Sklep VIII Ips 215/2004

Jedro

Tožena stranka je storila vse kar je potrebno, da bi tožniku omogočila zagovor, pisno obdolžitev in vabilo na zagovor mu je poskušala osebno vročiti v skladu s pravili ZDR in ZPP in ko je tožnik tako vročitev neupravičeno odklonil, je postopala v skladu s pravili ZPP o odklonitvi sprejema. S tem je izpolnila tudi obveznost iz drugega odstavka 83. člena ZDR. Če pa se delavec noče zagovarjati, nosi posledice svojega ravnanja v celoti on sam in ne delodajalec. Zagovor je pravica delavca, ki jo lahko izkoristi ali pa ne, delodajalčeva obveznost je le, da mu zagovor omogoči.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki in je bil v času od 22. 4. 2003 do 13. 5. 2003 odsoten z dela. Tožena stranka je štela, da je bila tožniku odsotnost zaradi izrabe letnega dopusta, odobrena le do 26. 4. 2003. Za ostale dneve tožniku odsotnost ni bila odobrena, prav tako pa tožnik ni prišel na delo na delovno soboto dne 24. 5. 2003. Ker je s tem huje kršil pogodbene obveznosti, mu je tožena stranka na podlagi druge alinee prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 - ZDR) izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, spremenilo je le datum prenehanja delovnega razmerja, glede na datum vročitve pisne odpovedi tožniku. Ugotovilo je, da tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega razloga za izredno odpoved in tudi, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Tožnik je huje kršil pogodbene obveznosti najmanj iz hude malomarnosti. Sodišče je ugotovilo, da tožnik ni hotel sprejeti vabila na razgovor pred odpovedjo in ne pisne obdolžitve. Presodilo je, da je bila vročitev vabila in obdolžitve pravilna in da je bil tožniku zagovor omogočen. Zaradi spremembe datuma prenehanja delovnega razmerja je sodišče deloma ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo nadomestila plače za čas od 29. 5. do 10. 6. 2003.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožnika in prvostopno sodbo tako spremenilo, da je ugotovilo nezakonitost odpovedi, ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in toženi stranki naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo in mu izplača pripadajočo plačo, kot če bi delal. Tako je odločilo, ker je v nasprotju s sodiščem prve stopnje presodilo, da pisna obdolžitev in vabilo na zagovor tožniku nista bila vročeni v skladu s pravili ZPP. Že zaradi take kršitve pa je odpoved nezakonita, zato pritožbeno sodišče "ni obravnavalo drugih pritožbenih ugovorov v zvezi z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi". Tudi v primeru, če bi bila vročitev pravilna, pa je očitno, da tožniku zagovor ni bil omogočen. Določen je bil že za naslednji dan, le en dan pa delavcu ne omogoča ustrezne priprave na obrambo.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se glede uporabe določb drugega odstavka 83. člena, 177. člena in 180. člena ZDR strinja z razlogi sodišča prve stopnje. Določba 180. člena ZDR nalaga delodajalcu osebno vročitev obdolžitve in vabila na zagovor, ki se opravi praviloma v prostorih delodajalca. Tožnik pisanj ni hotel sprejeti, zato jih je direktor pustil v prostorih svoje pisarne, torej v prostorih tožene stranke. Tožnik je bil poleg tega naslednji dan ponovno klican k direktorju. Če bi tožnik štel, da se na zagovor do postavljenega dneva in ure ne more pripraviti, bi lahko zahteval podaljšanje tega roka in določitev drugega termina za zagovor.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št.36/2004 - ZPP)

vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožena stranka revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne uveljavlja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

Sodišče prve stopnje je odločilo o tožbenem zahtevku in ugotovilo, da je dokazan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz druge alinee prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožnik se je pritožil zoper zavrnilni del prvostopne sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in v pritožbi navajal razloge, zaradi katerih naj bi bila taka odločitev napačna. Sodišče druge stopnje utemeljuje odločitev o nezakonitosti odpovedi zgolj s kršitvijo pravice do zagovora v postopku pred odpovedjo, ki jo uzakonja drugi odstavek 83. člena ZDR.

Po določbi tretjega odstavka 81. člena ZDR (enako tudi prvi odstavek 110. člena ZDR) lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v primerih oziroma iz razlogov, določenih z zakonom.

Delodajalec mora dokazati, da obstaja utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved (drugi odstavek 82. člena ZDR). Razlogi za izredno odpoved so našteti v 111. členu ZDR. Navedena zakonska ureditev je v skladu z določbo 4. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ - Mednarodne pogodbe, št. 4/84 - Konvencija MOD št. 158), po kateri delovno razmerje delavcu ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca. Obstoj utemeljenega (resnega) razloga je torej bistven pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Če takega razloga ni, je tudi vsakršen "postopek pred odpovedjo" brezpredmeten.

Po določbi drugega odstavka 83. člena delodajalec mora delavcu omogočiti zagovor. Gre za zakonsko obveznost katere kršitev ima lahko za posledico nezakonitost izredne odpovedi. Enaka posledica izhaja tudi iz 7. člena Konvencije MOD št. 158. Delavcu delovno razmerje ne preneha v zvezi z njegovim obnašanjem (kamor sodi tudi kršitev zakonskih ali pogodbenih obveznosti), preden mu je omogočeno, da se zagovarja zaradi takšnih trditev. ZDR res navaja kot opredelitev vsebine 83. člena, da gre za "postopek pred odpovedjo s strani delodajalca". Toda to ne pomeni, da bi moral delodajalec izvajati kakšen poseben postopek s formalnimi odločitvami (sklepi) ter z vsemi procesnimi zagotovili in roki. Gre za odpoved pogodbe, za katero veljajo splošna pravila o odpovedi (obligacijskih) pogodb, in tiste dodatne zahteve oziroma pogoji, ki jih ZDR predpisuje zaradi varstva delavca, kot praviloma šibkejše pogodbene stranke. Med takimi dodatnimi pogoji je tudi zagotovitev zagovora.

Obveznost delodajalca po drugem odstavku 83. člena ZDR je torej, da delavcu pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogoči zagovor. Te svoje obveznosti je prost, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to (to je zagovor) omogoči, oziroma, če delavec to izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Kako naj delodajalec svojo obveznost izpolni, ZDR v 83. členu ne ureja posebej, temveč napotuje na smiselno upoštevanje prvega in drugega odstavka 177. člena ZDR. Da bi se delavec lahko zagovarjal, mu mora biti jasno predočeno, kakšne kršitve pogodbenih in drugih obveznosti se mu očitajo, saj se le tako lahko brani oziroma pove svoje stališče o očitkih. Razumljeno v skladu s tem namenom in v obsegu, ki mogoča delavcu uspešno obrambo, je delavcu pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi treba vročiti "pisno obdolžitev". Določitev časa in kraja, kjer delavec lahko poda svoj zagovor, služi istemu namenu: omogočiti delavcu zagovor.

V obravnavani zadevi ni sporno, da obstaja pisna obdolžitev in da sta bila določena čas in kraj, kjer bi tožnik lahko podal svoj zagovor (prilogi B7). Glede na utemeljitev izpodbijane sodbe je sporno le vprašanje, ali sta bila pisna obdolžitev in vabilo na zagovor tožniku pravilno vročena - čeprav iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnik zagovora dne 29. 5.

2003 udeležil, vendar ga je brez obrazložitve predčasno zapustil ne da bi podal zagovor.

V primeru, ko delavec odkloni osebno vročitev, so v 144. členu ZPP določena pravila nadomestnega vročanja. Ta pravila imajo namen zagotoviti vročitev in s tem normalni potek postopka, in pomenijo ukrep proti osebam, ki z odklanjanjem sprejema pisanj želijo zavlačevati postopek ali se postopku neopravičeno izogniti. Postopek po omenjeni določbi je dopusten le, če delavec brez zakonitega razloga odklanja sprejem. Zakoniti razlog odklonitve sprejema je npr., če se poskuša opraviti vročitev neposredno, ne pa po diplomatski poti (135. člen ZPP), če se poskuša vročiti neposredno stranki ne pa pooblaščencu (137. člen), če se skuša opraviti vročitev v drugem kraju ali času, kot je to predpisano v zakonu (139. člen), če se poskuša opraviti vročitev po pravilih člena 140. in ne po 141. členu, če se poskuša vročitev, čeprav je očitno, da bo tisti, kateremu naj se pisanje vroči, dalj časa odsoten (143. člen). V obravnavanem primeru ni dokazan noben izmed zakonitih razlogov za odklonitev sprejema.

Obrazložitev izpodbijane sodbe navaja le, da se strinja s pritožbo (tožnika), da pisna obdolžitev in vabilo na zagovor tožniku nista bili vročeni v skladu s pravili ZPP. V čem je bilo ravnanje tožene stranke v nasprotju s 144. členom ZPP, iz obrazložitve ni razvidno. Tako kot je v obrazložitvi izpodbijane sodbe zapisano, se pritožbeno sodišče strinja s tistimi pritožbenimi navedbami o nepravilnostih pri vročanju, ki jih povzema na 2. strani obrazložitve: da vročitev ni bila opravljena na delovnem mestu, temveč v drugih prostorih tožene stranke in to po zaključku delovnika; da bi moral direktor pisanje pustiti na delovnem mestu, na vročilnici pa napisati dan, uro in razlog odklonitve. Po presoji revizijskega sodišča so take pritožbene navedbe neutemeljene, deloma pa tudi protispisne.

O osebni vročitvi mora obstajati dokaz, to je potrdilo o vročitvi (vročilnica, 149. člen ZPP). Ni pa nujno, da je potrdilo o vročitvi prav vročilnica (predpisana za vročanje sodnih pisanj), saj je potrdilo lahko sestavljeno tudi v obliki posebnega zapisnika, kot del zapisnika z naroka, kot uradni zaznamek ali podobno, vedno pa mora vsebovati podatke iz prvega odstavka 149. člena ZPP oziroma v primeru odklonitve sprejema, podatke iz 144. člena ZPP.

ZDR v drugem odstavku 180 člena določa obvezno osebno vročitev, ki velja tudi za vročitve pisanj iz 83. člena ZDR, in pri tem izrecno predpiše, da se vročitev opravi praviloma v prostorih delodajalca. Po pravilih ZPP o času in kraju vročanja (139. člen ZPP), se vroča podnevi od 6. do 20. ure, na delovnem mestu tistega, ki naj se mu vroči pisanje. Delovni čas pa je tisti čas, v katerem mora delavec opravljati delo. Vročitev pisanja delavcu v prostorih delodajalca, sicer izven delovnega časa, vendar še vedno v prisotnosti delavca v teh prostorih, ni v nasprotju s pravili vročanja, kot jih predpisujeta ZDR in ZPP.

Kot "delovno mesto" je pri vročanju mogoče razumeti le kraj opravljanja dela: določba 180. člena ZDR govori o prostorih delodajalca, določba 144. člena ZPP pa o prostorih, kjer oseba dela. S pogodbo o zaposlitvi se morata delavec in delodajalec dogovoriti tudi o kraju opravljanja dela, če takega dogovora ni, velja, da delavec opravlja delo na sedežu delodajalca (četrta alinea prvega odstavka 29. člena ZDR). V tožnikovi pogodbi o zaposlitvi (priloga A1) so v IV. točki kot kraj opravljanja dela navedeni poslovni prostori R.v. 22. Zato je bila vročitev, opravljena v teh poslovnih prostorih, pravilna tako glede kraja vročitve, kot glede kraja, kjer je bilo pisanje puščeno. Iz zabeležke na pisanju, ki ga je direktor tožene stranke poskušal vročiti tožniku (tudi za sodišče druge stopnje ni sporna dejanska ugotovitev, da je šlo tako za pisno obdolžitev kot za vabilo na zagovor), je razviden tako dan kot tudi ura in razlog odklonitve sprejema.

Tožena stranka je storila vse kar je potrebno, da bi tožniku omogočila zagovor, pisno obdolžitev in vabilo na zagovor mu je poskušala osebno vročiti v skladu s pravili ZDR in ZPP in ko je tožnik tako vročitev neupravičeno odklonil, je postopala v skladu s pravili ZPP o odklonitvi sprejema. S tem je izpolnila tudi obveznost iz drugega odstavka 83. člena ZDR. Če pa se delavec noče zagovarjati, nosi posledice svojega ravnanja v celoti on sam in ne delodajalec. Zagovor je pravica delavca, ki jo ta lahko izkoristi ali pa ne, delodajalčeva obveznost je le, da mu zagovor omogoči.

Odločitve sodišča druge stopnje je zmotna tudi kolikor navaja, da zagovor tožniku "očitno" ni bil omogočen zato, ker je bil zagovor določen že za naslednji dan. ZDR ne določa roka, ki bi moral poteči od vročitve "pisne obdolžitve" do trenutka zagovora. To je tudi razumljivo glede na to, da ne gre za formalen postopek pri delodajalcu, temveč za poseben (pred)pogoj za veljavnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Res je, da bi bila preozka in napačna razlaga, da delodajalec izpolni svojo obveznost zgolj z določitvijo časa in kraja zagovora, ne glede na to, ali je s tem delavcu tudi dejansko omogočen zagovor. Glede na okoliščine konkretnega primera je treba presojati, ali je bil delavcu omogočen zagovor in pri tem vnaprej ni mogoče izključiti, da tudi en dan od prejema "pisne obdolžitve" do zagovora zadosti zakonski zahtevi.

Iz dejanskih ugotovitev prvostopne sodbe ne izhaja, da bi tožnik zaradi prekratkega roka za zagovor le-tega zavrnil. Tožnik se je sicer odzval ponovnemu (tokrat le ustnemu) vabilu na zagovor dne 29. 5. 2003, vendar ga je tudi brez besed zapustil (po izpovedbah prič po približno desetih minutah). Iz tako ugotovljenega obnašanja tožnika ni mogoč zaključek, da je zagovor zavrnil zaradi premalo časa za njegovo pripravo. Sklepati je mogoče kvečjemu to, da se sploh ne želi zagovarjati. Gre za enak položaj kot v primerih, ko delavec izrecno odkloni zagovor ali če se neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor (drugi odstavek 83. člena ZDR). Zato je delodajalec lahko zakonito odločil o odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Ker glede na navedeno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita iz razlogov, ki jih navaja izpodbijana sodba oziroma temelji taka odločitev sodišča druge stopnje na zmotni uporabi materialnega prava, je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Sodišče druge stopnje ni obravnavalo drugih pritožbenih ugovorov in tako na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja o odločilnih okoliščinah sploh ni presojalo, zato ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe. Delodajalec je tožniku omogočil zagovor, ta pa se brez utemeljenega oziroma opravičljivega razloga ni želel zagovarjati. Šele v sodnem postopku je tožnik izpodbijal odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi zato, ker naj ne bi bilo utemeljenega razloga zanjo. Sodišče prve stopnje je njegov zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da utemeljen razlog za izredno odpoved obstaja. Sodišče druge stopnje bo zato moralo presoditi tudi pritožbene navedbe tožnika zoper odločitev prvostopnega sodišča o tem, da je delodajalec dokazal obstoj utemeljenega razloga za izredno odpoved.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 180/2010
• VDSS Sodba Pdp 607/2020
• Sklep VIII Ips 20/2005