<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDS sodba in sklep Pdp 1689/2003
ECLI:SI:VDSS:2004:VDS..PDP.1689.2003

Evidenčna številka:VDS02623
Datum odločbe:08.07.2004
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:nezakonito prenehanje delovnega razmerja - zahteva za plačilo odškodnine - zavrženje tožbe - odpoved delovnega razmerja - orenehanje delovnega razmerja po samem zakonu - neizpolnjevanje pogojev po ZVrt - pomočnik ravnatelja vrtca

Jedro

Delavec nikoli ne more sočasno zahtevati presojo zakonitosti prenehanja delovnega razmerja oziroma po določbah ZDR odpovedi pogodbe o zaposlitvi in oškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Podlaga za navedeno odškodnino je namreč le pravnomočna odločba sodišča. Zato je bila tožba v tem delu preuranjena in bi jo moralo sodišče zavreči, skladno z določbo 274. člena ZPP.

Če delavci nimajo ustrezne izobrazbe za pomočnika vzgojitelja po 2. odstavku 58. člena Zakona o vrtcih, je to lahko razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti. Takšnim delavcem ne more ex lege prenehati pogodba o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba: Razveljavi v točki 4 izreka glede odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v znesku 480.000,00 SIT s pp in se v tem delu tožba zavrže. V ostalem (točka 1, 2, 3 in 5 izreka) se spremeni tako, da se glasi: "1. Razveljavi se prenehanje pogodbe o zaposlitvi št. 56/2003 z dne 7.3.2003.

2. Ugotovi se, da tožnici delovno razmerje dne 15.3.2003 pri toženi stranki ni prenehalo in še traja.

3. Tožena stranka je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji izplačati vse zapadle plače in ostale prejemke, ki gredo delavcem vzgoje in izobraževanja iz naslova delovnega razmerja od 1.5.2003 dalje do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti posamezne plače in ostalih prejemkih v plačilo do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

5. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 101.640,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.10.2003 dalje do plačila v roku 8 dni pod izvršbo."

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 33.400,00 SIT v roku 8 dni pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek s katerim je tožnica zahtevala razveljavitev prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 7.3.2003 in ugotovitev, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenahalo dne 15.3.2003 ampak ji še vedno traja in da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji izplačati vse zapadle plače in ostale prejemke, ki gredo delavcem vzgoje in izobraževanja iz naslova delovnega razmerja od 1.5.2003 dalje do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače in ostalih prejemkov v plačilo do plačila. Zavrnilo je zahtevek tožeče stranke, da ji je dolžna tožena stranka izplačati odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v znesku 480.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila in da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka. Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka smiselno iz razloga napačne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče svojo odločitev zmotno oprlo na ugotovitev, da je prenehanje delovnega razmerja vezano na trenutek uveljavitve zakona o vrtcih in da ne gre za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov nesposobnosti po 1. odst. 88. čl. ZDR. Zato tudi tožnica kot mati, ki je bila do 30.4.2003 upravičena do dopusta za nego in varstvo otroka ne uživa posebnega varstva. 115. čl. ZDR tožnici daje zaščito pred odpovedjo, ki bi jo moralo sodišče upoštevati. Meni, da je zaščita matere, ki je povzeta v 115. čl. in temelji na direktivi sveta EU o varstvu nosečih delavk in mater in konvencij MOD št. 103 po hirearhiji nad zakonom o vrtcih. Sodišče je tudi zmotno interpretiralo prepoved dela po zakonu, saj zakon tožnici res ne dopušča več dela varuha predšolskih otrok, dopušča pa jih kakšno drugo delo pri toženi stranki. Prepoved opravljanja dela je relativna in ne absolutna, da bi lahko pomenila prepoved obstoja delovnega razmerja. Sodišče je ravnalo tudi napačno, ko ni upoštevalo navedb tožeče stranke, da je tožena stranka kršila 5. odst. 88. čl. ZDR, ker ni upoštevala 30 dnevnega zakonskega prekluzivnega roka. Priglaša pritožbene stroške. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka kot mu to nalaga določba 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004). Na podlagi navedenega je ugotovilo, da je sodišče v delu zahtevka, ki se nanaša na presojo prenehanja pogodbe o zaposlitvi zmotno uporabilo materailno pravo, v delu, ki se nanaša na odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pa je pravilno uporabilo materialno pravo vendar je v tem delu napačno uporabilo določbe ZPP. Sodišče prve stopnje pravilno navaja, da je podlaga za odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pravnomočna odločba sodišča s katero je ugotovljeno da je delavcu nezakonito prenehalo delovno razmerje, kot to določa 75. čl. Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v RS (Ur. l. RS, št. 52/94 in naslednji). Tako delavec nikoli ne more sočasno zahtevati presoje zakonitosti prenehanja delovnega razmerja oz. po določbah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) odpovedi pogodbe o zaposlitvi in odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Podlaga za navedeno odškodnino je namreč le pravnomočna odločba sodišča. Zato je bila tožba v tem delu preuranjena in bi jo moralo sodišče zavreči skladno z določbo 274. čl. ZPP. Ker tega ni storilo sodišče prve stopnje je ob reševanju pritožbe pritožbeno sodišče v tem delu sodbo razveljavilo in ob uporabi določbe 2. odst. 354. čl. ZPP tožbo zavrglo. Pritožba pravilno opozarja, da določba 2. odst. 58. čl. Zakona o vrtcih (ZVrt, Ur. l. RS, št. 12/96 - 78/2003), ki določa, da morajo delavci na delovnem mestu varuha, ki na dan uveljavitve tega zakona nimajo izobrazbe, določene za pomočnika vzgojitelja, le-to pridobiti najkasneje v 7 letih po uveljavitvi tega zakona, sicer jim preneha delovno razmerje, ne predstavlja podlage za prenehanje pogodbe o zaposlitvi določene v 6. tč. 75. čl. ZDR. 75. čl. ZDR določa načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi. V 6. in 7. tč. sta določena ex lege načina prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka se je v obrazložitvi prenehanja pogodbe o zaposlitvi sklicevala tako na določbo 7. alinee 75. čl. ZDR - v izreku in v obrazložitvi na 6. alineo 75. čl. ZDR. Tako 6. kot 7. alinea 75. čl. ZDR predstavljata ex lege prenehanje delovnega razmerja. 6. alinea se nanaša na ex lege razloge prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki jih določa ZDR v 119. čl., to je v primeru ugotovljene invalidnosti I. kategorije, kjer je določen datum prenehanja z dnem ko postane odločba pravnomočna in prenehanje pogodbe o zaposlitvi, ki jo sklene tujec ali oseba brez državljanstva z dnem, ko preneha veljati delovno dovoljenje. Tako izpodbijano prenehanje pogodbe o zaposlitvi nikakor ne more temeljiti na 6. alinei 75. čl. ZDR. Po 7. alinei 75. čl. ZDR pa lahko drug zakon določi prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Tako je v tem individualnem delovnem sporu vprašljivo ali je to lahko Zakon o vrtcih. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenimi navedbami, da to ne more biti Zakon o vrtcih, saj določba 2. odst. 58. čl. ZVrt ne prepoveduje delavcu opravljanje kakršnegakoli dela, temveč gre le za relativno prepoved, ko je delavcem, ki niso pridobili ustrezne izobrazbe prepovedano opravljanje dela varuha predšolskih otrok. Ti delavci pa lahko delajo kakšno drugo delo, zato jim ex lege ne more prenehati pogodba o zaposlitvi. Upoštevati je potrebno, da je bil Zakon o vrtcih sprejet v času, ko sta delovna razmerja urejala Zakon o delovnih razmerjih iz leta 1990 (Ur. l. RS št. 14/90 in naslednji) in Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZDPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90), ko tudi ni bilo avtomatizma, da bi delavcu delovno razmerje avtomatično prenehalo z uveljavitvijo določene zakonske norme, temveč je delavcu prenehalo delovno razmerje na način kot je bilo določeno v 76. čl. ZTPDR. Navedeni primer je bil urejen v 2. tč. 1. odst. 76. čl. ZTPDR, po kateri je moral delodajalec ugotavljati, ali lahko delavcu zagotovi druga dela in naloge v kolikor ne, mu je delovno razmerje prenehalo. Torej ni šlo za avtomatizem, temveč je bil delodajalec dolžan ugotavljati ali ima na razpolago drugo ustrezno delo, poleg navedenega pa je delovno razmerje prenehalo v roku 30 dni po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Imamo torej opraviti z določbo Zakona o vrtcih, ki je stopil v veljavo 15.3.1996 in določbami Zakona o delovnih razmerjih, ki so stopile v veljavo dne 1.1.2003. Po določbi 2. odst. 58. čl. Zakona o vrtcih se šteje, da delavci ne izpolnjujejo izobrazbenih pogojev za pomočnika vzgojitelja šele 15.3.2003, namesto že 15.3.1996, ko je zakon stopil v veljavo. Tako ti delavci nimajo ustrezne izobrazbe in je to lahko razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti po 2. alinei 1. odst. 88. čl. ZDR. Glede na navedeno bi morala tožena stranka tako izvesti postopek določen v ZDR za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga za redno odpoved. V postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa delavci uživajo posebno pravno varstvo pred odpovedjo, med njimi so tudi delavke ves čas ko dojijo otroka in izrabljajo starševski dopust v obliki polne odsotnosti z dela kot do določa 115. čl. ZDR. Ker tožena stranka ni izvedla opisanega postopka je kršila zakonske določbe, in je bilo prenehaje pogodbe o zaposltivi nezakonito. Zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje spremenilo in tožbenemu zahtevku ugodilo. Za tako odločitev je imelo podlago v določbi 4. tč. 353. čl. ZPP. Pritožbeno sodišče je glede na gornjo odločitev spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in sicer je tožnici priznalo potrebne stroške do uveljavitve nove odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003) po odvetniški tarifi iz leta 1995, za pripravljalni spis z dne 21.6.2003 120 točk, za prvi narok 300 točk, urnino 150 točk, pripravljalni spis z dostavo listin z dne 10.9.2003 50 točk, narok 7.10. 150 točk, kar skupaj znese 770 odvetniških točk upoštevaje vrednost odvetniške točke 110,00 SIT in 20 % DDV tako znesejo potrebni stroški v postopku pred sodiščem prve stopnje 101.640,00 SIT. Pritožbeno sodišče je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene stroške pritožbenega postopka iz razloga ker je s pritožbo uspela. Pritožbeno sodišče je priznalo vse priglašene pritožbene stroške, ker so le-ti nižji, kot jih tožnica lahko zahtevala glede na določbo odvetniške tarife.  


Zveza:

ZVrt člen 58, 58/2. ZPP člen 274. ZDR člen 75, 75-6, 75-7, 88, 88/1, 88/1-2. Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji člen 75.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0zMzEyOQ==