Sodba VIII Ips 88/2006

Jedro

Če je delodajalec ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti, zagotovil delavcu možnost sklenitve pogodbe o zaposlitvi na ustreznih delih pri drugem delodajalcu s tem, da se pravice delavca, ki so odvisne od delovne dobe pri delodajalcu, priznavajo, kot da delovna doba ne bi bila prekinjena, pa delavec z drugim delodajalcem sklene pogodbo o zaposlitvi pod temi pogoji, mu prvi delodajalec ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni dolžan izplačati odpravnine.

Izrek

Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v znesku 114.840 SIT, v osmih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot neutemeljen zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožniku zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga plačati odpravnino v znesku 1,393.044 SIT. Ugotovilo je, da je sočasno z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožena stranka tožniku ponudila zaposlitev na ustreznem delovnem mestu pri drugem delodajalcu, ki jo je tožnik sprejel in z drugim delodajalcem sklenil ustrezno pogodbo o zaposlitvi.

Na pritožbo tožnika je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Ob ugotovitvi, da je šlo za ponudbo zaposlitve oziroma sklenitev pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu, je presodilo, da niso podani pogoji za razbremenitev tožene stranke dolžnosti plačila odpravnine v skladu z določbami tretjega odstavka 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02), po kateri delavec ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nima pravice do odpravnine le v primeru, če sprejme ponudbo sklenitve druge pogodbe o zaposlitvi na ustreznem delovnem mestu pri istem delodajalcu.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter tožniku naloži plačilo toženkinih nadaljnjih stroškov postopka. Navaja, da iz 90. člena ZDR ne izhaja, da se nanaša zgolj na primere ponudbe sklenitve druge pogodbe o zaposlitvi pri istem delodajalcu. Hkrati opozarja na namen odpravnine, ki je v prvi vrsti v preprečitvi negativnih posledic, ki prizadenejo delavca ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ter v zagotavljanju njegove socialne varnosti. Z zagotovitvijo zaposlitve in ponudbo sklenitve pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu je tožena stranka takšne posledice odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku preprečila. Izpodbijana sodba dejansko pomeni neenakopravno obravnavanje delavcev, ki so v bistveno enakem položaju, saj je tožnik s podpisom ponujene pogodbe o zaposlitvi na ustreznem delovnem mestu pri drugem delodajalcu v vseh bistvenih elementih (nadaljnja ustrezna zaposlitev in socialna varnost) v enakem položaju, kot če bi sprejel ponudbo za podpis druge pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki. Zato tudi v ustavnopravnem smislu ni razumnih razlogov za različno obravnavo tožnika glede pravice do odpravnine.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija je utemeljena.

Ob presoji pravilnosti uporabe materialnega prava je revizijsko sodišče vezano na ugotovitev dejanskega stanja pred sodiščem prve in druge stopnje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Nižji sodišči sta ugotovili, da je tožena stranka hkrati z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 9.4.2004 tožniku ponudila možnost podpisa nove pogodbe o zaposlitvi na ustreznem delovnem mestu pri drugem delodajalcu, to je M., z zagotovitvijo, da se bo pri priznavanju pravic delavca iz delovnega razmerja pri novem delodajalcu štelo, kot da delavec ni spremenil zaposlitve. Hkrati sta ugotovili, da je tožnik sprejel ponudbo sklenitve pogodbe o zaposlitvi pri M., po kateri je imel pravico takoj po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki nadaljevati delo pod pogoji nove pogodbe o zaposlitvi, v kateri se je novi delodajalec zavezal, da bo pri priznavanju pravic iz delovnega razmerja tožniku upošteval tudi delovno dobo pri toženi stranki.

V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga mora delodajalec preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih (tretji odstavek 88. člena ZDR). Če delavec sprejme ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, nima pravice do odpravnine (tretji odstavek 90. člena). V primeru sprejema nove zaposlitve na neustreznih delih ima delavec pravico do sorazmernega dela odpravnine (četrti odstavek 90. člena).

Glede na gornje določbe je mogoče sklepati, da gre za ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi s strani delavčevega delodajalca in da pripada delavcu v posledici odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga odpravnina, razen, če mu je zagotovljena druga ustrezna zaposlitev, ob zagotovitvi in sprejemu neustrezne zaposlitve pa delavcu pripada sorazmerni del odpravnine. Takšna rešitev dejansko pomeni, da delavec ob sprejemu ustrezne zaposlitve, za primer morebitne kasnejše odpovedi pogodbe o zaposlitvi, obdrži pravico do odpravnine tudi glede na obdobje zaposlitve po prvi odpovedani pogodbi o zaposlitvi, ob sprejemu neustrezne zaposlitve pa delno uveljavi pravico do odpravnine takoj, za primer kasnejše odpovedi nove pogodbe o zaposlitvi pa obdrži pravico do sorazmerno nižje odpravnine (glede na praviloma nižjo plačo na neustreznem delovnem mestu) tudi glede na delovno dobo na podlagi prve odpovedane pogodbe o zaposlitvi.

Če delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga ponudi delavcu možnost sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi na ustreznih delih pri drugem delodajalcu, določba pogodbe o zaposlitvi, ki jo delavec sklene z novim delodajalcem, da bo le-ta glede pravic delavca, ki so odvisne od delovne dobe, upošteval tudi delovno dobo pri prejšnjem delodajalcu, ne nasprotuje prisilnim predpisom ali morali. Torej je takšna zaveza novega delodajalca iz nove pogodbe o zaposlitvi pravno veljavna. Takšna določba delavcu torej zagotavlja, da bo ob morebitni odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani novega delodajalca lahko uveljavljal pravico do odpravnine glede na delovno dobo pri novem in pri prejšnjem delodajalcu. Takšna določba glede pravice do odpravnine torej izenačuje položaj delavca, ki mu je ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (ali razloga nesposobnosti) delodajalec zagotovil sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu, z delavcem, ki je v skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR in tretjim odstavkom 90. člena ZDR novo pogodbo o zaposlitvi podpisal pri dosedanjem delodajalcu. Ali drugače, če bi delavcu, ki mu je delodajalec ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi zagotovil možnost sklenitve nove pogodbe pri drugem delodajalcu z zagotovitvijo upoštevanja nepretrgane delovne dobe in jo je le-ta sprejel, priznali pravico do plačila odpravnine pri prvem delodajalcu, bi bil ob morebitni kasnejši odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (ali razloga nesposobnosti) pri novem delodajalcu upravičen do dvakratne odpravnine glede na delovno dobo pri prvem delodajalcu. To pa očitno ni bil namen 88. in 90. člena ZDR.

Glede na povedano sodišče zaključuje, da v skladu s tretjim odstavkom 90. člena ZDR delavec, ki mu je pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga (ali razloga nesposobnosti) nima pravice do odpravnine tudi, če mu je delodajalec zagotovil možnost sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi na ustreznem delovnem mestu za nedoločen čas pri drugem delodajalcu, če se je drugi delodajalec v ponujeni pogodbi o zaposlitvi zavezal delavcu priznavati pravice, ki so odvisne od delovne dobe pri delodajalcu, tudi glede na delovno dobo pri prvem delodajalcu oziroma glede na neprekinjeno delovno dobo.

Ker je tožena stranka ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku zagotovila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi ob zagotovitvi gornjih pogojev, je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je na tožnikovo pritožbo zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo plačilo zahtevane odpravnine. Zato je revizijsko sodišče v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter kot pravilno in zakonito potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede na utemeljenost revizije je tožnik dolžan v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP toženi stranki povrniti stroške za vložitev revizije v znesku 114.841 SIT (stroške za sestavo revizije po odvetniku, upoštevaje veljavno odvetniško tarifo in DDV, v znesku 80.640 SIT in stroške za takso v znesku 34.200 SIT).

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 45/2008
• Sodba VIII Ips 61/2004
• Sodba VIII Ips 88/2011, enako tudi VIII Ips 101/2011, VIII Ips 106/2011, VIII Ips 258/2011, VIII Ips 270/2011