Sodba VIII Ips 233/2005

Jedro

Pozitivna prognoza, da bo tudi pogojno odloženi disciplinski ukrep na delavca vplival tako, da se bo v bodoče izogibal disciplinskih kršitev, je mogoča le ob obstoju dejstev, ki tako prognozo omogočajo.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se pritožbi ugodi in se kot neutemeljen zavrne tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov disciplinskih organov tožene stranke z dne 2.11.1993 in 3.12.1993 in na ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnika do 13.5.1998 ter povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in sporna disciplinska sklepa tožene stranke z dne 2.11.1993 in 3.12.1993 spremenilo tako, da je tožnika oprostilo disciplinske odgovornosti za storjeni dve hujši disciplinski kršitvi (glede uničenja odpadkov in v zvezi z očitkom malomarnega dela, ker ni izdelal in oddal naročenega elaborata stanja varstva pri delu) in v tej zvezi disciplinski postopek ustavilo, spoznalo pa ga je za odgovornega za preostali dve hujši disciplinski kršitvi, ker linije ECO - CAN ni opremil z navodili za varno delo in ni oddal poročila o opravljenih pregledih delovnih naprav in priprav v oddelku oglate embalaže in polizdelkov. Ugotovilo je, da so bili tudi ob tako ugotovljenih kršitvah in posledični potencialni nevarnosti nastanka škode podani zakoniti pogoji za izrek ukrepa prenehanje delovnega razmerja, hkrati pa so bili ob ugotovljenih olajševalnih okoliščinah in spremenjenem razmerju med olajševalnimi in oteževalnimi okoliščinami glede na oprostitev odgovornosti za dve kršitvi podani zakoniti razlogi za pogojno odložitev izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanje delovnega razmerja. Zato je sporna disciplinska sklepa spremenilo tako, da je tožniku izrečeni disciplinski ukrep pogojno odložilo za dobo enega leta in mu do 13.5.1998 priznalo pravice iz delovnega razmerja.

Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje tudi v ponovljenem postopku spremenilo tako, da je ugotovilo tožnikovo disciplinsko odgovornost tudi za tretjo očitano disciplinsko kršitev, to je za neizdelavo s strani nadrejenih delavcev zahtevanega elaborata o stanju varstva pri delu, oziroma za malomarno delo v zvezi z izdelavo tega elaborata. Glede pogojne odložitve izrečenega disciplinskega ukrepa pa je sodbo sodišče prve stopnje potrdilo. Pri tem je, ne glede na spremembo glede ugotovljenih disciplinskih kršitev, kot olajševalno okoliščino štelo, da zaradi tožnikovih kršitev ni nastala konkretna nevarnost za nastanek škodnih posledic in da ni dokazano, da bi tožnik na nastanek škodnih posledic pristal, da je tožena stranka z uvedbo disciplinskega postopka zoper posamične kršitve neutemeljeno odlašala, da je tožnik storil več disciplinskih kršitev in da predhodno izrečeni disciplinski ukrep opomin ter tožnikovo odklanjanje dokončanja delovne naloge tudi tekom disciplinskega postopka ne moreta vplivati na oceno pozitivne prognoze njegovega ravnanja v bodoče.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo in predlaga njeno spremembo v smeri ugoditve pritožbi ter spremembe sodbe sodišča prve stopnje tako, da se tožnikov tožbeni zahtevek zavrne. Prvenstveno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z vrednotenjem posameznih dejstev v smislu olajševalnih okoliščin in pozitivne prognoze tožnikovega obnašanja. V zvezi z ugotovitvami, da tožnik ni pristal, da bi zaradi njegovega ravnanja prišlo do konkretnega ogrožanja varnosti in zdravja delavcev in v zvezi z upoštevanjem predhodno izrečenega disciplinskega ukrepa v opomin, pa sodišču očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur.l. RS, št. 36/04).

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani in tožniku, ki je nanjo odgovoril. V odgovoru soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, navaja, da niti kvalifikatorne okoliščine v smislu določb 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur.l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) niso bile podane in predlaga zavrnitev revizije.

Revizija je utemeljena.

Presoja, ali posamezna dejstva pomenijo olajševalno okoliščino pri izreku disciplinskega ukrepa in presoja ali so posamezna dejstva lahko podlaga za pozitivno prognozo izogibanja disciplinskih kršitev v bodoče, spada v področje pravnega vrednotenja, torej uporabe materialnega prava. Glede ugotavljanja pomembnih dejstev in vodenja postopka v zvezi s tem sodišče ni storilo v reviziji očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Na podlagi določb 1. odstavka 90. člena ZDR (1990) se lahko izvršitev disciplinskih ukrepov denarne kazni ali prenehanja delovnega razmerja pogojno odloži največ za dobo enega leta. V skladu s 103. členom kolektivne pogodbe tožene stranke, veljavne v času storjenih kršitev, je bilo pri izbiri disciplinskega ukrepa treba upoštevati zlasti težo kršitve in njene posledice, stopnjo delavčeve odgovornosti, okoliščine, v katerih je bila kršitev storjena, prejšnje delo in vedenje delavca, pomen dejanja in podobno. Glede pomena olajševalnih okoliščin je sodišče že večkrat poudarilo, da so lahko razlog za pogojno odložitev disciplinskega ukrepa prenehanje delovnega razmerja predvsem tiste dokazane (ne zgolj domnevane) okoliščine na strani delavca, ki omogočajo pozitivno prognozo, to je tiste, ki utemeljeno kažejo na možnost, da bo že zagroženo prenehanje delovnega razmerja tako vplivalo na delavca, da kršitev delovnih obveznosti ne bo več ponavljal (sodba VIII Ips 145/2002 z dne 10.6.2003; glej tudi sklep v obravnavani zadevi VIII Ips 74/98 z dne 9.6.1998).

Na podlagi določb 1. odstavka 90. člena ZDR (1990) lahko sodišče, ob sicer ugotovljenih pogojih za izrek ukrepa prenehanje delovnega razmerja, izrečeni disciplinski ukrep spremeni v pogojnega le v primeru, da ugotovi, da disciplinski organi pri delodajalcu niso upoštevali tehtnih olajševalnih okoliščin. Disciplinska komisija tožene stranke je pri izreku spornega disciplinskega ukrepa kot olajševalno okoliščino upoštevala le tožnikovo dolgoletno delo pri toženi stranki.

Ko je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je tožnik disciplinsko odgovoren tudi za tretjo očitano kršitev, pri kateri je vztrajal tudi med disciplinskim postopkom, so odpadli bistveni razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljevalo obstoj olajševalnih okoliščin.

Ob ugotovitvi, da je tožnik kot inženir varstva pri delu v krajšem času storil tri hujše disciplinske kršitve neizpolnjevanja ali nevestnega, nepravočasnega oziroma malomarnega opravljanja delovnih nalog in drugih obveznosti ter navodil nadrejenih delavcev (2. točka 86. člena kolektivne pogodbe tožene stranke), s posledično potencialno nevarnostjo nastanka škode na področju varstva pri delu, dejstvo, da ni bilo dokazano, da bi zaradi tega grozil konkretni škodni primer oziroma da bi tožnik ravnal naklepno tudi glede konkretnih škodnih posledic, ni okoliščina, ki bi jo bila tožena stranka dolžna upoštevati kot olajševalno okoliščino pri izreku spornega disciplinskega ukrepa. Gre za elemente kvalifikacije hujše disciplinske kršitve, ki so pogojevali tudi izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja (89. člen ZDR (1990) in 88. člen kolektivne pogodbe tožene stranke). Upoštevanje dejstva, da ni dokazana izrecna krivda inženirja varstva pri delu za konkretno ogroženost varnega dela v smislu olajševalne okoliščine pa je pravno nelogično.

Dejstva, da tožena stranka zoper tožnika ni uvedla posebnega disciplinskega postopka za vsako posamično disciplinsko kršitev, temveč je uvedla disciplinski postopek za več kršitev, storjenih znotraj roka za uvedbo (1. odstavek 67. člena ZTPDR), tožena stranka pri izreku disciplinskega ukrepa ni bila dolžna upoštevati v smislu olajševalne okoliščine. Če delavec odklanja delo oziroma odrejenega dela ne opravi, pa delodajalec ne sproži takoj disciplinskega postopka zoper njega, ga to prav v ničemer ne opravičuje k odklanjanju ali neopravljanju odrejenega dela še v drugih primerih. Prav tako tožena stranka pri izreku disciplinskega ukrepa utemeljeno ni mogla šteti za olajševalno okoliščino tožnikove predhodne nekaznovanosti, saj je tudi sodišče ugotovilo, da je bil tožnik v disciplinskem postopku že leto pred tem in mu je bil takrat izrečen disciplinski ukrep opominjevalne narave.

Pozitivna prognoza, da bo tudi pogojno odloženi disciplinski ukrep na delavca tako vplival, da se bo v bodoče izogibal disciplinskih kršitev, je mogoča le ob obstoju dejstev, ki tako prognozo omogočajo. Zaključek sodišča, da storitev večjih disciplinskih kršitev, predhodno izrečeni disciplinski ukrep in tožnikovo neutemeljeno odklanjanje zaključka odrejenega dela tudi še tekom disciplinskega postopka, ne preprečuje pozitivne prognoze glede izogibanja bodočih kršitev, je neutemeljen in pravno nelogičen. V nobenem primeru pa to niso dejstva, ki bi zahtevala pozitivno prognozo glede tožnikovega izogibanja bodočih disciplinskih kršitev. Nobenih drugih dejstev, na podlagi katerih bi mogla tožena stranka v okviru olajševalnih okoliščin upoštevati takšno prognozo, pa sodišče ni ugotovilo.

Glede na povedano je sodišče zmotno uporabilo določbe 1. odstavka 90. člena ZDR (1990), v zvezi s 103. členom kolektivne pogodbe tožene stranke, ko je pri toženi stranki zakonito izrečeni disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja pogojno odložilo, saj olajševalne okoliščine, ki bi pogojevale takšno spremembo spornega disciplinskega ukrepa, niso bile podane. Zato je revizijsko sodišče na podlagi določb 1. odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožnikov zahtevek za razveljavitev disciplinskih sklepov tožene stranke o izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja in za priznanje neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja ter vrnitev na delo kot neutemeljen zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na določbi 2. odstavka 22. člena Zakona o delovnih in socialnih razmerjih (ZDSS/94 - Ur.l. RS, št. 19/94 in 20/98), da v sporih o prenehanju delovnega razmerja delodajalec trpi svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 352/2005
• Sodba VIII Ips 17/2000
• Sklep Ips 152/2003