<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba VIII Ips 44/2004

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2004:VIII.IPS.44.2004
Evidenčna številka:VS32140
Datum odločbe:09.11.2004
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:disciplinska odgovornost - disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja - pogojna odložitev disciplinskega ukrepa - olajševalne okoliščine

Jedro

Tožničino zdravstveno stanje in dodatne obremenitve s terapijo v oddaljeni bolnišnici, kar vse je lahko vplivalo na uspešnost njenega dela in upoštevanje, da bi lahko v takšnih okoliščinah izguba zaposlitve za tožnico pomenila mnogo hujšo posledico kot za povprečnega zdravega delavca, pomenijo takšne olajševalne okoliščine, ki opravičujejo pogojno odložitev disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in odločbi disciplinske komisije tožene stranke z dne 15.9.2000 ter odbora za varstvo pravic z dne 27.10.2000 spremenilo tako, da je ugotovilo tožničino disciplinsko odgovornost le za dve hujši kršitvi delovnih obveznosti, in sicer nevestno, nepravočasno in malomarno izpolnjevanje delovnih obveznosti iz 4. točke 20. člena ter posredovanje nepravilnih oziroma nepopolnih podatkov, kar bi lahko vplivalo na kvaliteto proizvoda, iz 18. točke 20. člena Pravilnika o delovnih razmerjih zastopnikov tožene stranke ter ob upoštevanju olajševalnih okoliščin tožnici izrečeni disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja pogojno odložilo za dobo enega leta. Hkrati je ugotovilo, da tožnici z 10.11.2000 delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, tako da ji je tožena stranka dolžna priznati pravice iz delovnega razmerja in jo pozvati nazaj na delo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank glede tožničine disciplinske odgovornosti in izrečenega disciplinskega ukrepa zavrnilo, pri tem pa ob obravnavi tožničine pritožbe dokončno disciplinsko odločbo z dne 27.10.2000 razveljavilo. Takšna razveljavitev pa ni vplivala na priznanje tožničinih pravic iz delovnega razmerja pri toženi stranki.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava v skladu z določili 2. in 3. točke 1. odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 12/2003). V reviziji navaja, da je sodišče druge stopnje neutemeljeno razveljavilo odločbo odbora za varstvo pravic tožene stranke zaradi nevabljenja tožnice na sejo tega odbora, čeprav tožnica niti ni zatrjevala, da bi ji bila kršena pravica do izjave oziroma do sodelovanja v postopku. Hkrati je navajala, da je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnico oprostilo disciplinske odgovornosti za ugotovljeno hujšo disciplinsko kršitev nedoseganja pričakovanih rezultatov dela, glede te kršitve pa so podana tudi nasprotja med ugotovitvami sodišča in listinami v spisu. Sodišču druge stopnje očita, da ni odgovorilo na pritožbene navedbe glede disciplinskega očitka, da tožnica nadrejene delavke ni obveščala o spremembah odsotnosti z dela zaradi bolezni. Hkrati pa naj bi sodišče zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi z vrednotenjem in upoštevanjem olajševalnih okoliščin ter dejanske teže njenih kršitev.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijski očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe, niso utemeljeni, prav tako pa ni utemeljen očitek, da so razlogi sodbe v nasprotju z listinami v spisu.

Sodišče druge stopnje je na podlagi prepričljivih dokaznih ugotovitev sodišča prve stopnje o evidentiranih aktivnostih tožnice, kot zastopnice tožene stranke na terenu, in glede na štiriurno odsotnost tožnice zaradi bolezni, izrecno ugotovilo, da tožnica ni bila disciplinsko odgovorna za nedoseganje pričakovanih rezultatov glede ustvarjanja prometa, saj za tak izid ni bila ugotovljena njena krivdna odgovornost. Taka ugotovitev ni v nasprotju z listinami spisa, saj temelji ravno na ugotovitvi, da je tožnica ustrezne aktivnosti na terenu dokazala. Ugotovitev, da mora biti za disciplinsko kršitev nedoseganja pričakovanih rezultatov podana krivda delavca in ne zgolj dejstvo nedoseženega normativa, je tudi materialnopravno pravilna, saj je delavec v skladu s 1. odstavkom 54. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) disciplinsko odgovoren le, če po svoji krivdi ne izpolnjuje svojih dolžnosti in delovnih obveznosti.

Glede disciplinskega očitka, da tožnica ni obveščala nadrejenih delavcev o spremembah odsotnosti z dela zaradi bolezni, je sodišče druge stopnje soglašalo s sodiščem prve stopnje, da takšno ravnanje po aktih tožene stranke in glede na to, da je bila o spremembah odsotnosti z dela zaradi bolezni s strani zdravstvene službe sočasno s tožnico obveščena tudi tožena stranka, ne more predstavljati hujše kršitve delovnih obveznosti. Hkrati je sodišče druge stopnje ugotovilo, da ta očitek tudi sicer ni bil časovno opredeljen. Na tak način se je argumentirano izjavilo o pritožbenih navedbah in soglašalo s sodiščem prve stopnje o oprostitvi disciplinske odgovornosti za to kršitev.

Sodišče druge stopnje se je obrazloženo opredelilo tudi do bistvenih olajševalnih okoliščin, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pri tem je utemeljeno poudarilo tožničino dalj časa trajajočo odsotnost zaradi bolezni in njeno štiriurno bolniško odsotnost v spornem obdobju ter sočasne trikrat tedenske vožnje na terapijo z obsevanjem v oddaljeno bolnišnico, pa tudi predhodno spremembo terena. Zlasti tožničino zdravstveno stanje in dodatne obremenitve s terapijo so lahko bistveno vplivale na njeno uspešnost pri delu, pa tudi njene stike z nadrejeno delavko in natančnost njenega dela. Hkrati bi v takšnih okoliščinah izguba zaposlitve za tožnico pomenila mnogo hujšo posledico kot za povprečnega zdravega delavca. Ob ugotovitvah, da je tožnica disciplinsko odgovorna za hujše kršitve v zvezi z nevestnim in malomarnim delom, ker kljub opozorilom ni poročala o dnevnih delovnih rezultatih in ker je posredovala nepravilne oziroma nepopolne podatke, ki so bili sicer pomembni za izvedbo prodanih naročil, sta obe sodišči pravilno ocenili pomen olajševalnih okoliščin v smislu določb 1. odstavka 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) in nepogojno izrečeni disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja zakonito ter utemeljeno spremenili v pogojnega. Pri tem se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo tudi na Konvencijo MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur. l. SFRJ, št. 4/84, Mednarodne pogodbe - v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva, Ur. l. RS, št. 54/92, Mednarodne pogodbe št. 15/92), po kateri delovno razmerje delavcu ne preneha, če za to ni resnega razloga (4. člen). Pri tehtanju resnosti razlogov je potrebno upoštevati tudi olajševalne okoliščine na strani delavca, ki so bile v tem primeru dokazane, da je, upoštevaje tudi težo ugotovljenih kršitev, v prvem disciplinskem postopku prišel v poštev le pogojni disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je mimo pritožbenih navedb neutemeljeno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in razveljavilo dokončni disciplinski sklep tožene stranke z dne 27.10.2000. Ob sprejeti odločitvi (spremembi izrečenega disciplinskega ukrepa v pogojnega) in stališču, da odločitev sodišča nadomesti razveljavljeno dokončno odločbo drugostopnega organa pri delodajalcu, pa takšna odločitev o tožničini pritožbi ni vplivala na obveznosti tožene stranke do tožnice. Zato ni šlo za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zaradi katere bi bilo potrebno v tem delu izpodbijano sodbo razveljaviti.

Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče v skladu z določbami 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.


Zveza:

ZDR (1990) člen 90, 90/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yOTYyMQ==