<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sklep VIII Ips 42/2011
ECLI:SI:VSRS:2012:VIII.IPS.42.2011

Evidenčna številka:VS3005359
Datum odločbe:07.05.2012
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 740/2010
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:hujša kršitev delovnih obveznosti - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odsotnost z dela - možnost nadaljevanja delovnega razmerja

Jedro

Če delavec na delo ne prihaja, čeprav za to nima opravičljivega razloga, to nedvomno predstavlja hujšo kršitev pogodbene obveznosti in obveznosti iz delovnega razmerja v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožnica je bila seznanjena s tem, da od 1. 8. 2009 nima odobrenega bolniškega staleža, saj se zoper odločbo z dne 13. 7. 2009 ni pritožila, zato je ta odločba postala dokončna in s tem ji je bil bolniški stalež zaključen. To pa pomeni, da je bila z dela odsotna ne da bi za to obstajal opravičljiv, z zakonom določen razlog.

Glede na navedeno revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči nižje stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ko sta presodili, da tožena stranka ni dokazala razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Kljub temu pa niso izpolnjeni pogoji za spremembo izpodbijane sodbe, saj sodišči druge in prve stopnje nista presojali zakonitosti odpovedi glede pogojev po prvem odstavku 110. člena ZDR, saj sta zmotno šteli, da odpovedni razlog ni bil podan.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožnici podana dne 9. 9. 2009 iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Posledično je ugodilo tudi reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku ter sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka tožnici v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala dvoje: in sicer, da je naklepoma ali vsaj iz hude malomarnosti kršila pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, saj pet delovnih dni zaporedoma neopravičeno ni prišla na delo, ter da o razlogih svoje odsotnosti ni obvestila delodajalca, čeprav bi to morala in bi tudi lahko storila. Sodišče je ugotovilo, da tožnica v dneh od 3. 8. 2009 do 7. 8. 2009 na delo ni prihajala in da ji za ta čas bolniški stalež ni bil odobren. Kljub temu je presodilo, da tožnica ni neopravičeno izostala z dela, saj bi po oceni tožničinega osebnega zdravnika, glede na konstantne zdravstvene težave, ki ji jih je imela, bila tudi za navedeno obdobje upravičena do bolniškega staleža. Nadalje je sodišče presodilo, da ne drži niti očitek tožene stranke, da ni sporočila izostanka. Ugotovilo je namreč, da je tožnica 4. 8. 2009 kontaktirala s toženo stranko in ji verjelo, da jo je takrat seznanila s svojim zdravstvenim stanjem, ki je bilo tudi po izpovedbi tožničinega osebnega zdravnika tako, da v tem času ni bila sposobna za delo. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da tožnica ni storila očitanih ji hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s stališčem sodišča prve stopnje in obrazložilo, da je neopravičen izostanek z dela lahko razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar le v primeru, če je delavec delo, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, zmožen opravljati. Tožnica pa za delo ni bila sposobna, saj je osebni zdravnik ocenil, da bi bila za dneve izostanka glede na zdravstveno stanje upravičena do bolniškega staleža, čeprav ji le-ta formalno ni bil priznan.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Navaja, da sta sodišče druge stopnje (ter tudi sodišče prve stopnje) napačno uporabilo materialno pravo, ko je v primeru konflikta med mnenjem imenovanega zdravnika in mnenjem osebnega zdravnika, podalo pravno veljavno mnenju osebnega zdravnika. Sodišče pri svoji odločitvi ne bi smelo obiti določb Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 in nadaljnji) ter Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju Pravila, Ur. l. RS, št. 79/1994 in nadaljnji), ki določata pristojnosti le-teh. Dne 13. 7. 2009 je bila izdana odločba ZZZS s katero je imenovani zdravnik odločil, da je tožnica od 11. 7. 2009 do 31. 7. 2007 začasno nezmožna za delo, od 1. 8. 2009 pa zmožna za delo. Podlaga za odločitev je bilo izvedensko mnenje specialista z dne 9. 7. 2009. Zoper navedeno odločbo se tožnica ni pritožila. Dne 3. 8. 2009 je tožničin osebni zdravnik podal predlog za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo, ki pa je bil zavržen z odločbo imenovanega zdravnika z dne 5. 8. 2009. Predlog je bil zavržen v skladu z 244. členom Pravil. O tožničinem bolniškem staležu je bilo na osnovi obstoječe dokumentacije že pravnomočno odločeno dne 13. 7. 2009. Nove medicinske dokumentacije ni bilo. Imenovani zdravnik je še ugotovil, da se dejansko stanje na katerega se zahtevek iz predloga tožničinega osebnega zdravnika opira, od izdaje odločbe s katero je bila zaključena začasna nezmožnost za delo, ni spremenilo. Nadalje meni, da je odločitev sodišča v nasprotju z načelom pravne varnosti, saj bo lahko nezakonita vsaka odpoved pogodbe o zaposlitvi v kateri bo osebni zdravnik menil drugače kot imenovani zdravnik ali komisija ZZZS. Tožnica se zoper odločbo ZZZS z dne 13. 7. 2009 ni pritožila, zato tožena stranka ne more nositi posledic njene neaktivnosti. Njena nezadostna skrbnost je tudi vplivala na neopravičen izostanek z dela. Prav tako tožena stranka ne more odgovarjati za posledice, ki so nastale zaradi odsotnosti tožničinega osebnega zdravnika, ki je bil v kritičnem obdobju na dopustu. Tudi če bi tožnica toženo stranko obvestila o odsotnosti, za opravičeno odsotnost ne zadostuje vsako opravičilo, saj obvestilo o razlogih, ki niso upravičeni, ne more zadostiti dolžnosti obveščanja s strani delavca.

4. Tožnica v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

7. Tožena stranka ni določno opredelila bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s katerimi naj bi bila obremenjena sodba sodišča druge stopnje. Zato sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo z vidika tega revijskega razloga.

8. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

9. Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, ker naj bi tožnica naklepoma ali vsaj iz hude malomarnosti hujše kršila pogodbene in druge delovne obveznosti, saj v času od 3. 8. 2009 do 7. 8. 2009, torej pet delovnih dni zaporedoma, ni prišla na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestila delodajalca, čeprav bi to morala in bi lahko tudi storila. Kljub temu, da tožnici očitana kršitev nakazuje na odpovedni razlog iz tretje alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, je tožena stranka tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi s sklicevanjem na drugo alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR.

10. Iz izpodbijane sodbe izhajajo naslednje dejanske ugotovitve, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tožnici je bil z odločbo imenovanega zdravnika z dne 13. 7. 2009 priznan bolniški stalež za čas od 11. 7. 2009 do 31. 7. 2009; odločeno je bilo, da je z dnem 1. 8. 2009 zmožna za delo. Tožnica se zoper odločbo ni pritožila, vendar dela pri toženi stranki s 3. 8. 2009 (prvi delovni dan) ni nastopila, temveč se je tega dne zglasila pri osebnem zdravniku, ki je podal predlog imenovanemu zdravniku za podaljšanje bolniškega staleža. Le- ta je bil zavržen s sklepom z dne 5. 8. 2009 in tožnici bolniški stalež ni bil priznan. Tožnica je dne 4. 8. 2009 kontaktirala s toženo stranko in sporočila izostanek ter v času od 3. 8. 2009 do 7. 8. 2009 na delo ni prihajala. Bolniški stalež ji je bil ponovno priznan od 10. 8. 2009 za daljše časovno obdobje.

11. V skladu z 244. členom Pravil so odločbe, izdane s strani imenovanega zdravnika, za zavarovance in njihove osebnega zdravnika, obvezne. Osebni zdravnik ne more ugotoviti pri zavarovancu začasne zadržanosti od dela zaradi iste bolezni oziroma stanja, za katero je imenovani zdravnik oziroma zdravstvena komisija ugotovila, da ni več utemeljena, in od izdaje zadnje odločbe še ni preteklo 30 dni. To lahko stori le izjemoma, če gre za nenadno in nepričakovano poslabšanje zdravstvenega stanja zavarovanca, kar dokazuje z dokumentacijo, iz katere je razvidno, da je prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja. V tem primeru mora osebni zdravnik zavarovanca še isti dan napotiti na obravnavo k imenovanemu zdravniku. Če imenovani zdravnik ne ugotovi razlogov za zadržanost od dela, velja ta ugotovitev za naprej.

12. Tožnica se zoper odločbo z dne 13. 7. 2009, s katero je imela priznan bolniški stalež do 31. 7. 2009 ni pritožila in bi morala nastopiti delo pri toženi stranki s prvim delovnim dnem tj. 3. 8. 2009. Dejansko pa se je zglasila pri svojemu osebnemu zdravniku. Sodišči nižje stopnje nista ugotovili, da bi se tožnici zdravstveno stanje nenadoma in nepričakovano poslabšalo, kar bi bilo razvidno iz ustrezne dokumentacije (česar tožnica niti ne zatrjuje), temveč sta sledili izpovedbi osebnega zdravnika, ki je bil mnenja, da tožnica (tudi) takrat za delo ni bila sposobna.

13. Prisotnost na delu je del poglavitne delavčeve dolžnosti opravljanja dela, po kateri mora delavec vestno opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu (prvi odstavek 34. člena ZDR). Zakon na ta način varuje pravico in interes delodajalca, da lahko realno predvidi in organizira delovni proces ter ga v primeru ovir na strani delavca ustrezno prilagodi (1). V kolikor delavec na delo ne prihaja, čeprav za to nima opravičljivega razloga, to nedvomno predstavlja hujšo kršitev pogodbene obveznosti in obveznosti iz delovnega razmerja v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožnica je bila seznanjena s tem, da od 1. 8. 2009 nima odobrenega bolniškega staleža, saj se zoper odločbo z dne 13. 7. 2009 ni pritožila, zato je ta odločba postala dokončna in s tem ji je bil bolniški stalež zaključen. To pa pomeni, da je bila z dela odsotna, ne da bi za to obstajal opravičljiv, z zakonom določen razlog.

14. Glede na navedeno revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči nižje stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ko sta presodili, da tožena stranka ni dokazala razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Kljub temu pa niso izpolnjeni pogoji za spremembo izpodbijane sodbe, saj sodišči druge in prve stopnje nista presojali zakonitosti odpovedi glede pogojev po prvem odstavku 110. člena ZDR, ker sta zmotno šteli, da odpovedni razlog ni bil podan. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita le, če je dokazano, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Zato je potrebno med drugim ugotoviti ali je tožničina kršitev imela posledice za toženo stranko in kakšne oziroma ugotoviti, kako je kršitev vplivala na medsebojno zaupanje, na možnost nadaljnjega sodelovanja in podobno. Revizijsko sodišče je zato izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrača zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

15. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti gornje nakazane okoliščine iz prvega odstavka 110. člena ZDR in presoditi, ali je bila izredna odpoved utemeljen ukrep. Sodišče ne bo moglo mimo že ugotovljene okoliščine, da se je tožnica zglasila pri osebnem zdravniku že isti dan, ko bi morala nastopiti delo in, da je toženi stranki sporočila odsotnost. Nenazadnje je relevantna tudi ugotovitev, da je bila tožnica pred in po dnevih očitanega neopravičenega izostanka dalj časa v bolniškem staležu in sicer v obdobjih od 11. 7. 2009 do 31. 7. 2009, od 10. 8. 2009 do 31. 8. 2009 in od 2. 9. 2009 do 20. 10. 2009 ter da ji bolniški stalež dejansko ni bil priznan le vmesnih pet delovnih dni – od 3. 8. 2009 do 7. 8. 2009, oziroma za dneve, za katere je tožena stranka očitala neopravičen izostanek z dela.

16. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Primerjaj sklep VIII Ips 151/2010 z dne 9. 1. 2012.


Zveza:

ZDR člen 34, 34/1, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 244. ZPP člen 380, 380/2.
Datum zadnje spremembe:
13.05.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ0NjI1