<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba VIII Ips 11/2006
ECLI:SI:VSRS:2006:VIII.IPS.11.2006

Evidenčna številka:VS32490
Datum odločbe:14.02.2006
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - utemeljen razlog - možnost nadaljevanja delovnega razmerja - dokazno breme

Jedro

Delodajalec je dolžan dokazati, da obstoji utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1.10.2004 nezakonita. Zavrnilo je tudi reintegracijski zahtevek in denarne zahtevke tožnika. Sodišče je ugotovilo, da je bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, da je tožnik dne 9.9.2004 prišel na delo v vinjenem stanju in je delo v takem stanju opravljal. Vinjenost je bila ugotovljena s preizkusom po pooblaščeni družbi G7 in to dvakrat. Prvič je preizkus pokazal 1,54, drugič pa 1,76 promila. Tožniku je bila vročena pisna obdolžitev pred izredno odpovedjo in je bil povabljen na zagovor, ki ga je tudi podal in je oporekal rezultatom opravljenega preizkusa z alkotestom. Tožnik ni zahteval, da se o nameravani odpovedi obvesti sindikat. Tožena stranka je predstavnika sindikata vabila na zagovor, v sodnem postopku pa je tožnik predložil nepodpisano nasprotovanje sindikata odpovedi. Sodišče je ugotovilo, da pri preizkusu z alkotestom ni bilo nepravilnosti: tako glede ustreznosti alkotesterja kot usposobljenosti delavca pooblaščene družbe, ki je alkotest opravil. Po ugotovitvah sodišča je imel tožnik že prej težave z odvisnostjo od alkohola, pri čemer mu je tožena stranka želela pomagati, vendar za zdravljenje ni pokazal interesa. V pogodbi o zaposlitvi je izrecno navedena dolžnost, da je tožnik (glede na naravo svojega dela vzdrževalca strojne opreme) dolžan prihajati na delo in opravljati delo s stopnjo alkohola 0,00 g, ter se vzdržati uživanja alkohola, narkotikov in zdravil, ki ga onesposobijo za delo med delovnim časom.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se Višje sodišče ni opredelilo do vseh navedb v pritožbi, da gre pri tožniku v bistvu za bolezensko stanje, zaradi česar bi ga morala tožena stranka drugače obravnavati. Kršitev, ki se očita tožniku, ni bila tako huda, da bi jo morali kaznovati z najhujšo sankcijo in je ta povsem nesorazmerna s kršitvijo. V tožnikovem ravnanju ni izkazano, da je z njim ogrožal premoženje večje vrednosti, kar je razvidno tudi iz pričevanja odgovorne osebe za varstvo pri delu pri toženi stranki.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP)

vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato je zožena le na preizkus pravilne uporabe materialnega prava ter na omejen preizkus pravilnosti postopka (1. do 3. točka 1. odstavka 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kakršno sta ugotovili nižji sodišči. Z revizijo je mogoče uveljavljati le, da je tako ugotovljeno dejansko stanje posledica postopka, obremenjenega z bistvenimi kršitvami, ki so navedene v 1. in 2. točki 1. odstavka 370. člena ZPP. Kolikor se revizija ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem oziroma dokazno oceno sodišča, pa gre dejansko za uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Navedba o neupoštevanju pritožbenih navedb s strani pritožbenega sodišča ne pomeni absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Lahko bi šlo za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena in prvim odstavkom 360. člena ZPP), vendar tega revizijskega razloga tožnik izrecno ne uveljavlja.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni (371. člen ZPP). Tožnik ne navaja, katero materialno pravo naj bi bilo zmotno uporabljeno. V obširni in utemeljeni obrazložitvi tako izpodbijane kot zlasti prvostopne sodbe, tudi ni ničesar, kar bi - glede na ugotovljeno dejansko stanje -

kazalo na zmotno uporabo materialnega prava.

Tožnik izhaja iz zmotnega izhodišča, da mu je bila izrečena kazen oziroma kaznovalna sankcija. Po ZDR kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja ni več le disciplinska kršitev delovnih obveznosti in odpoved pogodbe o zaposlitvi ni več disciplinski ukrep. Gre za civilno sankcijo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti. To pa pomeni, da ne gre za vprašanje izbire (disciplinskega) ukrepa oziroma kazni, kjer se je upoštevalo tudi načelo sorazmernosti glede na storjeno kršitev. Delodajalec je dolžan dokazati, da obstoji utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved (drugi odstavek 82. člena ZDR).

Tudi po presoji revizijskega sodišča je tožena stranka dokazala obstoj razloga, zaradi katerega je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi (2. alinea prvega odstavka 111. člena ZDR). Obe sodišči sta (čeprav tega nista izrecno navedli, stran 6 prvostopne sodbe in stran 4 drugostopne sodbe) ugotovili vse odločilne okoliščine, ki kažejo na to, da je šlo pri ravnanju tožnika za hujšo kršitev pogodbenih obveznosti, storjeno naklepoma ali (najmanj) iz hude malomarnosti. Delo, ki ga je tožnik opravljal, je zahtevalo še posebno pazljivost in zbranost predvsem zaradi možnih posledic ne samo za tožnika in toženo stranko, temveč tudi zaradi varnosti drugih delavcev. Kot je navedlo sodišče druge stopnje na to kaže tudi v pogodbi o zaposlitvi določena obveznost, tožnik preneha z delom tudi v primeru, ko se (brez vpliva alkohola) ne čuti sposobnega za varno opravljanje dela.

Ugotovljeno dejansko stanje daje zadostno podlago tudi za ugotovitev, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati (niti) do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR). Tožnik je bil (ob sicer izrecnem zapisu take prepovedi v pogodbi o zaposlitvi) že opozarjan na prepoved uživanja alkohola, pa je kljub temu spet prišel na delo pod vplivom alkohola. Tožena stranka je bila pripravljena tožniku pomagati pri odpravljanju težav z alkoholom, vendar tožnik pri tem ni pokazal pripravljenosti za sodelovanje. Zato je tudi sklicevanje na "bolezen", ki da bi zahtevala drugačno obravnavo, povsem neutemeljeno.

Na podlagi določila 378. člena ZPP je iz navedenih razlogov revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.


Zveza:

ZDR člen 82, 82/2, 110, 110/1, 111, 111/1.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yOTk2OQ==