<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba VIII Ips 218/2011
ECLI:SI:VSRS:2012:VIII.IPS.10.2012

Evidenčna številka:VS3005419
Datum odločbe:18.06.2012
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 246/2011
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:napake volje - pogodba o zaposlitvi - znižanje plače - akt o sistemizaciji - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - ničnost pogodbe o zaposlitvi - sprememba akta o sistemizaciji - sprememba pogojev iz pogodbe o zaposlitvi - nedopustna grožnja - izpodbojnost pogodbe o zaposlitvi

Jedro

Tožnice svoja izvajanja opirajo na zmotno materialnopravno izhodišče, da bi imele morebitne nepravilnosti oziroma nezakonitosti pri sprejemanju novega akta o sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki v vsakem primeru za posledico ničnost novih pogodb o zaposlitvi. Upoštevaje trditveno podlago tožnic sta sodišči druge in prve stopnje pravilno zaključili, da vsebina obravnavanih pogodb o zaposlitvi v ničemer ne nasprotuje niti prisilnim predpisom ali Ustavi niti moralnim načelom.

V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča “grožnja” z odpovedjo ne predstavlja razloga, ki bi pomenil nedopustno grožnjo (in bi bil z njo povzročen utemeljen strah).

Izrek

Revizija se zavrne. Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo vse primarne in podredne tožbene zahtevke tožeče stranke. Vsaka od tožnic je primarno zahtevala ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi z dne 4. 2. 2010 (za tožnico N. K. pa z dne 6. 1. 2010), sklenjena med njo in toženo stranko (za vsako tožnico za konkretno vrsto del), nična, podredno pa ugotovitev, da je bila ta pogodba sklenjena pod vplivom grožnje, in njeno razveljavitev. Zavrnjeni so bili tudi nadaljnji zahtevki tožnic za ugotovitev, da njihove prejšnje pogodbe o zaposlitvi, sklenjene s toženo stranko, niso prenehale in so v veljavi ter da je tožena stranka dolžna tožnicam tudi po 1. 2. 2010 (tožnici N. K. pa po 1. 1. 2010) zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja na podlagi pogodb o zaposlitvi za vsako posamezno tožnico, vključno z obračunom mesečne bruto plače, kot bi jo prejemale v skladu s 4. členom pogodbe o zaposlitvi in v skladu z veljavnimi predpisi, od posameznih mesečnih bruto zneskov predhodno obračunati in plačati vse davke in prispevke, tožnicam pa nato izplačati pripadajoče neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče ni sledilo trditvam tožnic glede ničnosti predmetnih pogodb o zaposlitvi, prav tako pa tudi ne njihovim trditvam, da so bile le-te sklenjene pod vplivom nedopustne grožnje.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, so tožnice vložile revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navajajo, da sta sodišči druge in prve stopnje storili več bistvenih kršitev določb postopka. Tako sodbi nimata razlogov v zvezi z vprašanji zakonitosti postopanja tožene stranke pri sprejemanju Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki konec leta 2009 glede na določbe 8. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), zaradi česar sodb ni mogoče preizkusiti. V sodbah so tudi nasprotja med razlogi o odločilnih dejstvi (sodišči odločitev utemeljujeta s povzemanjem skladnih izpovedb tožnic, iz katerih izhaja, da jim je vodja kadrovske službe pri toženi stranki H. R. ob vročitvi novih pogodb o zaposlitvi grozila z izgubo zaposlitve (in pravic na Zavodu RS za zaposlovanje), po drugi strani pa zaključujeta, da naj bi tudi iz teh izpovedb izhajalo, da je H. R. delavcem pojasnila, da jim bo tožena stranka, v kolikor novih pogodb ne bodo podpisali, primorana odpovedati pogodbe o zaposlitvi s ponudbo novih pogodb o zaposlitvi). Sodišče je pri izdaji izpodbijane sodbe tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je kljub nedvoumnim določbam 8. člena ZDR zaključilo, da je tožena stranka pri sprejemanju Pravilnika o sistemizaciji ravnala zakonito. S tem v zvezi tožnice prvenstveno grajajo stališče sodišča druge stopnje, da v kolikor ni bil sprožen kolektivni delovni spor, v individualnem delovnem sporu ni mogoče uveljavljati nezakonitosti splošnega akta delodajalca in se ta šteje za veljavnega. Materialnopravno zmoten je tudi zaključek sodišča, da je tožena stranka s tem, ko naj bi predlog Pravilnika o sistemizaciji 10. 12. 2009 vročila E. S., le-ta pa ga je nato posredovala predsedniku sindikata ... R. P., postopala skladno s prvim odstavkom (v zvezi s petim odstavkom) 8. člena ZDR. Sindikat v smislu petega odstavka 8. člena ZDR je pri toženi stranki le sindikat ..., Podružnica tožene stranke, ki ima samostojno pravno subjektiviteto. Napačen je zaključek, da je E. S. kot dejanski predstavnik reprezentativnega sindikata pri toženi stranki tudi zakoniti predstavnik tega sindikata v smislu prvega odstavka 208. člena ZDR. V času sprejemanja Pravilnika o sistemizaciji je bila pri toženi stranki edina sindikalna zaupnica (hkrati pa tudi predsednica reprezentativnega sindikata) D. Z., zaradi česar bi tožena stranka ravnala zakonito le, če bi osnutek spornega splošnega akta vročila njej. Ker je bil Pravilnik o sistemizaciji sprejet na nezakonit način, v nasprotju z 8. členom (v zvezi z 208. členom) ZDR, so nove pogodbe o zaposlitvi nične. Sodišče prve stopnje bi moralo v skladu s preiskovalnim načelom iz 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1) zaslišati tudi D. Z., sodišče druge stopnje pa bi se moralo opredeliti do navedb tožnic, da tožena stranka v postopek sprejemanja Pravilnika o sistemizaciji ni pritegnila delavcev, ki sicer niso bili člani reprezentativnega sindikata. Tožnice nadalje navajajo, da je E. S. ves čas postopka izrecno zanikala, da bi podpisala prevzem obravnavanih listin, prav tako pa je tudi prepričljivo izpovedala, da v spornem obdobju ni bila pooblaščena za sprejemanje pošte, naslovljene na reprezentativni sindikat. Ker sodišče napačno navaja, da je E. S. potrdila, da je bila v spornem obdobju sindikalna zaupnica, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). E. S. obravnavanih listin ni podpisala, tudi v primeru, da bi jih, pa vročitev ni bila opravljena zakonito. Odgovora sindikata ... oziroma njegovega predsednika R. P., datiranega z dne 15. 12. 2009, ni mogoče šteti kot odgovor na dopis tožene stranke z dne 10. 12. 2009, torej kot odgovora reprezentativnega sindikata, kot to zmotno zaključuje sodišče, tožena stranka kot delodajalec pa tega dopisa tudi sicer sploh ni obravnavala v skladu z določbo drugega odstavka 8. člena ZDR. Sodišči se nadalje nista opredelili do navedb tožnic o znižanju njihovih bruto plač v novih pogodbah o zaposlitvi. Dejstvo sicer je, da so tožnice poleg novih pogodb o zaposlitvi kasneje prejele še odredbo - razporeditev na delovno mesto, iz katere naj bi izhajalo, koliko naj bi znašala njihova plača, vendar ne gre za anekse k pogodbi o zaposlitvi, s katero bi se spreminjala katera izmed določb sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Pravilnik je nezakonit tudi iz razloga, ker je bil sprejet izključno zaradi namena zmanjševanja pravic zaposlenih pri toženi stranki, in bi tako moralo sodišče ugotoviti, da ni bilo nobene okoliščine, ki bi narekovala sprejem novega Pravilnika o sistemizaciji, razen cilja tožene stranke, da za ceno kršitve določbe 49. člena ZDR tožnicam zniža osnovno plačo, dodatek za delovno dobo in zmanjša dolžino dopusta. Ničnost pogodb izhaja tudi iz samega postopka njihovega sklepanja. Tožena stranka je po svoji vodji kadrovske službe H. R. tožnicam predložila v podpis nove pogodbe o zaposlitvi v naglici, z zgolj skopo in neustrezno obrazložitvijo posledic v primeru odklonitve podpisa teh pogodb ter ob hkratnem sklicevanju na pravno mnenje Inštituta za delovna razmerja, s čimer je tožena stranka ravnala vsaj v nasprotju z moralnimi načeli, saj je sama strokovnjak s področja sklepanja pogodb o zaposlitvi, medtem ko so tožnice prava neuke in njihovo aktivnost usmerja le zagotavljanje eksistenčnega minimuma. Po navedbah tožnic so bile pogodbe o zaposlitvi sklenjene pod vplivom grožnje, zato bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi tudi podrednim tožbenim zahtevkom, s katerimi so uveljavljale razveljavitev novih pogodb o zaposlitvi. H. R. je tožnicam povedala, da je sprejet nov Pravilnik o sistemizaciji, zaradi česar je treba skleniti nove pogodbe o zaposlitvi, v kolikor pa katera izmed delavk pogodbe ne bo podpisala, bo dobila odpoved oziroma bo ostala brez službe. Kot vodja kadrovske službe je izkoristila nepoučenost oziroma neznanje pravnih predpisov zaposlenih ter z grožnjo z odpovedjo želela doseči podpis novih pogodb o zaposlitvi. Tega ni izpovedala kot priča, temveč je vztrajala pri tem, da je zaposlenim pojasnila, da se bo v primeru nepodpisa pogodb uporabil 90. člen ZDR, takšno izpoved pa negirajo izpovedi tožnic v tem in v drugih istovrstnih sporih. Grožnja z odpovedjo, in ne z odpovedjo s ponudbo nove podobe o zaposlitvi, je bila nedopustna in protipravna, hkrati pa tudi resen in utemeljen razlog, ki je pri tožnicah vzbudil utemeljen strah, zaradi česar so podpisale nove pogodbe o zaposlitvi. V času gospodarske krize je zmanjšano povpraševanje po delavcih na trgu delovne sile, zlasti še za delavce z zaposlitvenim profilom, kot ga imajo tožnice, zato so se resno zbale za svojo zaposlitev, saj bi bilo resno ogroženo njihovo preživetje in preživetje njihovih družin. Tožnice so v spis vložile tudi večje število uradnih zaznamkov, ki jih je napravil simdikat ..., in iz katerih so jasno razvidni nedopustni pritiski, ki jih je tožena stranka izvajala nad svojimi zaposlenimi, do katerih se sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo. Tožnice so imele za seznanitev s pogodbami in njihov podpis na voljo dva oziroma tri dni, kar je v nasprotju z določili panožne kolektivne pogodbe.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Glede primarnih tožbenih zahtevkov:

7. Tako kot že tekom postopka pred pravnomočnostjo, tožnice tudi v reviziji svoja izvajanja opirajo na zmotno materialnopravno izhodišče, da bi imele morebitne nepravilnosti oziroma nezakonitosti pri sprejemanju novega akta o sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki v vsakem primeru za posledico ničnost novih pogodb o zaposlitvi. V reviziji ponavljajo obširne dosedanje navedbe o razlogih za nezakonitost novega akta o sistemizaciji, medtem ko je obrazložitev razlogov za ničnost novih pogodb o zaposlitvi skopa. Glede na navedeno velja tožnicam uvodoma pojasniti, da je za odločitev o utemeljenosti primarnih tožbenih zahtevkov, odločilna presoja veljavnosti novih pogodb o zaposlitvi, ki so jih tožnice v obravnavnem obdobju sklenile s toženo stranko, in ne presoja skladnosti splošnega akta delodajalca z zakonom in s kolektivnimi pogodbami, ki glede na določbo 6. člena ZDSS-1 (točka c) sodi med kolektivne delovne spore. Tožnice imajo sicer prav, ko trdijo, da bi sodišče o tem vprašanju lahko odločalo tudi v individualnem delovnem sporu, vendar bi bilo to mogoče le v primeru, ko bi šlo za predhodno vprašanje v smislu 13. člena ZPP in 21. člena ZDSS-1. V predmetni zadevi pa gre za situacijo, ko so vse tožnice nove pogodbe o zaposlitvi na drugih ustreznih delovnih mestih podpisale, in torej z njimi soglašale, zato ugotovitve ničnosti teh pogodb z navedbami o nezakonitosti novega akta o sistemizaciji ne morejo doseči.

8. Na podlagi določbe prvega odstavka 86. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je nična pogodba, ki nasprotuje Ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Upoštevaje trditveno podlago tožnic sta sodišči druge in prve stopnje pravilno zaključili, da vsebina obravnavanih pogodb o zaposlitvi v ničemer ne nasprotuje niti prisilnim predpisom ali Ustavi niti moralnim načelom ter posledično kot neutemeljene zavrnili vse primarne tožbene zahtevke. Pri tem velja poudariti, da nagibi, iz katerih je bila pogodba sklenjena, če ti niso nedopustni, ne vplivajo na njeno veljavnost (40. člen OZ). Spremembe organizacije dela in racionalizacija poslovanja, vključno z znižanjem plač delavcem, pa ne morejo predstavljati nedopustnih nagibov, seveda pod pogojem, da ne gre za znižanje plač pod nivo z zakonom in kolektivno pogodbo zagotovljene najnižje plače. Da bi šlo v obravnavani zadevi za tak primer, tožnice ne zatrjujejo.

9. Revizijsko sodišče še dodaja, da lahko delodajalec pri opredelitvi delovnih mest in pogojev za opravljanje del v splošnem aktu svobodno izhaja iz potreb delovnega procesa in organizacije dela, pa tudi iz razmer na trgu in zahtev lastnikov. Razlogi racionalnejšega poslovanja (vključno s težnjo po znižanju plač do višine, zagotovljene po zakonu in kolektivni pogodbi) pri tem niso izključeni, omejitev predstavljajo le pravila o prepovedi diskriminacije. Ob spremembi akta o sistemizaciji, ki prinaša drugačno poimenovanje in opredelitev delovnega mesta, delodajalec ne more enostransko posegati v delavčevo pogodbo o zaposlitvi, pač pa ima na voljo dve možnosti. Z delavcem lahko poskuša doseči spremembo pogodbe o zaposlitvi v smislu določb 47. člena ZDR, kot je situacija v obravnavani zadevi, lahko pa delavcu poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe pod spremenjenimi pogoji v smislu določb 88. člena ZDR. Prav tako delodajalec ne more enostransko posegati v delavčevo pogodbo o zaposlitvi glede določitve osnovne plače in drugih izplačil. Lahko pa je sprememba osnovne plače posledica organizacijskih sprememb in drugačne opredelitve delovnega mesta v aktu o sistemizaciji. Enako kot to velja za druge spremembe pogodbe o zaposlitvi, velja to tudi za pogodbeno ureditev osnovne plače in drugih izplačil. Lahko se izvede le s spremembo pogodbe o zaposlitvi ali v okviru odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, če gre za prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz dosedanje pogodbe o zaposlitvi, s tem da se v novi pogodbi o zaposlitvi pod spremenjenimi pogoji ali na drugem delovnem mestu na novo določi tudi višina osnovne plače in drugih izplačil. Pri tem ni podlage za zaključek, da se tudi v teh primerih osnovna plača ne sme znižati, ali da racionalizacija poslovanja, ki zasleduje tudi znižanje ravni posameznih plač, ne more biti podlaga za drugačne organizacijske rešitve v aktu o sistemizaciji in za posledično spremembo pogodbe o zaposlitvi ali njeno odpoved s ponudbo nove pogodbe pod spremenjenimi pogoji (1).

10. Ker navedbe o razlogih za nezakonitost novega akta o sistemizaciji (tako tiste, ki zadevajo uporabo materialnega prava kot tudi tiste, ki se nanašajo na zatrjevane bistvene kršitve določb postopka) za odločitev o utemeljenosti primarnih tožbenih zahtevkov niso odločilne, se revizijsko sodišče z njimi ni ukvarjalo.

Glede podrednih tožbenih zahtevkov:

11. Na podlagi prvega odstavka 11. člena ZDR se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali drugim zakonom določeno drugače. Sodišči druge in prve stopnje sta zato pri materialnopravni presoji pravilno izhajali iz določb 45. člena OZ. Iz teh določb izhaja, da je napaka volje zaradi grožnje podana, če je pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo povzročil pri drugi stranki utemeljen strah, tako da je ta zaradi tega sklenila pogodbo; pri čemer pa je pravno mogoče upoštevati le utemeljen strah, ki je podan v primeru, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju, ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega.

12. Iz dejanskih ugotovitev sodišča, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je vodja kadrovske službe tožene stranke H. R. skupinam delavcev razložila razloge za predložitev novih pogodb o zaposlitvi, pri čemer jim je pojasnila, da jim bo tožena stranka, v kolikor le-teh ne bodo podpisali, primorana odpovedati pogodbe o zaposlitvi s ponudbo novih pogodb o zaposlitvi. Razen te “grožnje”, ki, kot sta pojasnili že sodišči druge in prve stopnje, v danih okoliščinah ne more predstavljati nedopustne grožnje v smislu določbe 45. člena OZ, ki bi lahko vplivala na presojo svobodne volje tožnic, le-te pri podpisovanju novih pogodb o zaposlitvi niso bile deležne fizičnega nasilja ali verbalnih groženj in delodajalec nanje tudi ni izvajal nobenega pritiska. Tožnicam prav tako ni bilo naloženo, da morajo nove pogodbe o zaposlitvi podpisati takoj, ampak so imele na razpolago določen rok (po ugotovitvah sodišča od dva do pet dni). S tem v zvezi si tožnice tudi napačno razlagajo določbo drugega odstavka 10. člena panožne kolektivne pogodbe. V tej določbi je namreč obveznost podpisa ali odklonitve podpisa nove pogodbe o zaposlitvi v roku (“najkasneje v petih delovnih dneh od prejema ponudbe”) določena kot obveznost delavca.

13. Revizijsko zatrjevanje, da je vodja kadrovske službe tožene stranke tožnicam “grozila” z odpovedjo in ne z odpovedjo s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, predstavlja nestrinjanje z dejansko podlago odločitve. V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča (2) pa tudi sicer “grožnja” z odpovedjo ne predstavlja razloga, ki bi pomenil nedopustno grožnjo (in bi bil z njo povzročen utemeljen strah).

14. Ker “grožnja” z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v danih okoliščinah ne predstavlja pravno relevantnega dejstva, ki bi lahko vplivalo na presojo svobodne volje tožnic, da bi bile pri sklenitvi novih pogodb o zaposlitvi podane druge napake volje (npr. bistvena zmota ali prevara) pa tožnice ne zatrjujejo, njihovim podrednim tožbenim zahtevkom ni mogoče ugoditi. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja sta zato sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta zaključili, da pri tožnicah niso bile podane napake volje zaradi nedopustne grožnje. Revizijski očitki v obliki ponovnega navajanja in interpretiranja dejstev in dokazov, ki naj bi dokazovali napake volje pri tožnicah, so usmerjeni v izpodbijanje dokazne ocene, zato jih, ker ne gre za dovoljen revizijski razlog, pri revizijskem preizkusu izpodbijane sodbe ni bilo mogoče upoštevati.

15. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Glede na določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1 krije tožena stranka kot delodajalec sama svoje stroške revizijskega postopka.

---.---

Op. št. (1): Stališča, ki so obrazložena v tej točki obrazložitve, je Vrhovno sodišče zavzelo že v sodbi VIII Ips 477/2006 z dne 27. 9. 2007.

Op. št. (2): Opravilne številke relevantnih odločb VS RS je v obrazložitvi sodbe citiralo že sodišče prve stopnje (zadnji odstavek na strani 17, ki se nadaljuje na strani 18).


Zveza:

OZ člen 40, 45, 86, 86/1.
ZDR člen 47.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ2ODE2