VDS Sodba in sklep Pdp 831/2000

Jedro

Po določbi 95. čl. ZDR se lahko izreče suspenz že ob ogrožanju materialnih sredstev večje vrednosti, kar je širši pojem, kot pa je opredelitev kvalifikatornih okoliščin v 89. čl. ZDR kot podlage za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. 89. čl. ZDR namreč govori o povzročitvi ali možnosti povzročitve večje škode, medtem ko 95. čl. ZDR govori le o ogrožanju materialnih sredstev večje vrednosti (kar avtomobili so). Odgovornost tožnika za nastanek večje materialne škode, kateri v pritožbi tožnik niti ne ugovarja, je stvar ugotavljanja zakonitosti izrečenih disciplinskih ukrepov, na pa stvar presoje zakonitosti suspenza.

 

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se točka I/3. in točka II. izreka izpodbijane sodbe razveljavita ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. 2. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (točka I/1. in točka I/2.) potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. 3. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v točki I/1 zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev sklepov tožene stranke o začasni odstranitvi tožnika z dela z dne 5.10.1992 in 10.11.1992, v točki I/2 zavrnilo tožnikov zahtevek za izplačilo polovico zneska mesečne plače za obdobje od 6.10.1992 do 24.2.1993 v skupni neto višini 86.837,00 SIT s pripadki in zakonitimi zamudnimi obrestmi od posamičnih mesečnih polovic plače, v točki I/3. je zavrnilo tožnikov zahtevek za izplačilo pripadajoče plače za obdobje od 25.2.1993 do 1.3.1994 v skupni neto višini 474.818,20 SIT skupaj s pripadki in zakonitimi zamudnimi obrestmi od pripadajočih mesečnih zneskov plače, medtem ko je v točki II. naložilo tožniku, da plača toženi stranki njene pravdne stroške v višini 147.408,00 SIT. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tožniku v korist oz. da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje glede obstoja kvalifikatornih okoliščin v fazi izdaje izpodbijanega sklepa o suspenzu posvetilo premalo pozornosti razlogom, zakaj je sploh prišlo do ogrozitve drugih materialnih dobrin večjih vrednosti. Do nastanka večje materialne škode je namreč prišlo iz objektivnih razlogov in brez tožnikove možnosti, da bi to škodo lahko preprečil. Pritožba je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje pri razsojanju o I/1. in I/2. točki tožbenega zahtevka bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. čl. ZPP ni storilo, da je glede navedenega popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri preizkusu dela sodbe, ki se nanaša na izplačilo pripadajoče plače (tč. I/3. izreka sodbe) pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, opredeljeno v 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. V tč. I. izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki se je nanašal na razveljavitev sklepov tožene stranke o začasni odstranitvi tožnika od tožene stranke in na povrnitev polovice mesečnega zneska plače za obdobje od 6.10.1992 do 24.2.1993 z vsemi pripadki in zakonitimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da so bili izpolnjeni pogoji za izrek suspenza, da je bil izrek suspenza zakonit in da zato tožniku tudi ne pripada nadomestilo plače za čas njegove začasne odstranitve z dela. Po zaključku sodišča prve stopnje, s katerim soglaša tudi pritožbeno sodišče, so kvalifikatorne okoliščine, ki so pogoj za izrek suspenza po 95. čl. Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93 - v nadaljevanju ZDR) izhajale tako iz zahteve za uvedbo disciplinskega postopka kot iz obrazložitve sklepa o suspenzu. Iz zahteve za začetek disciplinskega postopka in sklepa o suspenzu je razvidno, da je tožnik v posledici hujše kršitve delovne obveznosti, za katero je možno izreči ukrep prenehanja delovnega razmerja, poškodoval druge objekte, s čimer je toženi stranki povzročil materialno škodo. To pa po ugotovitvi sodišča prve stopnje nedvomno kaže na obstoj kvalifikatorne okoliščine ogroženosti materialnih sredstev večje vrednosti. Kasnejša ugotovitev neobstoja kvalifikatornih okoliščin v postopku presoje zakonitosti izdanih disciplinskih odločb tožene stranke pa po mnenju sodišča prve stopnje nima vpliva na ugotovitev utemeljenosti suspenza. Zakonitost suspenza se namreč presoja glede na stanje v času izdaje sklepov o suspenzu. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je tožena stranka tožniku začasno odstranitev z dela izrekla v skladu z 95. čl. ZDR. Tako je iz listinske dokumentacije razvidno, da je bil zoper tožnika začet disciplinski postopek zaradi očitane hujše kršitve delovne obveznosti. Iz zahteve za uvedbo disciplinskega postopka z dne 5.10.1992 (A 1) izhaja, da je tožnik svojevoljno in brez dogovora s predpostavljenim oz. soodgovornimi delavci opravljal delo, pri čemer ni upošteval tehnoloških navodil pri delu, prav tako ni upošteval vseh navodil za zaščito objekta pri delu, s čimer je poškodoval druge objekte, podjetju pa s tem povzročil materialno škodo. Glede na to je bila tožniku očitana hujša kršitev delovne obveznosti na podlagi 58. čl. tč. 1 Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja in 7. čl. tč. 18 pravil tožene stranke. Istega dne, kot je bila datirana zahteva za začetek disciplinskega postopka, je bil tožniku izrečen tudi suspenz (A 1). Iz sklepa o suspenzu z dne 5.10.1992 je razvidno, da je bil tožnik suspendiran zaradi istih kršitev delovnih obveznosti, ki so mu bile očitane v zahtevi za začetek disciplinskega postopka, pri čemer je bilo v sklepu še ugotovljeno, da je tožnik s svojim ravnanjem ogrozil nemoten potek delovnega procesa in podjetju povzročil materialno škodo. Iz listinske dokumentacije je nadalje razvidno, da naj bi zaradi tožnikovega ravnanja nastala škoda na avtomobilih tretjih oseb, katero je morala povrniti tožena stranka. Glede na navedeno so bili tudi po stališču pritožbenega sodišča izpolnjeni vsi pogoji za začasno odstranitev tožnika z dela iz tožene stranke po 95. čl. ZDR. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da se glede na 95. čl. ZDR lahko izreče suspenz že ob ogrožanju materialnih sredstev večje vrednosti, kar je širši pojem, kot pa je opredelitev kvalifikatornih okoliščin v 89. čl. ZDR kot podlage za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. 89. čl. ZDR namreč govori o povzročitvi ali možnosti povzročitve večje škode, medtem ko 95. čl. ZDR govori le o ogrožanju materialnih sredstev večje vrednosti (kar avtomobili nedvomno so) in ni nujno, da bi škoda na teh sredstvih sploh nastala. Po mnenju pritožbenega sodišča je tožnik s svojim ravnanjem ogrozil tudi nemoten potek delovnega procesa pri toženi stranki, kar je sicer v postopku suspenza ugotovila tudi tožena stranka. Glede na to so bili izpolnjeni pogoji za izrek začasne odstranitve z dela. Ob upoštevanju navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo razlogov, zakaj je prišlo do ogrožanja drugih materialnih srestev večje vrednosti. Odgovornost tožnika za nastanek večje materialne škode, kateri v pritožbi tožnik niti ne ugovarja, je stvar ugotavljanja zakonitosti izrečenih disciplinskih ukrepov, ne pa stvar presoje zakonitosti suspenza. Ker je bil tožniku suspenz izrečen zakonito, ni upravičen do vtoževanega izplačila nadomestila plače v višini polovice zneska mesečne akontacije plače, ki bi jo prejel, če bi delal za obdobje od 6.10.1992 do 24.2.1993 skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Do te razlike nadomestila bi bil tožnik glede na določbo 98. čl. ZDR upravičen le, če bi bil disciplinski postopek zoper njega z dokončno odločbo ustavljen ali če bi bil tožnik s pravnomočno odločbo oproščen. Ker navedena pogoja nista bila izpolnjena, saj je bil tožnik tudi v postopku pred sodiščem spoznan za odgovornega kršitev disciplinskih obveznosti, mu vtoževano nadomestilo plače v višini polovice mesečnega zneska o plači za čas od 6.10.1992 do 24.2.1993 skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi ne pripada. Pritožbeno sodišče pa je pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v zvezi s točko I/3. izreka sodbe storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za izplačilo nadomestila plače za čas od prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki do sklenitve delovnega razmerja tožnika pri novem delodajalcu, ne da bi v obrazložitvi sodbe navedlo vzroke, zakaj je ta del njegovega zahtevka neutemeljen. Glede na to ima v tem delu sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, saj sodba glede tega sploh nima razlogov. Ob upoštevanju določbe 1. odst. 354. čl. ZPP je moralo pritožbeno sodišče v tem delu sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V ponovljenem dokaznem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju dejstva, da je bil tožniku v zadevi S 335/93, v kateri je bilo odločeno o zakonitosti izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, z odločbo Pdp 651/94 z dne 16.2.1995 namesto disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja izrečen disciplinski ukrep javni opomin in da je bil z navedeno odločbo potrjen del odločbe SZD v Mariboru opr. št. S .../93 z dne 26.11.1993, na podlagi katerega je bila tožena stranka tožniku za čas po prenehanju delovnega razmerja do vnovičnega nastopa dela plačati prikrajšanje pri plači v višini plače, kot da bi delal po odvodu predpisanih dajatev in vse skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ugotoviti, ali je tožnik upravičen do vtoževane razlike v plači in za katero obdobje. Iz tožnikovih navedb je namreč razbrati, da se je tožnik v določenem obdobju po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlil pri drugem delodajalcu. Pri odločanju o tem delu tožbenega zahtevka se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do ugovorov tožene stranke v zvezi z izplačilom vtoževanega nadomestila plače, ki izhajajo iz pripravljalne vloge tožene stranke z dne 12.11.1999, ki je bila sodišču vročena 15.11.1999. Ko bo sodišče prve stopnje izvedlo dokazni postopek v nakazani smeri in razčistilo vsa sporna vprašanja, naj ponovno odloči o delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na izplačilo plače za obdobje od 25.2.1993 do 1.3.1994 in o stroških postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1953/2001
• VDS sodba Pdp 1232/97
• VDS sodba Pdp 416/98