VDS sodba Pdp 1232/97

Jedro

Začasna odstranitev delavca ni zakonita, če zoper delavca predhodno ali vsaj istočasno ni bil uveden disciplinski postopek zaradi storitve hujše kršitve delovne obveznosti.

 

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami trpita vsaka svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 28.10.1993 in 15.12.1993 o začasni odstranitvi tožnika z delovnega mesta ter toženi stranki naložilo, da mora tožniku izplačati razliko v plači, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.10.1993 do januarja 1994 in mu plačati stroške postopka v višini 56.189,00 SIT, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožnikova odstranitev nezakonita, saj ni bil istočasno uveden disciplinski postopek. V delu tožnikove odstranitve na podlagi naloga tožene stranke z dne 13.10.1993 v zvezi s sklepom z dne 18.10.1993, pa je sodišče tožbo zavrglo, ker tožnik ni izrabil pravne poti pri toženi stranki.

Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po določilu 2. in 3. tč. 1. odst. 353. čl.

Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77-27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis). Navaja, da je zahtevala uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnika že dne 11.10.1993, ni mu pa vročila zahteve, ker je smatrala, da je bil o disciplinskem postopku obveščen že iz sklepov o odstranitvi. Z vlogo z dne 9.11.1993 je le razširila obrazložitev k zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka, kar izhaja tudi iz zabeležke - dodatno k zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka z dne 11.10.1993. Sodišče prve stopnje je razveljavilo samo sklepa o odstranitvi z delovnega mesta z dne 28.10.1993 in 15.12.1993, pri čemer ne bi smelo odločati o odstranitvi tožnika z dela in organizacije na podlagi naloga o odstranitvi z dne 13.10.1993 in sklepa z dne 18.10.1993, saj sta postala dokončna. Zato ni nikakršne pravne podlage za priznanje tožniku razlike v plači tudi za obdobje do dne 28.10.1993. Zadnja odstranitev z delovnega mesta je šla v korist tožniku, saj je v tej posledici prejemal plačo za delovno mesto, na katero je bil razporejen in ne samo 50 % plače, do katere bi bil upravičen glede na prvo odstranitev. Iz teh razlogov predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek stroškovno zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da mu tožena stranka ni vročila nikakršne zahteve za uvedbo disciplinskega postopka z dne 11.10.1993. Zoper nalog oz. sklep o odstranitvi z dne 13. oz. 18.10.1993 pa se ni pritožil, ker je naslednji sklep o odstranitvi z delovnega mesta z dne 28.10.1993 prejel še pred iztekom pritožbenega roka po prvih dveh odločbah. Predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo odločitev, da je predpogoj za zakonit suspenz istočasna uvedba disciplinskega postopka zaradi storitve hujše kršitve delovne obveznosti. Pravna podlaga za takšno odločitev je v določilu 95. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90-71/93) ter v zvezi z določilom 69. čl.

Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l.

SFRJ, št. 60/89 in 42/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis). Delavca je mogoče na podlagi navedenega določila ZDR začasno odstraniti z delovnega mesta ali iz organizacije, če je zoper njega uveden disciplinski postopek zaradi storitve hujše kršitve delovne obveznosti, za katero se v skladu z zakonom izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja ali v primeru pet dnevnega zaporednega neopravičenega izostanka z dela oz. v drugih primerih, določenih s kolektivno pogodbo oz. splošnim aktom, pod pogojem obstoja kvalifikatornih okoliščin, ki jih navaja zakon. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča niti Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (Ur. l. RS, št. 69/94 - v nadaljevanju: KP dejavnosti), niti splošni akt tožene stranke ne vsebujeta določila za začasno odstranitev delavca pred uvedbo disciplinskega postopka. KP dejavnosti v svojem 147. čl. določa, da delavca ni mogoče začasno odstraniti z delovnega mesta ali družbe, če zoper njega ni uveden disciplinski postopek zaradi storitve hujše kršitve delovne obveznosti, za katero se v skladu z zakonom in KP dejavnosti izreče prenehanje delovnega razmerja. Pravilnik o disciplinski in odškodninski odgovornosti delavcev tožene stranke sicer ločuje med fakultativno (39. čl.) in obligatorno začasno odstranitvijo (40. čl.), pri čemer je le glede obligatornih odstranitev določeno, da mora pooblaščeni organ odstraniti delavca z dela, če je zoper njega uveden disciplinski postopek zaradi storitve takšne kršitve na področju železniškega oz. cestnega prometa. Sodišče prve stopnje je tako pravilno razlogovalo določilo 95. čl. ZDR, ko je štelo, da delavca ni mogoče odstraniti z dela, če zoper njega ni uveden disciplinski postopek zaradi storitve hujše kršitve delovne obveznosti. Splošni akt oz. KP dejavnosti lahko določata tudi druge primere. Vendar v tej zadevi temu ni tako, saj KP dejavnosti določa, da je istočasna uvedba disciplinskega postopka v vsakem primeru neobhodna za zakonitost suspenza. Nobenega dvoma ni, da je tožena stranka tožniku neupravičeno izrekla suspenz, saj mora imeti zakonita začasna odstranitev pravno podlago v uvedenem disciplinskem postopku, tako na podlagi KP dejavnosti, kot ZDR. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je razveljavilo izpodbijana sklepa.

Tožnik zoper nalog o odstranitvi z dne 13.10.1993 in sklep z dne 18.10.1993 ni izrabil pravnega varstva pri toženi stranki. Vendar pa je že dne 28.10.1993, to je še pred iztekom ugovornega roka iz prvih dveh odločb tožene stranke razpolagal, s sklepom o odstranitvi z delovnega mesta, zaradi česar je upravičeno imel pravni interes za ugovor le zoper zadnji sklep. Ker disciplinski postopek zoper njega takrat še ni bil uveden, je bila tako podana nezakonitost odstranitve že od njenega začetka, kar pomeni, da je bil neupravičeno prikrajšan pri denarnih prejemkih. Zato smiselna pritožbena navedba, da je tožnik zaradi dokončnosti naloga in sklepa o odstranitvi z dne 13. oz. 18.10.1993 upravičen do plače v skladu z navedenima odločbama, ni utemeljena.

Tožena stranka v postopku ni dokazala, da je zoper tožnika uvedla disciplinski postopek že dne 11.10.1993. Iz spisovnega gradiva ne izhaja nobena zahteva za uvedbo takšnega postopka, ki bi vsebovala navedeni datum, kot tudi ni razviden nikakršen zaznamek z dne 9.11.1993, ki bi dopolnjeval zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka. Zato iz teh razlogov pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo odločilna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo in v svojem postopku ni storilo takšnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da tožnikov odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k sprejeti odločitvi. Zato je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 166. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1953/2001
• VDS Sodba in sklep Pdp 831/2000
• VDS sodba Pdp 416/98