Sodba VIII Ips 443/2006

Jedro

O bistveni zmoti, ki bi lahko vplivala na veljavnost sporazuma, govorimo samo takrat, kadar se nanaša na bistvene lastnosti predmeta, na osebo, s katero se sklepa pogodba, če se sklepa glede na to osebo, ali na okoliščine, ki se po običajih v prometu ali po namenu strank štejejo za odločilne, ker sicer stranka, ki je v zmoti, pogodbe s tako vsebino ne bi sklenila. Na zmoto se lahko sklicuje samo tista stranka, ki je sicer ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi take odločitve je zavrnilo tudi reintegracijski zahtevek in zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja od 22.4.2005 dalje. Ugotovilo je, da je tožnica 15.2.2005 prejela obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Istega dne je bil sklenjen sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dogovorom o prenehanju veljavnosti pogodbe z iztekom letnega dopusta. Tožnica se ne more sklicevati na napake volje, če je sporazum podpisala, ne da bi ga prebrala. Ker je listino podpisala, ne da bi se seznanila z njeno vsebino, sama nosi odgovornost za posledice, ki jih podpis listine prinaša.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (razen v odločitvi o stroških, kjer je sodbo spremenilo). Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zmota lahko povzroči izpodbojnost sporazuma le, če je bistvena in če je stranka ob sklenitvi ravnala s potrebno skrbnostjo. Tožnica ni ravnala s potrebno skrbnostjo, saj se od povprečno skrbnega človeka pričakuje, da bi sporazum pred podpisom prebral. Tožnica tudi ni zahtevala, da se ji ustno razložijo posledice sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi in ni zahtevala dodatnega časa za razmislek. Zapisani pouk o neupravičenosti do nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti je povsem jasen in nedvomen.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je stara "približno 45 let", samohranilka in živi v Zasavju, kjer ni možnosti zaposlitve. Ko ji je bilo naznanjeno, da namerava delodajalec zaradi napak pri delu sprožiti postopek za prenehanje pogodbe o zaposlitvi, je bila močno vznemirjena. V takem stanju ji je delodajalec takoj predložil sporni sporazum. Obe sodišči sta očitno verjeli, da sporazuma ni dobro razumela, da ga ni dovolj skrbno proučila, a ga je navzlic temu podpisala. Tega ne bi storila, če bi se zavedala posledic podpisa. Gre torej za napako volje, zmoto, zaradi česar sporazum ne more biti veljaven. Določena mera neskrbnosti je posledica tožničine močne vznemirjenosti in razburjenosti. Delodajalec bi jo moral ustno dovolj razumljivo in jasno poučiti o posledicah.

Revizija je bila v skladu z določbo 357. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in upoštevalo tudi sodišče druge stopnje. Tožnica pa dejansko uveljavlja le ta nedovoljeni revizijski razlog. Vprašanje, kako so potekali dogodki pred oziroma ob podpisu sporazuma ter kako so ti dogodki in okoliščine pogovora o tem, vplivali na tožničino sposobnost, da oblikuje in izrazi svojo voljo pri podpisu sporazuma, je dejansko vprašanje. Zaključek sodišča o pravi volji tožnice za podpis sporazuma, torej volji, ki ni bila dana v bistveni zmoti, predstavlja dejansko ugotovitev.

Že drugostopenjsko sodišče je obrazložilo, zakaj pri tožnici ni moglo ugotoviti elementa zmote po določbi prvega odstavka 46. člena Obligacijskega zakonika. O bistveni zmoti, kot jo opredeljuje OZ in ki bi lahko, če bi bila res ugotovljena, vplivala na veljavnost sporazuma, govorimo samo takrat, kadar se nanaša na bistvene lastnosti predmeta, na osebo, s katero se sklepa pogodba, če se seveda sklepa glede na to osebo, ali na okoliščine, ki se po običajih v prometu ali po namenu strank štejejo za odločilne, ker sicer stranka, ki je v zmoti, pogodbe s tako vsebino ne bi sklenila. Na zmoto pa se lahko sklicuje samo tista stranka, ki je sicer ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu (drugi odstavek 46. člena OZ). Drugostopenjsko sodišče, pred njim pa tudi že prvostopenjsko, je po izvedeni dokazni oceni zaključilo, da ni ugotoviti elementov, ki bi dopustili možnost ugotavljanja takih napak volje, med katere sodi tudi zmota, da bi sporazum lahko bil zato neveljaven oziroma bi tožnica lahko zaradi njegove neveljavnosti uveljavljala nezakonitost prenehanja delovnega razmerja.

Glede na navedeno revizijsko sodišče ne more poseči v dejanske zaključke (ugotovitve) sodišča druge stopnje o tem, da ni prišlo do napake volje (zmote) pri sklenitvi sporazuma, drugih razlogov, ki bi lahko vplivali na veljavnost sporazuma pa revizija ne uveljavlja. Zato je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep VIII Ips 396/2006
• VDSS sodba Pdp 444/2010
• VDSS Sodba Pdp 510/2019