VDS sodba in sklep Pdp 1464/2003

Jedro

1. Delodajalec, ki delavcu izroči pisno odpoved, takšne odpovedi ne more kadarkoli enostransko preklicati. Če je namreč delavec odpoved že prejel, je s stališča pogodbenega prava potrebna tudi njegova privolitev v kasnejši preklic odpovedi. V primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi takoj preneha pogodbeni odnos med delavcem in delodajalcem, zato mora za ponovno vzpostavitev oz. nadaljevanje takšnega odnosa v primeru preklica odpovedi obstajati soglasje nasprotne stranke (delavca) za takšno nadaljevanje. Isto velja v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ko je dokončna sprememba delovnopravnega statusa delavca odložena do poteka odpovednega roka. Kljub temu delavec ni dolžan sprejeti preklica takšne odpovedi.

2. V kolikor se delavec ne strinja z redno oz. izredno odpovedjo, lahko vloži tožbo na sodišče z zahtevkom za nezakonitost takšne odpovedi, stranki pa lahko spor rešita z izvensodno poravnavo (s katero se obe strinjata, da preklic odpovedi velja in se strinjata tudi s posledicami takšnega preklica, nakar tožnik umakne tožbo) ali tako, da tožena stranka pripozna tožbeni zahtevek ali da stranki skleneta sodno poravnavo. Ne more pa delodajalec le izvensodno preklicati odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu, obenem pa vztrajati, da sodišče o tožbenem zahtevku delavca za razveljavitev takšne odpovedi meritorno odloči in zahtevek zavrne, oz. zahtevati, da delavec v takšnem primeru umakne tožbo.

 

Izrek

Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

- spremeni v 2. točki izreka sodbe, tako da se v tem delu glasi:

"Ugotovi se obstoj delovnega razmerja tožeče stranke pri toženi stranki tudi po preteku odpovednega roka na podlagi odpovedi z dne 17.3.2003, z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja.

Kar zahteva tožeča stranka več (obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas) se zavrne."

- spremeni v 2. točki izreka sklepa, tako da se v tem delu glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 77.112,00 SIT stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.6.2003, v 8 dneh."

V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici stroške pritožbenega postopka v znesku 13.200,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.11.2003 do plačila, v 8 dneh.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 17.3.2003, s katerim ji je ta redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga (1. točka izreka sodbe) in zahtevek tožnice, da je tožena stranka dolžna priznati veljavnost pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto strokovne delavke in obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas tudi po izteku odpovednega roka, določenega v sklepu iz prejšnje točke, ter ji tudi po tem roku priznati vse pravice iz delovnega razmerja (2. točka izreka sodbe). S sklepom je zavrglo tožbo z zahtevkom za ugotovitev, da je sklep tožene stranke, s katerim je le-ta tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, v celoti razveljavljen in za tožnico nima pravnih posledic (1. točka izreka sklepa). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 88.104,00 SIT s pripadki (2. točka izreka sklepa).

Zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka in predlaga spremembo odločitve o stroških tako, da sodišče zahtevek tožnice za povrnitev stroškov "delno zavrne". Meni, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002) in bi moralo uporabiti tudi določbo 153. člena ZPP (pravilno 155. člena ZPP). Sodišče namreč stranki prizna le tiste stroške, ki so bili potrebni za spor, za konkretni spor pa zagotovo niso bili potrebni stroški v zvezi z odgovorom na pritožbo zoper sklep o izdani začasni odredbi. Nepotrebni so bili tudi stroški v zvezi z vložitvijo pripravljalne vloge s spremembo tožbenega zahtevka in stroški v zvezi z udeležbo na naroku, saj je tožena stranka po prejemu tožbe preklicala svojo odpoved, preklic pa je bil veljaven, kar je sodišče tudi samo ugotovilo. Tožena stranka je pričakovala, da bo tožnica po podanem preklicu tožbo umaknila in zahtevala povrnitev stroškov postopka, ki jih je imela do takrat in ki ji nedvomno pripadajo. Njeno ravnanje z vložitvijo spremenjene tožbe in udeležba na samem naroku je bilo nepotrebno, prav tako povzročeni stroški.

Tožeča stranka se pritožuje zoper 2. točko sodbe (torej ne tudi zoper izrek v 1. točki) in zoper sklep sodišča prve stopnje, pri čemer se zoper sklep o stroških postopka pritožuje le v delu, v katerem ji sodišče ni priznalo dodatno zaznamovanih stroškov. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga spremembo sodbe v izpodbijanem delu ter spremembo sklepa in sicer tako, da sodišče ugodi njenemu zahtevku, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane dela sodbe in sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče zaključilo, da je dajatveni zahtevek zoper toženo stranko zapadel, kar bi potrjevalo njegovo utemeljenost, vendar je kljub temu tožbeni zahtevek zavrnilo. To predstavlja nasprotje v razlogih sodbe, oziroma bistveno kršitev določb postopka. Ne drži tudi to, da je med strankama sporno le vprašanje, ali je tožena stranka veljavno preklicala odpoved. Preklic odpovedi med strankama ni več sporen, saj je preklic odpovedi potrdila tožena stranka, njegovo veljavnost pa je potrdil tudi pooblaščenec tožnice. Med strankama pa je sporno, ali je tožena stranka izvensodno pripoznala tožbeni zahtevek, glede česar pa sodišče ni zavzelo stališča. V tem delu je sodba brez razlogov o odločilnih dejstvih, dejansko stanje pa je nepopolno ugotovljeno. Tožnica ima interes za uveljavljanje tožbenega zahtevka. Tožena stranka je s svojimi nasprotujočimi izjavami povzročila negotovost glede obstoja ali neobstoja delovnega razmerja. Na eni strani je zatrjevala, da je veljavno preklicala svojo odpoved pogodbe o zaposlitvi, hkrati pa predlagala zavrnitev tožbenega zahtevka. Dne 19.5.2003 je tožnici ponovno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Pooblaščencu tožnice je tožena stranka preklic odpovedi pogodbe o zaposlitvi notificirala šele na sami obravnavi dne 19.6.2003, torej po izteku odpovednega roka, zaradi česar je zmoten zaključek sodišča, da naj bi bil preklic odpovedi veljaven že z 28.4.2003. Tudi če bi bila odpoved takrat vročena tožnici, veljajo določbe ZPP o vročanju, po teh določbah pa je potrebno pisanje stranki, ki ima pooblaščenca, vročiti pooblaščencu. Sodišče je nepravilno zavrnilo dajatveni zahtevek tožnice, saj bi takšna zavrnilna sodba po pravnomočnosti dala toženi stranki pravico in dolžnost, da jo izvrši in tožnici od izteka 45 dni, šteto od vročitve odpovedi z dne 17.3.2003, ne prizna obstoja delovnega razmerja in pravic iz tega razmerja. Sodišče je prezrlo razliko med zavrženjem tožbe in zavrnitvijo tožbenega zahtevka, kar sta različna instituta. S preklicom odpovedi pogodbe o zaposlitvi je odpadel zgolj temelj za sodno razveljavitev podane odpovedi v 1. točki izreka sodbe, vendar še naprej obstaja pravni interes tožnice za priznanje dajatvenega zahtevka v 2. točki izreka sodbe. Tekom postopka na novo postavljen vmesni ugotovitveni zahtevek za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi že izvensodno razveljavljena in nima za tožnico nobenih učinkov več, predstavlja v razmerju do prvega dajatvenega zahtevka vmesni ugotovitveni zahtevek, ki po 181. členu ZPP ne predstavlja spremembe tožbe. Zmotno je stališče sodišča, da vmesni ugotovitveni zahtevek ni dopusten, ker je že zapadel dajatveni zahtevek. Če bi to držalo, potem vmesni ugotovitveni zahtevek nikoli ne bi bil mogoč, saj se vedno postavi kot podlaga hkrati uveljavljanemu dajatvenemu zahtevku. Sodišče bi moralo ugoditi vmesnemu ugotovitvenemu zahtevku in dajatvenemu zahtevku, toženki pa naložiti povrnitev vseh stroškov postopka s pripadki, ki niso bili odmerjeni pravilno, saj sodišče tožnici neutemeljeno ni priznalo stroškov sestave pripravljalne vloge z DDV-jem.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo (1. odstavek 350. člena ZPP), kar v konkretni zadevi pomeni, da se pritožbeno sodišče ni moglo spuščati v odločitev sodišča prve stopnje v 1. točki izreka sodbe. Tako je lahko presojalo le odločitev sodišča prve stopnje v 2. točki izreka sodbe in celoten sklep.

V zvezi z odločitvijo v 1. točki sklepa, s katerim je sodišče zavrglo tožbo z zahtevkom za ugotovitev, da je "sklep tožene stranke o izreku redne odpovedi" (pravilno le redna odpoved, saj se redna odpoved ne izreče s sklepom) v celoti razveljavljen in za tožnico nima pravnih posledic, tožnica v pritožbi navaja, da naj bi ta zahtevek predstavljal vmesni ugotovitveni zahtevek, ki ga je sodišče neutemeljeno zavrglo, češ da ta ni dopusten, ker je že zapadel dajatveni zahtevek. Pritožba tožeče strank v tem delu ni utemeljena.

Tožnica je takšen zahtevek postavila kot podrejen zahtevek, o katerem naj sodišče odloči le v primeru zavrnitve primarnega zahtevka za razveljavitev redne odpovedi s 17.3.2003. Najprej je potrebno ugotoviti, da že vrstni red primarnega in podrejenega zahtevka ni pravilen. V konkretni zadevi je namreč postalo sporno, ali je tožena stranka svojo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici preklicala oziroma ali je ta preklic sploh dopusten in veljaven. Ob takšnih vprašanjih pa je nelogično s tožbenim zahtevkom najprej zahtevati razveljavitev redne odpovedi, šele podrejeno pa zahtevati ugotovitev, da je ta redna odpoved že v celoti razveljavljena. Logični vrstni red je lahko le obraten, saj bi šele po ugotovitvi sodišča, da redna odpoved ni bila veljavno preklicana, prišlo v poštev odločanje o zakonitosti odpovedi. Če bi se ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi veljavno preklicana, bi odpadlo odločanje o razveljavitvi takšne redne odpovedi. Tožeča stranka je postavila tožbena zahtevka ravno obratno, kar pa je nesprejemljivo ravno zaradi bistvenega vprašanja v tem sporu, do katerega je bilo potrebno zavzeti stališče - ali je bila redna odpoved pravilno preklicana in ali preklic te odpovedi velja.

Tožeča stranka nadalje navaja, da gre v tem primeru za vmesni ugotovitveni zahtevek, čeprav ni bil postavljen tako, saj je bil postavljen kot podredni zahtevek. Tretji odstavek 181. člena ZPP določa, da v primeru, če je odločitev o sporu odvisna od vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, lahko tožeča stranka poleg obstoječega zahtevka uveljavlja tudi tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da takšno razmerje obstaja oziroma ne obstaja, ... Iz tega izhaja, da se vmesni ugotovitveni zahtevek nanaša na ugotovitev obstoja ali neobstoja pravice ali pravnega razmerja, od odločitve o obstoju oziroma neobstoju pravice ali pravnega razmerja pa je odvisna odločitev v sporu. Vmesna ugotovitvena tožba je torej le poseben primer ugotovitvene tožbe, to pa je tožba za ugotovitev obstoja oziroma neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja in ne tožbe za ugotovitev nekega dejstva. Glede na to torej (tudi če bi šteli, da je tožeča stranka v podrejenem zahtevku, kar že samo po sebi ni logično in pravilno, postavila vmesni ugotovitveni zahtevek) vmesni ugotovitveni zahtevek ni bil postavljen pravilno, saj tožnica z njim zahteva ugotovitev, da je redna odpoved že v celoti razveljavljena in ne zahteva ugotovitve obstoja pravice ali pravnega razmerja. Vmesni ugotovitveni zahtevek, če bi ga tožnica že postavila, bi bilo treba postaviti drugače.

Nadalje pa sedaj tudi tožnica v pritožbi izrecno navaja, da se strinja s preklicom redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tudi sicer ne izpodbija več odločitve v 1. točki izreka sodbe, ki temelji na razlogovanju oziroma zaključku sodišča prve stopnje, da pisni preklic redne odpovedi nima formalnih napak in da velja. Glede na takšne razloge, ki jih sedaj pritožba ne izpodbija, tudi ni mogoče več zagovarjati vztrajanja pri podrejenem zahtevku za ugotovitev, da je redna odpoved v celoti razveljavljena. Na dejstvu v celoti razveljavljene redne odpovedi namreč že temelji odločitev sodišča prve stopnje v 1. točki izreka sodbe, s katero pa se očitno tudi tožeča stranka sedaj sama strinja. Zato tudi sicer ni mogoče več ugotoviti nobenega pravnega interesa za odločitev sodišča prve stopnje o ugotovitvi že v celoti razveljavljene redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Obstaja torej več razlogov, zaradi katerih je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe s podrejenim zahtevkom tožnice v celoti pravilna.

Čeprav se tožnica izrecno ne pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje v 1. točki izreka sodbe, pa je v zvezi z njeno pritožbo zoper odločitev v 2. točki izreka sodbe vseeno potrebno pojasniti nekatere bistvene okoliščine v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in preklicom te odpovedi. V razmerah ne asociativnih, temveč pogodbenih temeljev urejanja delovnih razmerij po novem Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002) je predvideno prenehanje pogodbe o zaposlitvi iz več razlogov, med njimi tudi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca; z enostransko izjavo, ki mora biti izražena v pisni obliki in utemeljena z razlogi za odpoved (redna ali izredna odpoved s strani delodajalca). Delodajalec, ki delavcu izroči pisno odpoved, takšne odpovedi ne more kadarkoli preklicati oz. jo preklicati s tem, da bi preklic tudi takoj veljal. Če je namreč delavec že prejel oziroma se celo seznanil s takšno odpovedjo, je s stališča pogodbenega prava potrebna tudi njegova privolitev v kasnejši preklic odpovedi. Posebno je to jasno v primerih izredne odpovedi in preklica izredne odpovedi. V primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi namreč takoj preneha tudi delovno razmerje med delavcem in delodajalcem oziroma njun medsebojni pogodbeni odnos. Zato je tudi jasno, da mora za ponovno vzpostavitev takšnega odnosa oziroma za nadaljevanje tega odnosa v primeru preklica odpovedi obstajati soglasje nasprotne stranke (delavca) za takšno nadaljevanje. Enako velja tudi v primeru redne odpovedi, vendar s tem, da je dokončna sprememba delovno pravnega statusa delavca odložena do poteka odpovednega roka. Kljub temu tudi v takšnem primeru delavec lahko sprejme podano redno odpoved in ni več dolžan sprejeti preklica takšne odpovedi.

Če pa pride do tega, da se delavec ne strinja z redno oziroma izredno odpovedjo s strani delodajalca, lahko vloži tožbo na sodišče z zahtevkom za nezakonitost takšne odpovedi. V takšni situaciji ne more priti do tega, kot se je zgodilo v konkretni zadevi, da bi delodajalec le izvensodno preklical svojo odpoved, še vedno pa bi vztrajal pri neutemeljenosti tožbenega zahtevka za razveljavitev oz. ugotovitev nezakonitosti prav takšne odpovedi. V primeru vložene tožbe s katero delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi, stranki lahko spor rešita z izvensodno poravnavo (s katero pa se obe strinjata, da preklic odpovedi velja in se strinjata tudi s posledicami takšnega preklica, kar predpostavlja soglasje volje obeh strank, nakar tožnik umakne tožbo), ali tako, da tožena stranka pripozna tožbeni zahtevek, ali da stranki skleneta sodno poravnavo. Ne more pa delodajalec le izvensodno preklicati odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu, vendar obenem vztrajati pri tem, da sodišče o tožbenem zahtevku delavca za razveljavitev takšne odpovedi meritorno odloči, ker zahtevek ni utemeljen oziroma zahtevati tega, da delavec v takšnem primeru umakne tožbo.

V konkretni zadevi se je zgodilo prav to - delodajalec, ki je preklical svojo redno odpoved, obenem ni hotel, da bi sodišče izdalo zamudno sodbo, da bi pripoznal tožbeni zahtevek tožnice in celo, da bi sklenil sodno poravnavo. Glede na to se je utemeljeno zastavljalo vprašanje, ali takšen izvensodni preklic redne odpovedi sploh velja. S tem, ko je tožena stranka tak preklic izjavila (sprva je bilo nejasno celo to, ali je preklic resen, glede na dejstvo, da ni bilo dokazil o tem, kdaj je tožnica ta preklic prejela in ali preklic vsebuje podpis in štampiljko zastopnika tožene stranke), ni pa hotela pripoznati zahtevka oziroma se poravnati, je sama ustvarila zmedeno in nemogočo situacijo in s tem tudi utemeljen dvom v resničnost svojega preklica redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Glede na navedeno vztrajanje tožene stranke pri preklicu redne odpovedi, obenem pa tudi vztrajanje pri tem, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, bi sodišče prve stopnje vendarle moralo ugotoviti, da takšen preklic ne more biti veljaven in odločiti o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz vsebinskih razlogov.

Kot navedeno pa se tožnica ne pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje v 1. točki izreka sodbe in se sedaj tudi strinja z razlogovanjem sodišča v zvezi s to odločitvijo, namreč, da je tožena stranka pravilno preklicala redno odpoved in da ta preklic nima formalnih napak. Zato je tudi pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi tožnice zoper 2. točko izreka sodbe lahko izhajalo le iz stališča obeh strank in sodišča prve stopnje, da je bil preklic izvršen in veljaven. V takšnem primeru pa je tožnici vendarle potrebno priznati pravice iz delovnega razmerja, saj to pomeni, da ni moglo priti do spremembe njenega delovnega statusa na podlagi redne odpovedi delovnega razmerja z dne 17.3.2003, ki je bila kasneje preklicana. Tožnici je potrebno priznati pravice iz delovnega razmerja tudi po preteku odpovednega roka na podlagi odpovedi z dne 17.3.2003. V svoji pritožbi utemeljeno navaja, da zaradi nerazumljivega vztrajanja tožene stranke pri zavrnitvi njenega zahtevka za priznanje obstoja delovnega razmerja in priznanja pravic iz delovnega razmerja, še vedno obstaja njen interes, da sodišče o tem odloči tako, da njenemu zahtevku ugodi, saj v nasprotnem primeru (tako kot je odločilo sodišče prve stopnje v 2. točki izreka sodbe), lahko pride do tega, da ji tožena stranka kljub sedaj veljavno sprejetem preklicu redne odpovedi, ne prizna delovnega razmerja po poteku odpovednega roka. Glede na to je pritožbeno sodišče delno spremenilo 2. točko izreka sobe in ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki tudi po poteku odpovednega roka po odpovedi z dne 17.3.2003, ki je bila kasneje preklicana in s čemer sta se obe stranki strinjali. Pri tem pa ni moglo v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku v 2. točki. Tožnica je namreč zahtevala, da ji tožena stranka prizna veljavnost pogodbe o zaposlitvi in obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas tudi po izteku odpovednega rok, določenega v redni odpovedi ter ji prizna vse pravice iz delovnega razmerja. Tožbeni zahtevek je v tem delu v prvi vrsti nekoliko neposrečen, saj cilj zahtevka ne more biti usmerjen v to, da tožena stranka tožnici prizna veljavnost pogodbe o zaposlitvi, temveč zgolj v to, da takšna pogodba o zaposlitvi še vedno velja in da delovno razmerje tožnici še vedno traja. Ne gre torej za zahtevek, da nasprotna stranka nekaj prizna ali ne prizna, temveč da sodišče samo odloči o spornem razmerju. Tožnici tudi ni mogoče priznati delovnega razmerja za nedoločen čas, saj ji je naknadno, dne 19.5.2003 (to je že po preteku odpovednega roka po odpovedi z dne 17.3.2003) tožena stranka ponovno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ta odpoved pa ji je bila vročena dne 26.5.2003. Tožnica je na sodišču vložila tožbo, s katero zahteva ugotovitev nezakonitosti te odpovedi. V takšni situaciji pa sodišče tožnici ne more priznati delovnega razmerja za nedoločen čas, saj bo to priznanje odvisno od nadaljnje odločitve sodišča prve stopnje v zvezi z zakonitostjo odpovedi z dne 19.5.2003. Glede na to je pritožbeno sodišče le ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki tudi po poteku odpovednega roka po odpovedi z dne 17.3.2003, ki je bila kasneje preklicana in tožnici priznalo tudi vse pravice iz delovnega razmerja po tem času, zavrnilo pa je njen višji zahtevek za priznanje tega delovnega razmerja za nedoločen čas.

Delno sta utemeljeni pritožbi tožeče in tožene stranke tudi zoper odločitev o stroških postopka. Razlogovanja tožene stranke v zvezi z nepotrebnostjo pripravljalnega spisa in naroka so neutemeljena, kar izhaja že iz gornje obrazložitve v zvezi z nesprejemljivim postopanjem tožene stranke. Pač pa tožena stranka sodišču utemeljeno očita, da je tožnici neupravičeno prisodilo stroške odgovora na pritožbo zoper izdano začasno odredbo, saj gre v tem primeru dejansko za stroške, ki za pravdo niso bili potrebni (155. člen ZPP). Kot je razvidno iz spisa, je pritožbeno sodišče o pritožbi odločilo že 25.4.2003, odgovor na pritožbo pa je bil vložen šele potem, dne 29.4.2003. Tožeči stranki torej iz tega naslova ne pripada 200 točk po odvetniški tarifi in dodatne točke s tem v zvezi za materialne stroške in DDV. Utemeljena pa je tudi pritožba tožeče stranke zoper odločitev o stroških postopka in sicer v delu, v katerem sodišče prve stopnje tožnici ni priznalo stroškov sestave pripravljalne vloge. Iz tega naslova tožnici pripada dodatnih 120 točk. Ob upoštevanju obeh pritožb v zvezi s stroški postopka tožnici pripada 630 točk po Odvetniški tarifi (za tožbo 160 točk, predlog za izdajo začasne odredbe 80 točk), udeležbo na obravnavi skupaj 220 točk, končno poročilo 50 točk ter za pripravljalno vlogo 120 točk, 2 % iz naslova materialnih stroškov in 20 % DDV, kar skupaj znaša 77.112,00 SIT. Glede na to je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremenilo tako, da je tožnici v breme toženi stranki priznalo 77.112,00 SIT stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. S pritožbo je torej delno uspela tožena stranka, delno pa tudi tožnica. Uspeh tožnice je bil sicer večji, zaradi česar se je pritožbeno sodišče odločilo, da le njej prizna polovico stroškov, ki ji pripadajo za vložitev pritožbe. Gre za 100 točk po Odvetniški tarifi in 20 % DDV, kar na vrednost točke v času odločanja pritožbenega sodišča (110,00 SIT) znaša 13.200,00 SIT.

 

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cpg 133/1998
• VSC sklep Cp 1269/99
• VSL sodba I Kp 461/2000