<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 584/2016
ECLI:SI:VDSS:2016:PDP.584.2016

Evidenčna številka:VDS0016475
Datum odločbe:05.10.2016
Senat:Sonja Pucko Furman (preds.), dr. Martina Šetinc Tekavc (poroč.), Ruža Križnar Jager
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela - obveščanje delodajalca - možnost nadaljevanja delovnega razmerja

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podana kršitev po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj tožnica več kot 5 dni zaporedoma ni prišla na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestila delodajalca, čeprav bi to morala in mogla storiti. Zmotno pa je uporabilo materialno pravo s tem, ko je ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama tega individualnega delovnega spora ni več mogoče, ker tožnica tožene stranke spornega dne ni obvestila o svoji odsotnosti. V predmetni zadevi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 ni podan, saj ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče trditi, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni mogoče niti do izteka odpovednega roka (te okoliščine so zlasti: da je tožnica delala z delovnim časom, krajšim od polnega, 4 ure dnevno, da je invalidka III. kategorije, da je bila večji del časa v bolniškem staležu, da je v vseh preteklih primerih odsotnosti zaradi bolniškega staleža toženi stranki pravilno in pravočasno javila svojo odsotnost, da je nadrejena, ob odsotnosti tožnice v spornem času smatrala, da je tožnica v bolniškem staležu). Tožena stranka tudi ni dokazala, da bi nesporočanje tožničine odsotnosti bistveno vplivalo na delovni proces pri toženi stranki. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

"1. Odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 11. 2014, ki jo je izdala tožena stranka, je nezakonita.

2. Tožena stranka je dolžna tožnico v roku 15 dni pozvati nazaj na delo in ji za čas od 6. 10. 2014 dalje do vrnitve na delo vpisati delovno dobo v evidenco zaposlitve, ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter ji za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati pripadajoče nadomestilo plače kot če bi delala, od njega odvesti vse davke in prispevke, ter ji izplačati ustrezni neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti dalje do plačila.

3. Tožena stranka je dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 344,65 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila."

II. Tožena stranka je dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 493,22 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 11. 2014, reintegracijo in reparacijo (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožnica sama krije svoje stroške sodnega postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je do izdaje bolniškega lista 5. 11. 2014 utemeljeno verjela, da je v bolniškem staležu od 7. 10. 2014, šele naknadno (3. 12. 2014) pa je ZZZS odločil, da je bila v bolniškem staležu tudi v obdobju od 7. 10. 2014 do 27. 10. 2014, ko naj bi neopravičeno izostala. Poudarja, da glede na navedeno ni bila neopravičeno odsotna niti en dan. Navaja vrsto dejstev, iz katerih po njenem prepričanju izhaja, da je bila tožena stranka obveščena o njenem bolniškem staležu. Po njenem mnenju sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov glede odločilnega dejstva, da je bila na razporedu dela tožnica vodena kot odsotna zaradi bolniškega staleža. Meni, da do odpovedi ne bi prišlo, če ne bi bilo pisne napake na bolniškem listu. Trdi, da se ji je v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi očital prav neupravičen izostanek z dela, ta razlog pa ni bil podan. Po njenem mnenju ni izpolnjen pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 109. členu ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Meni, da oskrba v domu za ostarele ne more biti odvisna od njene prisotnosti ali odsotnosti, saj je že več let skoraj ves čas v bolniškem staležu, je invalidka III. kategorije, ki dela s polovičnim delovnim časom, njeno delo pa je pranje perila. Pove, da je bila štiri leta pred odpovedjo skoraj ves čas v bolniškem staležu, pa je tožena stranka kljub temu zagotovila nemoteno izvajanje svojih storitev. Sklicuje se na izpoved priče A.A., da so tožnico celotni oktober vodili kot delavko v bolniškem staležu, zaradi česar sploh ni bila planirana za kakršnokoli delo, zato ni moglo priti do motenj delovnega procesa in razporejanja dela. Trdi, da zaupanje v tožnico ne more biti porušeno do te mere, da delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati le zato, ker enkrat ni obvestila tožene stranke o bolniškem staležu. Meni da obveščanje o bolniškem staležu ni najpomembnejša obveznost na tožničinem delovnem mestu ter da ni kršila obveznosti, ki so povezane z izvajanjem del in nalog na njenem delovnem mestu. Dalje nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da tožene stranke o bolniškem staležu ni obvestila na običajen splošno izkustveno zanesljiv način ter pove, da posebnih navodil o tem ni prejela. Navaja, da je dokazno breme o načinu obveščanja o bolniškem staležu ter o tem, da so delavci dobili navodila o tem, na toženi stranki, ki pa tega po njenem mnenju ni dokazala. Zatrjuje absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj naj sodišče prve stopnje ne bi navedlo razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožbo vlaga tudi zaradi nepridobitve razčlenjenega izpisa klicev na številko tožene stranke pri B. in razporeda dela, v katerem je bila tožnica vodena kot delavka na bolniškem staležu, ter zaradi neizvedbe dokazov z zaslišanjem prič C.C. in D.D. ter E.E.. Trdi, da sodišče zavrnitve teh dokaznih predlogov tudi ni obrazložilo. Glede na navedeno zatrjuje kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku ter po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje navedlo neobstoječo pravno podlago, saj se je sklicevalo na četrti odstavek 110. člena ZDR-1, tožena stranka pa je kot pravno podlago izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi navajala 2. in 4. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR, kar je prav tako neobstoječa pravna podlaga. Dalje še navaja, da je tožena stranka odpoved podala zunaj 30-dnevnega roka od ugotovitve domnevnega razloga za izredno odpoved, saj je v odpovedi zatrjevala, da je imela že dne 7. 10. 2014 zaradi tožničine odsotnosti z dela hude težave pri organizaciji delovnega procesa, zaradi česar je odpoved, podana 28. 11. 2014, prepozna. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku oziroma njeno razveljavitev ter vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo po pooblaščencu pravočasno odgovarja in predlaga zavrnitev pritožbe tožnice kot neutemeljene.

4. Sodišče druge stopnje je o tožničini pritožbi že odločalo v postopku opr. št. Pdp 939/2015. Njeni pritožbi je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je njenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi, za reintegracijo in za reparacijo ugodilo.

5. Vrhovno sodišče je sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 939/2015 z dne 10. 2. 2016 razveljavilo na podlagi ugotovitve, da je prvostopenjsko sodišče ugotavljalo od relevantnih dejstev za presojo, ali je izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, le tožničino delo s krajšim delovnim časom od polnega, glede ostalih dejstev, ki jih je pritožbeno sodišče štelo kot odločilna za spremembo prvostopenjske sodbe, pa je sicer izvajalo dokaze, vendar pa teh dejstev v razlogih sodbe ni ugotovilo, sodišče druge stopnje pa je izpovedi prič, zaslišanih pred sodiščem prve stopnje, presodilo drugače, ne da bi izvedlo pritožbeno obravnavo. Glede na to je reviziji ugodilo, navedeno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

6. Pritožbeno sodišče je v obravnavani zadevi skladno z določbo drugega odstavka 347. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) opravilo pritožbeno obravnavo, na kateri sta stranki vztrajali pri navedbah v pritožbi in v odgovoru na pritožbo. Na obravnavi je pritožbeno sodišče dopolnilno zaslišalo tožnico, zakonitega zastopnika tožene stranke ter priči F.F. in A.A. ter v soglasju s strankama prebralo zapisnika obravnav pred sodiščem prve stopnje in listine, ki se v spisu nahajajo v popisu prilog A, B in C.

7. Pritožba je utemeljena.

8. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

9. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljena, saj se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev. Prav tako zaradi zavrnitve predlaganih dokazov ni podana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so bili ti za ugotovitev dejanskega stanja nepotrebni, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

10. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je tožena stranka izredno odpoved podala prepozno. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je tožena stranka podala odpoved pravočasno. Ob dejstvu, da se tožnica do 6. 11. 2014, ko je predložila bolniški list za mesec oktober 2014, ni vrnila na delo, je neutemeljeno zavzemanje za to, da je tožena stranka ugotovila razlog za izredno odpoved že 12. 10. 2014, ko je poteklo prvih pet dni tožničine odsotnosti.

11. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo naslednja odločilna dejstva:

- da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 8. 2012 na delovnem mestu „strežnica (II) I A.) oddelek invalid“ s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno za nedoločen čas,

- da je bila od 7. 10. 2014 dalje tožnica odsotna z dela,

- da je 6. 11. 2014 predložila potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela z dne 5. 11. 2014, iz katerega izhaja, da ji je bil bolniški stalež odobren za obdobje od 27. 10. 2014 do 31. 10. 2014,

- da je bil tožnici z odločbo ZZZS z dne 26. 11. 2014 v povezavi s sklepom ZZZS z dne 12. 12. 2014 retroaktivno odobren bolniški stalež še za obdobje od 7. 10. 2014 do 26. 10. 2014,

- da tožnica o svoji odsotnosti od 7. 10. 2014 dalje, ko bi to morala in mogla storiti, tožene stranke ni obvestila na način, ki je bil pri toženi stranki običajen in ustaljen,

- da 6. 10. 2014 poslano SMS sporočilo sodelavki G.G. ne pomeni izpolnitve tožničine dolžnosti obveščanja delodajalca o odsotnosti.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podana kršitev po 4. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 – ZDR-1), saj tožnica več kot 5 dni zaporedoma ni prišla na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestila delodajalca, čeprav bi to morala in mogla storiti. Za svojo odločitev je navedlo pravilno pravno podlago. Pravilno je presodilo, da je bil podan odpovedni razlog za izredno odpoved z dne 28. 11. 2014, v kateri se je tožnici očitala huda kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja ter da je bila odsotna z dela najmanj pet dni zaporedoma, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestila delodajalca, čeprav bi to morala in mogla storiti. Pritožbene navedbe, s katerimi tožnica graja dokazno oceno sodišča prve stopnje glede ugotovitve, da tožene stranke o razlogu za svojo odsotnost ni obvestila, niso utemeljene. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi s tem je argumentirana in prepričljiva in pritožbeno sodišče vanjo ne dvomi.

13. Pritožba pa utemeljeno uveljavlja, da ni podan kumulativno predpisan pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zaradi opustitve dolžnosti tožnice, da toženo stranko obvešča o svoji odsotnosti, v znatni meri prelomljeno zaupanje tožene stranke, tako da njuno nadaljnje delo in sodelovanje nista več mogoča. Zavzelo je stališče, da je izpolnjevanje delavčeve dolžnosti obveščanja bistveno za organiziranje delovnega procesa, saj mora vodja delovnega procesa pri pripravi delovnega razporeda zmeraj vedeti, kateri delavci bodo na delu in kateri ne, ter da je dejavnost tožene stranke varstvo, nega in oskrba starejših in invalidnih oseb, pri kateri je odgovornost in zanesljivost zaposlenih poglavitnega pomena, saj terja 24-urno prisotnost zaposlenih.

14. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama tega individualnega delovnega spora ni več mogoče, ker tožnica tožene stranke 7. 10. 2014 ni obvestila o svoji odsotnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v predmetni zadevi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 ni podan, saj ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče trditi, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni mogoče niti do izteka odpovednega roka. To pa so naslednje okoliščine in interesi:

- da je tožnica delala z delovnim časom, krajšim od polnega, 4 ure dnevno (dejstvo, ki med strankama ni sporno, izhaja pa tudi iz pogodbe o zaposlitvi invalida z dne 14. 8. 2012 - listina B 2, drugih listin in izpovedi strank ter prič),

- da je bila tožnica invalidka III. kategorije (tudi to dejstvo med strankama ni sporno, izhaja pa tudi iz pogodbe o zaposlitvi invalida z dne 14. 8. 2012 - B 2, drugih listin in izpovedi strank ter prič),

- da je bila tožnica v letih od 2011 do 2014 večji del časa v bolniškem staležu, v letih 2013 in 2014 je bila namreč skupaj prisotna na delu le 13 dni, pri čemer ni šlo za nepretrgani bolniški stalež (tudi to dejstvo med strankama tega spora ni sporno, izhaja pa med drugim tudi iz same izredne odpovedi - A 2, zapisnika o zagovoru z dne 26. 11. 2014 - B 9, potrdil o obračunu in izplačilu nadomestila plače za obdobja zadržanosti od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013 ter 1. 1. 2014 do 22. 12. 2014 - A 4, ter izpovedi strank in prič),

- da je pri odsotnosti od 7. 10. do 27. 10. 2014 tožnica v času dela pri toženi stranki prvič opustila svojo obveznost obveščanja o svoji odsotnosti, da je torej v vseh preteklih primerih odsotnosti zaradi bolniškega staleža toženi stranki pravilno in pravočasno javila svojo odsotnost (neprerekano dejstvo, ki izhaja tudi iz izpovedi tožnice in izpovedi priče A.A.),

- da je tožničina nadrejena A.A., ki je med drugim zadolžena za sestavljanje urnikov pri toženi stranki, ob odsotnosti tožnice od 7. 10. 2014 dalje smatrala, da je tožnica v bolniškem staležu, kar je zaslišana kot priča tudi izpovedala,

- da je bilo tožnici v obdobju pred odpovedjo odrejeno delo v zvezi z raznašanjem perila in ne nega varovancev tožene stranke (izpoved tožnice ter prič F.F. in A.A.).

15. V predmetni zadevi je tožena stranka v odpovedi tožnici očitala naklepno hudo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja oziroma hudo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja iz hude malomarnosti in odsotnost z dela več kot pet dni zaporedoma, pri čemer o razlogih za svojo odsotnost tožnica ni obvestila tožene stranke, čeprav bi to morala in mogla storiti (izredna odpoved - A 2). Tožnici se je očitala neopravičena odsotnost z dela in opustitev obveščanja delodajalca o tej odsotnosti, vendar pa se je v predmetnem individualnem delovnem sporu ugotovilo, da tožnica ni bila neopravičeno odsotna z dela niti en dan (odločbi ZZZS z dne 26. 11. 2014 in 12. 12. 2014 - A 6). Dejstvo, da je prišlo do popravka datuma začetka bolniškega staleža za nazaj, tožnici ne more biti v škodo, četudi je do popravka prišlo šele po podani izredni odpovedi.(1) Navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na vprašanje, ali je tožnica 6. 10. 2014 zdravniku na pregledu predlagala začetek bolniškega staleža in na kakšen način je prišlo do izdaje odločbe ZZZS, s katero je bil tožnici za nazaj priznan bolniški stalež, zato za odločitev v zadevi niso pravno pomembne. Tako tudi ni mogoče presojati tožničine skrbnosti v zvezi s priznanjem bolniškega staleža za sporno obdobje.

16. Tožena stranka je izgubo zaupanja v tožnico, ki naj bi onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja med njima vsaj do izteka odpovednega roka, utemeljevala s trditvami, da tožnica ni izpolnila svoje dolžnosti obveščanja delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje pogodbenih obveznosti tožnice, smiselno, da je bil pri njej zaradi neobveščenosti o odsotnosti tožnice od 7. 10. 2016 dalje ogrožen delovni proces. Pritožbeno sodišče na podlagi dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje, in dokazov, ki jih je samo neposredno izvedlo, ugotavlja, da tožena stranka ni dokazala, da bi nesporočanje tožničine odsotnosti bistveno vplivalo na delovni proces pri toženi stranki. V zvezi s tem je pomembno, da je bila tožnica v letih 2013 in 2014 do začetka spornega bolniškega staleža pogosto v bolniškem staležu, ki ni bil vnaprej napovedan in nepretrgan, pač pa se je po obdobjih odsotnosti vračala na svoje delovno mesto za krajši čas, nakar je bila zopet v bolniškem staležu. Pritožbeno sodišče verjame toženi stranki, da je težko organizirati delovni proces, če imajo nekateri pri njej zaposleni delavci omejitve pri delu in če pogosto manjkajo zaradi bolniških staležev, vendar pa te težave pri organiziranju delovnega procesa ne smejo biti razlog za odpovedi pogodb o zaposlitvi tem delavcem. V zvezi z opustitvijo obvestila toženi stranki, da bo tožnica od 7. 10. 2014 dalje odsotna, tožena stranka ni izkazala kakršnihkoli drugačnih oziroma hujših težav pri organiziranju delovnega procesa od tistih, ki jih je imela ob prejšnjih odsotnostih tožnice, o katerih je ta pravilno in pravočasno obvestila toženo stranko. Ob tem ni nepomembno, da je nadrejena delavka tožnici A.A. ob sporni tožničini odsotnosti smatrala, da je tožnica zopet v bolniškem staležu, in da tožnica ni opravljala nege varovancev tožene stranke, pač pa je njeno delo zadevalo raznašanje perila, zaradi česar je pojmovno izključena eventualna ogroženost zdravja in življenja varovancev tožene stranke zaradi tožničine odsotnosti. Tudi če je zaradi tožničine odsotnosti nekdo drug zaradi opravljanja njenega dela opravil manj drugega dela ali je tega opravil slabše, to glede na predvidevanje tožničine nadrejene delavke, da je tožnica v bolniškem staležu, in dejstva, da je bila v letu 2014 skoraj ves čas v bolniškem staležu, ni bilo posledica tožničinega neobveščanja o staležu, temveč dejstva, da je bila (spet) odsotna. To pa je neutemeljen odpovedni razlog iz prve alineje prvega odstavka 90. člena ZDR-1. Izredne odpovedi ni mogoče utemeljiti z organizacijskimi težavami, ki jih ima tožena stranka zaradi (opravičenih) odsotnosti tožnice in drugih delavcev ter hkratne kadrovske stiske zaradi premalo delavcev, ki niso neposredna posledica opustitve obvestila o odsotnosti, ki se očita tožnici. Tožena stranka se zavzema za to, da bi se pri presoji tožničine opustitve upoštevalo, da je tožnico v oktobru 2015 vodila v planu (urniku) dela kot prisotno delavko, pri čemer tega plana niti ni predložila, izpoved priče A.A. glede tega vprašanja pa je sama s sabo v nasprotju, saj je najprej izpovedala, da je tožnico vodila kot delavko v bolniškem staležu, nato pa, da je bila predvidena v planu za delo. Tožena stranka tudi ni pojasnila, kakšne konkretne hujše posledice naj bi imelo tožničino neobvestilo o staležu 7. 10. 2014 v povezavi z njeno uvrstitvijo na plan oziroma urnik, pri čemer ni nepomembno, da je tožnica delo opravljala le dopoldan (in ne v izmenah) ter da je večinoma raznašala perilo. Glede na vse navedeno ni mogoče šteti, da bi zaradi enkratne opustitve sporočanja razloga za odsotnost tožnice tožena stranka imela težave pri organiziranju delovnega procesa, to je pri zagotavljanju 24-urnega varstva, nege in oskrbe starejših in invalidnih oseb.

17. Interes tožene stranke, da je seznanjena z odsotnostmi delavcev z dela, je legitimen interes. Po drugi strani je treba upoštevati tudi interes tožnice, ki je invalidka III. kategorije in bi težko našla drugo zaposlitev, ter okoliščine, v katerih je prišlo do kršitve, težo in posledice kršitve, odnos tožnice do kršitve (izpovedala je, da ve, da mora delodajalca obveščati o odsotnostih, kar je sicer tudi dosledno upoštevala) in dejstvo, da je bila to prva in edina očitana kršitev. Po tehtanju interesa tožene stranke z interesom tožnice in ob upoštevanju navedenih okoliščin v konkretni zadevi ni mogoče zaključiti, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče in je podan tudi drugi pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot skrajnega ukrepa.(2)

18. Glede na navedeno je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 11. 2014 ugodi (5. alineja 358. člena v povezavi s prvim odstavkom 351. člena ZPP). Posledično je bilo treba ugoditi tudi zahtevku za reintegracijo in za reparacijo, torej za poziv nazaj na delo, za vpis delovne dobe v evidenco zaposlitve od 6. 10. 2014 dalje ter za priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je obračun pripadajočega nadomestila plače, kot če bi tožnica delala, odvod vseh davkov in prispevkov ter plačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti dalje do plačila.

19. Do drugih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, saj je pritožbi tožnice ugodilo, zato za odločitev niso pravno odločilne (prvega odstavka 360. člena ZPP).

20. Ker je tožnica s tožbenim zahtevkom uspela, je bilo treba na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločitev o stroških v izpodbijani sodbi spremeniti tako, da ji je tožena stranka dolžna povrniti potrebne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje po prvem odstavku 154. člena ZPP in Zakonu o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 in nas. – ZOdvT). Glede na vrednost spornega predmeta po drugem odstavku 24. člena in tarifnem delu ZOdvT je upravičena do nagrade za postopek v višini 136,50 EUR, nagrade za narok v višini 126,00 EUR, poštnih in administrativnih stroškov v višini 20,00 EUR ter 22 % DDV v višini 62,15 EUR. Višji priglašeni stroški nimajo podlage v ZOdvT. Tožena stranka je tako dolžna tožnici povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 344,65 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa od 16. dne dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

21. Tožnica je s pritožbo uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti tudi stroške pritožbenih postopkov (prvi odstavek 165. člena v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnici glede na vrednost spornega predmeta (drugi odstavek 24. člena ZOdvT) priznalo nagrado za postopek v višini 168,00 EUR, nagrado za narok v višini 126,00 EUR, kilometrino na relaciji H. - I. - H. v višini 90,28 EUR, poštne in administrativne stroške v višini 20,00 EUR ter 22 % DDV v višini 88,94 EUR. Višji priglašeni stroški nimajo podlage v ZOdvT. Stroške odgovora na revizijo tožene stranke krije tožnica sama, saj ta vloga za postopek ni bila potrebna (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP). Tožena stranka je tako tožnici dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v skupni višini 493,22 EUR v roku 15 dni, od 16. dne dalje do plačila pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

------

(1) Prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 349/2006 z dne 30. 1. 2007.

(2) Ugotovljeno dejansko stanje v sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 200/2014 z dne 13. 3. 2014 je bilo drugačno, zato se nanjo v predmetni zadevi ni mogoče sklicevati.


Zveza:

ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-4.
Datum zadnje spremembe:
15.02.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDAzMDM3