je bilo s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožniku podala tožena stranka, nezakonita, je tožnik upravičen do vtoževane pogodbene kazni po panožni kolektivni pogodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati pogodbeno kazen v višini 7.399,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. 11. 2010 do dneva plačila, ter obenem plačati pristojnim organom vse pripadajoče javne dajatve in prispevke iz tega naslova, vse v osmih dneh, pod izvršbo (1. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 834,77 EUR v osmih dneh od dneva vročitve te sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila (2. točka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in kršilo pravilo postopka, ki se nanašajo na litispendenco. Med istima strankama namreč že teče spor o isti stvari in sicer pod opr. št. Pd 81/2010. Tožnik namreč s tožbo pod navedeno opr. št. že vtožuje plačilo odškodnine, zato ne more teči še en spor o isti stvari med istima strankama. Navaja, da pogodbena kazen predstavlja odškodnino, zato iz dveh naslovov ni mogoče komulirati zahtevkov. Pogodbena kazen, določena v kolektivni pogodbi, je samo pavšalna odškodnina, ki predstavlja institut (sui generis), ki jo delavec lahko zahteva v primeru ugotovljene nezakonitosti delovnega razmerja. Kolektivna pogodba za dejavnost pridobivanja in predelave nekovinskih rudnin Slovenije (kolektivna pogodba) je bila odpovedana in ne velja več, zato tožniku sodišče ne more priznati plačila pogodbene kazni. Po mnenju tožene stranke, tudi če bi kolektivna pogodba veljala, ne bi bilo mogoče uporabiti njenega 31. člena, saj tožniku ni bila samo odpovedana pogodba o zaposlitvi, ampak mu je bila hkrati tudi ponujena v podpis nova pogodba. Za ta primer kolektivna pogodba ne predvideva instituta pogodbene kazni. Pomembno je dejstvo, da v sporu, ki teče pod opr. št. Pd 81/2010, izhaja, da tožniku ni bilo mogoče zagotoviti dela, po mnenju sodišča je bilo samo vprašanje, kateri pravni institut bi tožena stranka naj uporabila. Tudi če bi tožena stranka uporabila institut spremembe delodajalca po 73. členu ZDR, bi prav tako prišlo do prenehanja delovnega razmerja tožniku. Tožnik tudi ni bil pripravljen nadaljevati delovnega razmerja v družbi … in to je družba, v kateri bi moral nadaljevati delo, v kolikor bi se tožena stranka poslužila instituta po 73. členu ZDR. Pritožba se tudi sklicuje na stališče, ki ga je sprejelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi opr. št. VIII DoR 77/2011, ko tožnik ni upravičen do plačila pogodbene kazni. Navedeno je mogoče sklepati tudi ob smiselni uporabi 90. člena ZDR.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili pravdni stranki ter z vpogledom v spis sodišča opr. št. Pd 81/2010 (prej: Pd 287/2007), izhaja, da je sodišče v predmetni zadevi odločalo o plačilu pogodbene kazni za nezakonito prenehanje delovnega razmerja na podlagi določil 31. člena Kolektivne pogodbe za dejavnosti pridobivanja in predelave nekovinskih rudnin Slovenije (Ur. l. RS, št. 106/2006 s sprem.), ki je sicer veljala od 3. 10. 2006. Kolektivna pogodba je bila dne 4. 10. 2010 odpovedana, pri čemer se skladno s 3. odstavkom 70. člena kolektivne pogodbe normativni del uporablja do sklenitve nove, vendar najdalj šest mesecev. Iz spisa, na katerega se sicer sklicuje pritožba, ki ga rešuje pritožbeno sodišče v zadevi opr. št. Pdp 948/2011 istega tožnika zoper toženo stranko zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, izhaja, da v tej zadevi tožnik uveljavlja odškodnino, ki jo je sodišče pod 6. točko izreka odmerilo v višini 7.314,69 EUR, pri čemer je višji tožbeni zahtevek za znesek 12.685,31 EUR zavrnilo, pri čemer je sodišče odločalo o odškodnini na podlagi določil 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR), do katere je delavec upravičen v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, če ne želi nadaljevanja delovnega razmerja pri delodajalcu. Glede na navedeno, ni utemeljen pritožbeni ugovor tožene stranke, da gre v tem primeru za vtoževanje iste odškodnine med strankama, ter da gre v tem primeru za litispendenco. V predmetni zadevi je, kot že navedeno, pravna podlaga za odločanje, kot to sicer tudi navede sama tožena stranka v pritožbi, podana v 31. členu kolektivne pogodbe. Kot sicer pravilno navaja tožena stranka je pogodbena kazen za nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi po 31. členu kolektivne pogodbe institut (sui generis), ki ga lahko podpisniki kolektivne pogodbe uredijo samostojno in avtonomno ne glede na zakonska določila v ZDR. Prav tako je institut odškodnine po 118. členu ZDR določen le za primer, ko gre za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, ki jo lahko predlaga tožnik v višini največ 18 mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (1. odstavek 118. člena ZDR), ali pa lahko odloči o njej samo sodišče potem, ko ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ne bi bilo več mogoče in to ne glede na predlog delavca (2. odstavek 118. člena ZDR). Kolektivna pogodba v 31. členu pa določa, da je v primeru nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar je ugotovljeno s pravnomočno odločbo, delodajalec dolžan delavcu poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, izplačati najmanj tri povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih dela. Tako je pravna podlaga za odločanje različna. V predmetnem postopku je bilo sicer ugotovljeno, da tožena stranka tožbenemu zahtevku po višini ni oporekala, in ker iz izvedenih dokazov izhaja, da je bila tožnikova plača v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi 2.466,51 EUR bruto, je tako pravilna odločitev sodišča glede višine, zaradi česar je tožnik upravičen do pogodbene kazni v višini 7.399,53 EUR.

Pritožba tudi navaja, da tožnik ni upravičen do pogodbene kazni za nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi in se sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je v sklepu opr. št. VIII DoR 77/2011 odločilo, da tožeča stranka ni upravičena do plačila pogodbene kazni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v predmetni zadevi Vrhovno sodišče Republike Slovenije dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je delavec upravičen do pavšalne odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, če je ob sicer zakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi napačno določen odpovedni rok in s tem datum prenehanja delovnega razmerja. V predmetni zadevi je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da odločitev sodišča druge stopnje odstopa od stališča Vrhovnega sodišča Republike Slovenije glede vprašanja, ali je delavec upravičen do pavšalne odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, če je ob sicer zakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi napačno določen odpovedni rok in s tem datum prenehanja delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče je ob tem vpogledalo zadevo pod opr. št. VIII Ips 545/2007 z dne 25. 5. 2009, kjer je zavzeto stališče, da nezakonito določena dolžina odpovednega roka (in s tem prenehanja delovnega razmerja), ne spremeni sicer zakonitega prenehanja delovnega razmerja v nezakonito. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da predmetna zadeva ni primerljiva s to zadevo, saj je v zadevi opr. št. Pd 278/2007 z dne 17. 3. 2009 sodišče prve stopnje odločilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove z dne 21. 11. 2007, ki jo je vročila tožena stranka tožniku, nezakonita (I./1. točka). Po vloženi pritožbi je pritožbeno sodišče v zadevi opr. št. Pdp 537/2009 izdalo sodbo in sklep, s katerima je odločilo, da se pritožbi tožnika v celoti, pritožbi tožene stranke pa delno ugodi in se v izpodbijana sodba v I./2. točki ter v II. in III. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu (I./1. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Navedeno pomeni, da je odločitev sodišča prve stopnje glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove o tem, da je le-ta nezakonita, postala pravnomočna, v nadaljevanju postopka pa je sodišče odločalo le še o prenehanju delovnega razmerja na podlagi določil 118. člena ZDR, saj je tožnik predlagal, da sodišče pogodbo o zaposlitvi razveže. 31. člen kolektivne pogodbe veže izplačilo odškodnine na tri povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih dela v primeru nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar je ugotovljeno s pravnomočno odločbo. Navedena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi je ugotovljena s pravnomočno odločbo in sicer opr. št. Pdp 537/2009 z dne 8. 4. 2010, torej tožniku pripada pogodbena kazen za nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.


Zveza:

Kolektivna pogodba za dejavnost pridobivanja in predelave nekovinskih rudnin Slovenije člen 31.
Datum zadnje spremembe:
29.02.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjYyOTE0