VDSS sodba Pdp 444/2011

Jedro

Tožena stranka bi morala tožnika, če je kršil obveznosti iz delovnega razmerja, najprej ustrezno pisno opozoriti oz. mu v primeru izredne odpovedi izdati pisno obdolžitev ter mu omogočiti zagovor. Tega ni storila, ampak je izdala zgolj sklep, s katerim mu je pogodbo o zaposlitvi odpovedala. Takšna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je sklep o prenehanju delovnega razmerja št. ... tožene stranke z dne 19. 10. 2009, izdan tožeči stranki, nezakonit (1. točka izreka), zaradi česar se navedeni sklep razveljavi (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo na delovno mesto „carinski deklarant“ ali drugo ustrezno delo, jo brez prekinitve prijaviti v zavarovanje, ji obračunati in izplačati vse pripadajoče neizplačane plače po predhodnem odvodu ustreznih davkov in prispevkov pristojnim službam in zavodom od pripadajočega bruto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače v plačilo dalje do plačila ter ji priznati, obračunati in izplačati vse ostale pravice iz dela in po delu za čas nezakonitega delovnega razmerja, vse v roku 15 dni pod izvršbo (3. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je določilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 501,00 EUR v roku 15 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila na TRR pooblaščenke odvetnice T.V. pri … banki d.d., št. ..., pod izvršbo (4. točka izreka).

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila. Iz vsebine pritožbe je razvidno, da izpodbija sodbo iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po določbi 2. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je bil tožnik od meseca oktobra 2008 do septembra 2009 najmanj trikrat opozorjen zaradi nekorektnega obnašanja do strank, kar je za družbo poslovno škodljivo. Z zaslišanjem predlaganih prič bi se ugotovilo, da so navedbe tožnika v celoti neutemeljene in da je sklep o prenehanju delovnega razmerja iz krivdnega razloga upravičen. Tožnik je meseca septembra 2009 dobil ustni in zadnji opomin pred prenehanjem delovnega razmerja. Na glavni obravnavi je lažno izpovedal, da so delavci družbe S. želeli, da izgubi službo, in da so mu stalno nagajali. Tožnik je na obravnavi zamešal dogodek, ki se je zgodil meseca novembra 2008, ko ga je delavec iz navedene družbe zaradi žaljivk fizično odstranil iz poslovnih prostorov. Priče bi ovrgle njegove trditve in ga pokazale v najslabši luči. Tožnik se je zavedal svojega nekorektnega dejanja in škodljivega obnašanja, kar dokazuje obisk gospoda H.O., ki ga je poslal sam tožnik z zahtevo, da se ga kot tehnološki višek pošlje na borzo. Priča M.P. bi lahko potrdila, da je družba zaradi tožnikovega ravnanja izgubljala določene posle. Navedena priča je direktorja obvestila o vsakem nekorektnem obnašanju tožnika. Tožnik je predajal posle drugim prevoznikom in špediterjem. Priča M.B. bi lahko izpovedala, da se je tožnik zavedal svojega neposlovnega obnašanja in je vsakokrat obljubljal, da se bo popravil in ne bo deloval v škodo družbe. V tej zvezi so posledice njegovega nekorektnega obnašanja privedle do prekinitve delovnega razmerja z M.B., tako da družba od dne 4. 3. 2010 nima več zaposlenih delavcev. Krivdni razlog za prekinitev delovnega razmerja tožnika je bil izključno na njegovi strani. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje o tožbenih zahtevkih pravilno razsodilo. Tožena stranka pri odpovedi njegovega delovnega razmerja ni postopala v skladu z določili Zakona o delovnih razmerjih. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožene stranke in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu „carinskega deklaranta“ od 1. 8. 2005 dalje. Tožena stranka je dne 15. 10. 2009 sprejela sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnika iz razlogov, ker je prenašal službene zadeve in informacije v javnost, ker je prihajal v spor z najpomembnejšo poslovno stranko in ni upošteval navodil glede komuniciranja. Tožniku je odpovedala delovno razmerje z dnem 16. 11. 2009, pri čemer je do tega datuma lahko izrabil letni dopust. Sklep vsebuje pravni pouk, da se tožnik v primeru, da je oškodovan, lahko pritoži na sodišče.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku preizkusilo takšno odločitev tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika tako, da je zaslišalo tožnika in direktorja tožene stranke ter izvedlo predložene listinske dokaze. Tožnik je izpovedal, da ni bil s strani tožene stranke nikoli pisno opozorjen zaradi nepravilnosti pri delu, pri razgovorih z direktorjem pa je dobil vtis, da ga želi odpustiti zaradi slabe gospodarske situacije. Glede tega je direktor izpovedal, da zoper tožnika ni vodil nobenih formalnih postopkov odpovedi in ga tudi ni pisno opozarjal na nepravilnosti pri delu, temveč samo ustno na razgovorih, pri katerih je prisostvovala sodelavka M.B.. Direktor se je pri odpovedi delovnega razmerja skliceval na krivdne razloge na strani tožnika, ki so imeli za posledico upadanje poslovnega prometa in odpoved partnerjev.

Sodišče prve stopnje je po tako izvedenih dokazih ugotovilo, da bi morala tožena stranka zaradi ugotovljenih kršitev delovnih obveznosti na strani tožnika postopati na način, kot je predviden v določbah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), ko je potrebno v primeru ugotovitve krivdnega razloga najprej pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje njegovih obveznosti in možnost odpovedi pogodbe ter mu v tej zvezi vročiti pisno obdolžitev. Pred odpovedjo pogodbe se mora delavcu omogočiti zagovor ter v nadaljevanju v pisni odpovedi obrazložiti utemeljenost očitanih kršitev delovnih obveznosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka pri odločitvi o prenehanju tožnikovega prenehanja delovnega razmerja ni ravnala na predpisan način, zaradi česar je izpodbijani sklep razveljavilo. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema tako ugotovljene razloge v izpodbijani sodbi.

V določbi 75. člena ZDR so taksativno našteti načini prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki lahko preneha s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, s smrtjo delavca ali delodajalca kot fizične osebe, s sporazumom, z redno ali izredno odpovedjo, s sodbo sodišča, po samem zakonu v primerih, ki jih določa ta zakon in v drugih primerih, ki jih določa zakon. ZDR ne opredeljuje načina odpovedi pogodbe o zaposlitvi v ustni obliki, s pisnim obvestilom ali sklepom. Odpoved je pravni institut, s katerim lahko ena stranka neodvisno od volje druge stranke povzroči prenehanje pogodbe o zaposlitvi in s tem prenehanja delovnega razmerja, na voljo pa je tako delavcu kot delodajalcu. Vendar je za vsako stranko predpisan formalen postopek izvedbe odpovedi. ZDR razlikuje redno odpoved, pri kateri preneha pogodba o poteku odpovednega roka in izredno odpoved, pri kateri pride do takojšnjega prenehanja pogodbe, brez odpovednega roka. Vsekakor pa mora tisti, ki odpoveduje pogodbo, v pisni odpovedi obrazložiti utemeljenost odpovednih razlogov.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da bi morala tožena stranka glede tožnika, če je ugotovila, da je kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in mu je zaradi tega nameravala odpovedati pogodbo o zaposlitvi, to izvesti na način, ki je predpisan v določbah ZDR, bodisi z redno odpovedjo pogodbe iz krivdnih razlogov bodisi z izredno odpovedjo. ZDR ima namreč za vsako od navedenih odpovedi predpisano, kako mora delodajalec postopati zoper delavca, v kakšnih časovnih rokih, pri čemer mora v pisni obliki obrazložiti utemeljenost razlogov odpovedi s poukom do sodnega varstva. V konkretnem primeru, ko je tožena stranka očitala tožniku kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, bi ga morala najprej ustrezno opozoriti oziroma mu v primeru izredne odpovedi izdati pisno obdolžitev ter mu omogočiti zagovor. Ker tega ni storila, temveč je tožniku izdala zgolj sklep, da mu z dnem 16. 11. 2009 odpoveduje delovno razmerje iz razlogov, ki jih zgolj taksativno našteva, tudi po stališču pritožbenega sodišča takšna odpoved ne more biti zakonita.

V tej zadevi je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da je direktor tožene stranke s tožnikom pred odpovedjo večkrat opravil usten razlogov ter ga opozoril na nekorekten odnos do glavnega poslovnega partnerja in nastalo škodo, saj bi moral, kot je že obrazloženo v tej sodbi, glede tega izpeljati postopek v formalni obliki. V koliko pa se sedaj direktor sklicuje na prijateljski odnos do tožnika, je imel možnost, da bi se z njim dogovoril za sporazumno prenehanje delovnega razmerja. Odpoved pogodbe o zaposlitvi ima namreč za posledico prenehanje delovnega razmerja in z njim povezanih pravic delavcev, kar lahko bistveno poseže v eksistenco posameznika. V kolikor pa se je direktor namesto sporazumnega načina prenehanja dela tožnika odločil za odpoved pogodbe, bi moral glede tega, kot je že ugotovljeno, spoštovati postopek in način, ki je za vsako vrsto odpovedi predpisan v določbah ZDR.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušala uveljaviti tožena stranka v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev v izpodbijani sodbi. Ugotovilo je, da niso utemeljene. Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik je v odgovoru na pritožbo priglasil stroške. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da njegov odgovor ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve. Zato je odločilo, da sam krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

07.02.2012

Podobni dokumenti:

• Sklep VIII Ips 20/2005
• VDS Sodba in sklep Pdp 565/2007
• VDSS Sodba Pdp 874/2017