VDSS Sodba Pdp 607/2020

Jedro

Tožniku je bila po izpovedi njegove zdravnice postavljena diagnoza prilagoditvene motnje, zaradi katere ni bil sposoben za v službo, to pa ne pomeni, da je to utemeljeno opravičilo, zaradi katerega bi moral delodajalec zagovor preložiti, nenazadnje bi lahko tožnik poslal tudi pisni zagovor, česar pa ni. Po drugi strani pa bi delodajalec lahko s preložitvijo zagovora izgubil možnost podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožniku tako ni bila kršena pravica do zagovora, kot to uveljavlja v pritožbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 17. 12. 2018 nezakonita in se razveljavi; da je tožena stranka dolžna tožnika povabiti nazaj na delo, ga brez prekinitve prijaviti v zavarovanje od dne 8. 1. 2019 ter mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati vse pripadajoče neizplačane plače, kot če bi delal, po predhodnem odvodu ustreznih davkov in prispevkov pristojnim službam in zavodom, do pripadajočega bruto zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti posamezne mesečne plače v plačilo dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo; da je tožena stranka dolžna pod izvršbo povrniti tožniku povzročene pravdne stroške, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od prvega dne po preteku paricijskega roka, do plačila.

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 2. točki prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 340. členom ZPP. Navaja, da je bil zaposlen pri toženi stranki skupaj 33 let, pri čemer nikoli ni bil disciplinsko obravnavan. Tožnik se je med vožnjo dne 16. 11. 2018 spomnil, da je doma pozabil zaprosilo PGD A., na podlagi katerega bi uveljavljal sponzorska sredstva. Da bi izpolnil pričakovanja PGD A. je v nočni izmeni s pomočjo dveh sodelavk B.B. in C.C. v svoj avtomobil znosil izdelke tožene stranke, in sicer 8 kartonov izdelka D. ter 13 vreč sečnine misleč, da zaradi tega, ker je pozabil prošnjo, ne bo imel nobenih težav in problemov v podjetju. Dokument bi prinesel naknadno, tako da ni šlo za naklep v smislu kaznivega dejanja tatvine oziroma namena protipravne prilastitve kakršnihkoli izdelkov. Sodišče ne bi smelo prezreti, da podjetje ni bilo oškodovano ter, da tožnik ni ničesar odpeljal iz podjetja, poleg tega pa tožena stranka sploh ni podala predloga za kazenski pregon, ampak je to storil zunanji varnostnik E.E., ki pa ni pooblaščen za to, da vlaga kazenske ovadbe namesto oškodovancev, poleg tega pa je na zaslišanju trdil, da sploh ni podal kazenske ovadbe, na samem predlogu za pregon pa ni prepoznal svojega podpisa. Tožnik je bil nagnan iz podjetja, pri čemer niti ni mogel naknadno pojasniti zadeve ter naknadno tudi predložiti zaprosila PGD A. za sponzorstvo. Tožena stranka bi lahko tožnika suspendirala, ali pa, bi ga napotila na čakanje na delo doma, vendar pa bi moral tožnik prejeti pisno odredbo, v kateri bi morali biti navedeni razlogi za takšno odločitev. Tožnik pisne odredbe od tožene stranke ni nikoli prejel, gre za eklatantno kršitev postopka. Tožnik se zagovora ni mogel udeležiti zaradi svoje bolezni, kar pa tožena stranka ni upoštevala. Pri toženi stranki je šlo za katastrofalno stanje, pri čemer si je tudi vodstveni kader, med njimi tudi F.F. in drugi, prilaščal stvari iz podjetja. Tožena stranka bi morala tožniku na podlagi drugega odstavka 85. člena ZDR-1 omogočiti zagovor v zvezi z očitanimi kršitvami v razumnem roku. Prav tako bi mu morala pojasniti, zakaj ga je nagnala iz službe. Njegov izgon iz službe je povzročil takšno zdravstveno stanje, da je kljub predpisani medikamentozni terapiji nesposoben opravljati običajne socialne in poklicne obveznosti, prav tako pa se ni bil sposoben udeležiti zagovora 17. 12. 2018 ter podati zagovor. Tožnik se ne strinja s stališčem sodišča, da naj bi šlo za kaznivo dejanje tatvine po drugem in prvem odstavku 204. člena KZ-1, pri čemer je sodišče prezrlo, da se pregon za kaznivo dejanje iz drugega odstavka začne na predlog. Tako je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in se sodbe ne da preizkusiti. Tožnik dne 16. 11. 2018 ni imel prilastitvenega namena, ampak je želel društvu le dostaviti in pripeljati izdelke, ki bi jih društvo uporabilo pri srečelovu.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Tožnik se tudi v pritožbi ukvarja z po njegovem mnenju enim od ključnih vprašanj, ali je bilo delavcem tožene stranke dovoljeno brez vednosti nadrejenih jemati izdelke oziroma surovine s posebnega mesta za t.i. viške (izdelki, ki so bili na proizvodni liniji višek, ker jih ni bilo mogoče odložiti v zadnjih kompletih oziroma embalažo v posamezni proizvodni seriji, ali pa so imeli napako, zaradi katere niso bili primerni za prodajo). Sodišče je v obširnem dokaznem postopku ugotovilo, da zaposlenim to ni bilo dovoljeno. Tožnik se je tega tudi dobro zavedal, zato je za izvedbo tatvine izbral najugodnejše okoliščine. Uredil si je zamenjavo izmene, da je delal v nočni, ko v službi ni delovodij, saj bi ob njihovi navzočnosti ne bilo mogoče iz proizvodne linije v tožnikovo vozilo odnašati artiklov, sploh pa ne v tako enormnih količinah. Tudi sklicevanje tožnika na domnevno množično odtujevanje izdelkov tožene stranke s strani zaposlenih je brezpredmetno, pa ne zato, ker je pretirano, ampak zato, ker tudi če bi to držalo, zaradi tega takšno početje ne bi postalo zakonito. Tožniku nikakor ne bi bila odobrena tolikšna količina proizvodov (325 kg in 48 litrskih plastenk), sploh pa ne polizdelka, kot je sečnina v 25 kg vrečkah. Polizdelki se namreč nikoli niso dajali za donacije, saj so le-te brez nadaljnje predelave oziroma dodatnega kemijskega postopka neuporabne. Tožnik je glede na svoj 33 letni staž to dobro vedel. Nepomembno je tudi, kdo je poklical policijo, podal ovadbo in podpisal policijski zapisnik. Tožnik je bil pravilno vabljen na zagovor in njegovo opravičilo, ki je po faksu prispelo k toženi stranki le nekaj ur pred določenim terminom, je bilo neustrezno in tudi ni bilo upoštevno. Tožena stranka tožniku tudi ni mogla omogočiti kasnejšega zagovora. Tožnik je po faksu poslal zgolj splošno zdravniško potrdilo, iz katerega izhaja, da je bolnik v staležu od 16. 11. 2018. Izvedenec kljub eksplicitnemu napotilu sodišča z dne 20. 1. 2020 ni odgovoril na vsa vprašanja tožene stranke, tako se ni opredelil do vprašanja, ali je tožnik v spornem času izgubil "stik z realnostjo", ali oziroma kako prilagoditvena motnja vpliva na sposobnost verbalne in pisne komunikacije, ali je bil sposoben razumeti pomembnost vabila na zagovor, samega zagovora in možnih posledic, kakšen bi bil vpliv ustrezne terapije na tožnikove psihične sposobnosti, ali je bil sposoben sestaviti in posredovati pisni zagovor, izboljšanje tožnikovega zdravstvenega stanja v treh mesecih, kdaj je stresno stanje izzvenelo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, dejansko stanje glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo, prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih, med njimi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Sodišče se je ustrezno opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev. Tožnik kot razlog, da sodbe ni mogoče preizkusiti neutemeljeno, navaja, da je sodišče prezrlo, da se za kaznivo dejanje tatvine tretjega odstavka 204. člena KZ-1 pregon prične na predlog. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče v individualnem delovnem sporu ne sodi o kaznivem dejanju v smislu kazenske zakonodaje, pač pa glede na določilo 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) odloča o razlogih za izredno odpoved delodajalca, ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja.

7. Sodišče je po obširnem dokaznem postopku na podlagi 8. člena ZPP po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu "delavec v proizvodnji in skladišču" za nedoločen čas, da je dne 16. 11. 2018 ob odhodu iz nočne izmene v svoj avtomobil iznesel 8 kartonov oziroma 48 litrov izdelka D. ter 13 vreč sečnine težkih po 25 kg, pri čemer je navedeno ugotovil varnostnik in mu proizvode tožene stranke tudi odvzel. Po navedenem dogodku je bil tožnik naprej v bolniškem staležu, tožniku pa je bila dne 11. 12. 2018 vročena pisna obdolžitev z vabilom na zagovor in prepoved opravljanja dela.

8. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze z prečitanjem listinske dokumentacije, ki sta jo predložila tožnik in tožena stranka ter zaslišalo tožnika in direktorja tožene stranke G.G. ter priče H.H., I.I., J.J., K.K., F.F., L.L., M.M., N.N. in E.E.. Sodišče je opravilo tudi soočenje tožnika z določenimi pričami in izvedlo dokaz z izvedencem psihiatrične stroke. Ob navedenem je sodišče dopustilo dokaz z branjem zaprosila PGD A. in dokaz z zaslišanjem prič G.G. in H.H., kljub temu, da so bili podani po prvem naroku za glavno obravnavo. Ob tem je sodišče pravilno navedlo, da namen prekluzije ni formalizacija postopka in sankcioniranje strank, temveč spodbuda k skrbni in celoviti pripravi vseh udeležencev na glavno obravnavo.

9. Delovno sodišče odloča o znakih kaznivega dejanja, pri čemer ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, ki navaja, da se pregon za kaznivo dejanje iz drugega odstavka kaznivega dejanja tatvine začne na predlog, saj sodišče v delovnem sporu odloča le o znakih kaznivega dejanja, kot to določa prva alineja 110. člena ZDR-1. Ob tem tudi ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da je bil tožnik nagnan iz prostorov tožene stranke, ki mu ni podala pisne odredbe za prepoved vstopa v prostore tožene stranke, saj iz pisne obdolžitve in vabila na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 11. 2018 izhaja, da je tožena stranka tožniku podala tudi prepoved opravljanja dela, kot to izrecno sledi iz 3. točke, pri čemer je tožena stranka tožniku podala prepoved opravljanja dela na podlagi tretjega odstavka 110. člena ZDR-1 v zvezi s 1. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tako ne gre za nikakršno samovoljo tožene stranke, kot to poskuša prikazati tožnik.

10. Tožnik uveljavlja tudi, da se postopka zagovora ni mogel udeležiti, ter da je poslal opravičilo toženi stranki. Sodišče je vpogledalo v opravičilo tožnika z dne 16. 12. 2018, iz katerega izhaja, da ga je dogodek močno prizadel, da je poiskal zdravniško pomoč, prav tako pa, da je tudi v psihiatrični obravnavi. Zaradi navedenega pa, da se dne 17. 12. 2018 ob 14.00 uri ne bo mogel udeležiti obravnave. ZDR-1 v drugem odstavku 85. člena določa, da mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da pravica delavca do zagovora ni absolutna. V konkretnem primeru je delodajalec tožniku omogočil zagovor, le-ta pa je podal zdravstveno opravičilo, kjer se le pavšalno sklicuje na bolezen in bolniški stalež, prav tako so priložena zdravniška potrdila pavšalna. Poudariti je, da je postopek izredne odpovedi vezan na stroga pravila in lahko delodajalec izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi poda v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pa lahko pogodbena stranka odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca, ves čas ko je možen kazenski pregon, kot to določa drugi odstavek 110. člena ZDR-1. Tožniku je bila po izpovedi njegove zdravnice H.H. postavljena diagnoza prilagoditvene motnje, zaradi katere ni bil sposoben za v službo, to pa ne pomeni, da je to utemeljeno opravičilo, zaradi katerega bi moral delodajalec zagovor preložiti, nenazadnje bi lahko tožnik poslal tudi pisni zagovor, česar pa ni. Po drugi strani pa bi delodajalec lahko s preložitvijo zagovora izgubil možnost podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožniku tako ni bila kršena pravica do zagovora, kot to uveljavlja v pritožbi.

11. Ob tem so neupoštevni tudi pritožbeni ugovori, da je pri toženi stranki vladalo katastrofalno stanje, ko so si zaposleni in tudi vodilni prilaščali proizvode tožene stranke, tožnik pa je poskušal odnesti le izdelke za PGD, pri čemer pa je le doma pozabil prošnjo za donacijo. Tudi v kolikor bi po stališču tožnika dejansko obstajale neurejene razmere pri toženi stranki, to tožnika ne odvezuje spoštovanja njegovih delovnih dolžnosti, ki jih določa ZDR-1.

12. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilu 353. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

03.05.2021

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 180/2010
• Sklep VIII Ips 215/2004
• Sklep VIII Ips 20/2005