<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDS sodba Pdp 795/2004
ECLI:SI:VDSS:2005:VDS.PDP.795.2004

Evidenčna številka:VDS03216
Datum odločbe:09.06.2005
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:transformacija delovnega razmerja

Jedro

1. Plača, določena v pogodbi o zaposlitvi, predstavlja neto

znesek plače in ne bruto zneska plače. V nasprotnem primeru

bi bila dogovorjena plača nižja od minimalne plače, ki je

bila v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi dogovorjena z

Zakonom o izvajanju dogovora o politiki plač za obdobje 2002

- 2004.

2. Skladno z 52. členom SKPgd delavcu pripada povračilo

stroškov prevoza na delo in z dela, ki so s pogodbo o

zaposlitvi določeni kot stroški avtobusnega prevoza (javni

prevoz).

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v

izpodbijanem delu (III., IV., V., VI. in VII. točka izreka).

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu za

razveljavitev odločbe delodajalca - tožene stranke z dne

16.5.2003 o prenehanju delovnega razmerja tožnika ter

ugotovitve, da slednja ni imela negativnih posledic za

tožnika (I/1. točka izreka sklepa), ter ugotovitve, da je

delovno razmerje tožnika že ob njegovi sklenitvi dne

5.2.2003 veljalo kot delovno razmerje za nedoločen čas (I/2.

točka izreka sklepa). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za

ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo pri toženi

stranki dne 15.5.2003, ko je toženec odjavil tožnika, temveč mu

je trajalo do 9.10.2003, posledično navedenemu pa zahtevek za

vpis delovne dobe v delovno knjižico (II. točka izreka sodbe).

Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati neto

plačo v znesku 150.272,58 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od

zapadlosti posameznih mesečnih zneskov v plačilo do plačila (III.

točka izreka sodbe). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna od

navedenih neto zneskov plač obračunati davke in prispevke in

druge predpisane javnopravne dajatve, ter jih nakazati skupaj z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenih datumov do plačila na

račune upravičenih javnopravnih prejemnikov (IV. točka izreka

sodbe). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati

stroške prehrane med delom v skupnem znesku 41.886,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih

zneskov v plačilo do plačila, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za

izplačilo stroškov prehrane v preostanku in sicer v višini

4.886,00 SIT s pp (V. točka izreka sodbe). Razsodilo je, da je

tožena stranka dolžna plačati tožniku stroške prevoza na delo v

znesku 107.200,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

zapadlosti posameznega mesečnega zneska v plačilo do plačila (VI.

točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna

tožniku povrniti stroške postopka v znesku 90.480,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila,

vse v 8 dneh pod izvršbo (VII. točka izreka sodbe).

Tožena stranka je vložila laično pritožbo in navajala, da sodišče

prve stopnje ni upoštevalo njenega obvestila o tem, da se

razpisana glavna obravnava ne opravi zaradi akutne bolezni

direktorja družbe. Direktorjev izostanek je bil upravičen, glavna

obravnava pa je potekala brez njegove prisotnosti. V pogodbi o

zaposlitvi je bila v 7. točki določena plača 90.000,00 SIT/mesec,

in ker ne piše neto znesek, to pomeni, da gre za bruto plačo,

variabilni del pa je odvisen od delavčeve uspešnosti in finančne

situacije podjetja v celoti. Tožena stranka je bila v težkih

likvidnostnih težavah, tožnik pa je tudi eden od osumljenih za

odtujevanje strojev v podjetju, toženi stranki pa je dodatno

nastala velika materialna škoda zaradi slabega in neažurnega dela

delavca. Tožnik je v glavnem delal na terenu, kjer je tožena

stranka organizirala prehrano, tako da tožniku stroški za

prehrano med delom ne pripadajo. Zaradi navedenega je tožena

stranka predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in

izpodbijano sodbo in sklep razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v ugodilnem

delu v mejah v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri

tem pa v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku

(Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) pazilo na pravilno uporabo

materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo,

da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in

na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno

pravo, ter da v postopku ni zagrešilo zatrjevanih absolutnih

bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno

sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožena stranka v

laični pritožbi navedla, da se pritožuje zoper sodbo in sklep,

pritožbeno sodišče pa je njeno pritožbo obravnavalo kot pritožbo

zoper sodbo, saj iz odločitve sodišča prve stopnje izhaja, da je

sodišče izdalo sklep, s katerim je tožbo tožnika v delu za

razveljavitev odločb delodajalca o prenehanju delovnega razmerja

in ugotovitve, da je tožniku delovno razmerje veljalo kot delovno

razmerje za nedoločen čas že od njegove sklenitve, zavrglo.

Navedeno pomeni, da je odločitev o zavrženju tožbe - sklep bila

izdana v korist tožene stranke, tako da se tožena stranka ne more

pritožiti zoper odločitev sodišča prve stopnje izdano v njeno

korist. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče obravnavalo njeno

pritožbo kot pritožbo zoper sodbo in sicer v delu, s katero je

sodišče prve stopnje odločilo v njeno škodo.

Ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru tožene stranke, da se

zaradi akutne bolezni direktorja družbe ni mogla udeležiti glavne

obravnave o čemer je poslala opravičilo sodišču. Iz predloženega

spisa ne izhaja, da bi tožena stranka - direktor kakorkoli

opravičila svojo odsotnost, tako da je sodišče prve stopnje

utemeljeno opravilo glavno obravnavo brez njene prisotnosti, saj

je tožena stranka prejela vabilo na glavno obravnavo.

Neupošteven je pritožbeni ugovor, da je bilo potrebno določilo 7.

točke v pogodbi o zaposlitvi tolmačiti v smislu določitve plače v

bruto znesku in ne v neto, kot je to zavzelo stališče sodišče

prve stopnje. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča

prve stopnje, da določena plača v pogodbi o zaposlitvi

predstavlja neto znesek, saj bi v nasprotnem primeru bila

dogovorjena plača celo nižja od minimalne plače, ki je bila v

času sklenitve pogodbe o zaposlitvi določena v višini 103.643,00

SIT bruto po določilih Zakona o izvajanju dogovora o politiki

plač za obdobje 2002-2004. Tožena stranka tudi sicer ni

oporekala, da tožniku ne bi dolgovala vtoževanih neizplačanih

razlik neto plače, navajala je celo, da je vtoževane zneske

zadrževala zaradi domnevne osumljenosti tožnika za tatvino.

Tožena stranka ni imela pravne podlage za zadržanje navedenih

neto zneskov razlike v plači, zgolj zatrjevanje, da je tožnik

povzročil večjo materialno škodo zaradi slabega in neažurnega

dela, pa ne more biti razlog za zadržanje razlike v plači. Iz

izvedenga dokaznega postopka tudi ne izhaja, da bi tožnik podal

npr. soglasje za zadržanje plače.

Tožena stranka je bila posledično navedenemu dolžna izplačati

tudi pripadajoče davke in prispevke in druge predpisane

javnopravne dajatve, ki jih sicer mora izplačevati delodajalec,

tako da je pritožba v tem delu neutemeljena.

V zvezi s pritožbenim ugovorom, da je tožena stranka tožniku na

terenu izplačevala stroške prehrane, pritožbeno sodišče

ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v postopku zaslišalo

tožnika, ki je tudi pojasnil, da je tožena stranka parkrat

izplačala delavcem malico na terenu (5 do 7 krat). To je sodišče

prve stopnje tudi upoštevalo, tako da je pravilno odštelo za

mesec februar 2003 7 dni, ko je imel tožnik plačano kosilo, v

preostalem pa tožniku priznalo stroške za prehrano v višini

698,00 SIT na dan, kot to določa Splošna kolektivna pogodba za

gospodarske dejavnosti (Ur.l. RS št. 40/97 - SKPgd) v 1. točki

52. člena, ki določa, da se delavcem zagotovi povračilo stroškov

za prehrano med delom za dneve prisotnosti na delu, znesek

povračila pa se določi na dan in se usklajuje skladno s porastom

življenjskih stroškov. Tožena stranka je med postopkom zgolj

zatrjevala plačilo stroškov prehrane, vendar tega ni z ničemer

dokazala. Tako je pritožba v tem delu neutemeljena.

Glede priznanih stroškov prevoza na delo v znesku 107.200,00 SIT

pritožbeno sodišče po preizkusu po uradni dolžnosti ugotavlja, da

sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb

pravdnega postopka iz 339. člena ZPP, prav tako je pravilno

uporabilo materialno pravo in sicer tako, da je tožniku priznalo

dejanske stroške redne cene prevoza z vlakom na relaciji Hrastnik

- Ljubljana - Hrastnik v višini 1.600,00 SIT. Pravna podlaga za

navedeno odločitev je podana v 2. točki 52. člena SKPgd, ki

določa, da delavcu pripada povračilo stroškov za prevoz na delo

in z dela. Višina stroškov prevoza na delo pa je določena v

pogodbi o zaposlitvi, ki določa, da se prevozni stroški povrnejo

v višini cene rednega avtobusnega prevoza. Glede na to, da je

cena prevoza z vlakom celo nižja, kot cena avtobusnega prevoza,

je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno priznalo stroške

prevoza z vlakom na navedeni relaciji.

Sodišče prve stropnje je pravilno odmerilo stroške postopka

upoštevaje določilo 154. in 155. člena ZPP in sicer tako, da je

tožniku priznalo le potrebne stroške za pravdo. Pravilno je

odmerilo tudi višino stroškov upoštevaje pri tem dejstvo, da je

tožnik v pravdi uspel s pretežnim delom tožbenega zahtevka.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke

kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve

stopnje, za kar je imelo pravno podlago v 353. členu ZPP.

 


Zveza:

ZDR člen 54, 126, 126/1, 54, 126, 126/1. Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti člen 52, 52.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zNTIxMw==