Sodba VIII Ips 15/2003

Jedro

Načelo zakonitosti v disciplinskem postopku pomeni, da je delavec lahko odgovoren le za tiste kršitve delovnih obveznosti, ki so kot take vnaprej določene v zakonu, kolektivni pogodbi ali splošnem aktu. Zato je materialnopravno pravilna odločitev obeh nižjih sodišč, ki sta za kvalifikacijo kršitev in sankcij zanje, upoštevali splošni akt tožene stranke, veljaven v času storitev kršitev.

Ob dejstvu, da je sodišče ugotovilo, da je tožnik storil očitane kršitve, je neutemeljeno sklicevanje tožnika na načela, ki bi prišla v poštev, če bi sodišče v to dvomilo. Le v takem primeru - če delodajalec ne bi uspel dokazati kršitev in odgovornosti tožnika zanje - bi sodišče lahko v dvomu presodilo v tožnikovo korist.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločb uprave tožene stranke, s katerima je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Zavrnilo je tudi reintegracijski zahtevek in denarne zahtevke, ustavilo pa je disciplinski postopek zaradi hujše kršitve delovnih obveznosti neopravičenega izostanka v času od 7. 9. do 11. 9. 1998. Po presoji sodišča ni šlo za kršitev postopka, ker je bila disciplinska obravnava opravljena v odsotnosti tožnika in njegovega pooblaščenca, saj je bil datum obravnave določen v dogovoru s tožnikovim pooblaščencem. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik storil očitane hujše kršitve delovnih obveznosti in da mu je bil zakonito izrečen disciplinski ukrep.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, tako glede storjenih kršitev kot glede izbire disciplinskega ukrepa.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da izpodbijana sodba s tem, ko ne upošteva kršitev, storjenih v disciplinskem postopku, zagreši kršitev po prvem odstavku 339. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 98/2000 - ZPP). Zaradi nepravilnosti pri vabljenju na disciplinsko obravnavo je bila tožniku kršena njegova pravica do obrambe. Vabljenje je bilo v nasprotju z določbami četrtega odstavka 9. člena in četrtega odstavka 33. člena Pravilnika o odgovornosti, in ni točna navedba, da se je obravnava opravila na podlagi dogovora o preložitvi s tožnikovim tedanjim pooblaščencem. Zmotna naj bi bila tudi odločitev sodišča druge stopnje, da ni razlogov za izrek milejše sankcije. Navaja, da so podani razlogi za uporabo načela "in favorem defensionis" in "in dubio pro reo", ter da bi bilo v vsakem primeru prav, da bi se mu izrekla milejša kazenska sankcija. V ostalem pa v obširnih revizijskih navedbah tožnik dejansko prepiše pritožbo, z utemeljitvijo, "da povzema pritožbene ugovore in se nanje sklicuje". S tem, ko sodišče druge stopnje pritožbenih navedb ni upoštevalo, naj bi tudi samo storilo (v pritožbi očitane) kršitve pravil pravdnega postopka in naj bi zmotno uporabilo materialno pravo.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče najprej opozarja, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži le proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje (367. člen ZPP). Spor je torej pred vložitvijo tega pravnega sredstva pravnomočno končan, sodba pa izvršljiva. Zato je v takšna razmerja dopustno posegati le še v omejenem, z zakonom posebej določenem obsegu. Na revizijski stopnji se preizkušajo le določene (hujše) pravne kršitve, in še med njimi praviloma le tiste, na katere zainteresirana stranka posebej opozori (370. člen ZPP). Po uradni dolžnosti revizijsko sodišče pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Zato sklicevanje na pritožbo, kjer je obseg izpodbijanja mnogo širši, prav tako pa tudi presoja po uradni dolžnosti, v revizijskem postopku ni dovoljeno. Enako velja za povzemanje pritožbenih razlogov, če ti napadajo prvostopno in ne drugostopne sodbe. Revizijsko sodišče je zato smelo obravnavati le tiste razloge v reviziji, s katerimi tožeča stranka napada sodbo sodišča druge stopnje.

Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Preizkus drugostopne sodbe pokaže, da sodišče druge stopnje ni spremenilo dejanskega stanja, ugotovljenega na prvi stopnji. Na to dejansko stanje je vezano tudi revizijsko sodišče. Zato navedb v reviziji, ki se nanašajo na domnevno pomanjkljiv dokazni postopek in na nestrinjanje tožeče stranke z dokazno oceno, ni mogoče upoštevati.

Tožnik kot revizijski razlog izrecno navaja relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP s trditvijo, da je višje sodišče potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o pravilnosti disciplinskega postopka. Tako zatrjevanje ne drži.

Sodišče druge stopnje je presodilo pritožbene navedbe o zatrjevanih nepravilnostih v disciplinskem postopku in je ugovore tožnika v tem delu zavrnilo iz istih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Kršitve postopka v disciplinskem postopku pri delodajalcu pa se v sodnem postopku presojajo v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava (103. člen ZDR (1990)).

Materialno pravo pri odločanju ni bilo zmotno uporabljeno.

Pravico do obrambe v disciplinskem postopku je posebej zagotavljala določba drugega odstavka 63. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR), po kateri je delavec moral biti zaslišan pred disciplinskim organom. Vendar je zakon dopuščal tudi izjemo: ne gre za kršitev pravice do obrambe, če delavec ni bil zaslišan zato, ker se brez opravičenih razlogov ni odzval na pravilno poslano vabilo. Tožnik ne oporeka pravilnosti vročitve vabila, temveč le temu, da mu je bilo vročeno prepozno in v nasprotju z internim aktom tožene stranke: po določbi četrtega odstavka 33. člena Pravilnika o odgovornosti iz leta 1998 (Pravilnik o disciplinski odgovornosti iz leta 1994 je v 17. člena določal rok 3 dni), je bilo treba vabilo za disciplinsko obravnavo vročiti delavcu in njegovemu pooblaščencu najmanj 7 dni pred obravnavo. Smisel roka je zagotoviti delavcu dovolj časa za pripravo obrambe. Tožnik je bil na disciplinsko obravnavo, razpisano za 1. 9. 1998, nedvomno vabljen pravočasno. Vabilo je datirano z 11. 8. 1998, prejel pa ga je gotovo pred 21. 8. 1998, ko je zaprosil za preložitev. Pooblaščenec tožnika je 25. 8. 1998 obvestil toženo stranko o prevzemu zastopanja in prav tako zaprosil za preložitev obravnave, pri čemer je sam predlagal možne datume. Tožena stranka je sprejela predlog odvetnika in disciplinsko obravnavo dvakrat preložila na predlagani datum. Za preložitev obravnave dne 7. 9. 1998 je odvetnik zaprosil po telefonu istega dne in se strinjal s preložitvijo na 11. 9. 1998. Te obravnave pa se ne odvetnik ne tožnik brez opravičenega razloga nista udeležila. V taki dejanski situaciji tudi po prepričanju revizijskega sodišča, ni mogoče govoriti o kratenju pravice do obrambe. Tožnik in njegov pooblaščenec sta imela na razpolago bistveno več kot 7 dni za pripravo obrambe oziroma za obravnavo na disciplinskem organu. V tožbi navedeni razlogi neudeležbe pa so neupoštevni. Odvetnik se je skliceval na "izvensodno" rešitev v času, ko se disciplinski postopek pri delodajalcu sploh še ni končal in torej sploh še ni bilo znano, ali bo do sodnega postopka prišlo. Predvsem pa kot razlog navaja svoje lastno neustrezno ravnanje - tožnika ni obvestil o svojih neformalnih razgovorih s toženo stranko. Če ga ni obvestil, tožnik za njihovo neuspešnost ni vedel in tega ne more sedaj navajati kot razlog za neudeležbo na disciplinski obravnavi.

Načelo zakonitosti v disciplinskem postopku je pomenilo, da je delavec lahko odgovoren le za tiste kršitve delovnih obveznosti, ki so kot take vnaprej določene v zakonu, kolektivni pogodbi ali splošnem aktu. Zato je materialnopravno pravilna odločitev obeh nižjih sodišč, ki sta za kvalifikacijo kršitev in sankcij zanje, upoštevali splošni akt tožene stranke, veljaven v času storitev kršitev.

Dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje, je naslednje: tožnik od junija 1997 ni sklenil niti ene ponudbe, tako da je bil rezultat njegovega dela enak nič, pri čemer samo obiskovanje strank brez sklenjenih poslov ne zadošča, preverjanje znanja s testom je bil sestavni del tožnikovih delovnih obveznosti, ne samo oblika izobraževanja. Tožnik v času od 18. 12. 1997 do 11. 9. 1998 te svoje obveznosti brez opravičenih razlogov ni izpolnil, dnevno javljanje na sedež Poslovne enote v L. je bila delovna obveznost zavarovalnih zastopnikov. Tožnik se v času od 12. 5. do 4. 6. 1998 ni javil ne osebno ne po telefonu.

Tudi po presoji revizijskega sodišča je na podlagi takih ugotovitev, pravilna odločitev nižjih sodišč, da je tožnik storil očitane hujše kršitve delovnih obveznosti: neopravičena odsotnost z dela (2. točka 6. člena Pravilnika o disciplinski odgovornosti iz leta 1994), neizpolnjevanje delovnih obveznosti (29. točka 6. člena Pravilnika) in nedoseganje pričakovanih rezultatov dela (3. točka 13. člena Pravilnika). Za te kršitve se v skladu s 13. členom Pravilnika obvezno izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja (1., 3. in 8. točka tretjega odstavka 13. člena).

Ob dejstvu, da je sodišče ugotovilo, da je tožnik storil očitane kršitve, je neutemeljeno sklicevanje tožnika na načela, ki bi prišla v poštev, če bi sodišče v to dvomilo. Le v takem primeru - če delodajalec ne bi uspel dokazati kršitev in odgovornosti tožnika zanje - bi sodišče lahko v dvomu presodilo v tožnikovo korist. Nekaj drugega pa je vprašanje izbire disciplinske sankcije. Ta možnost je pri predpisanem obveznem izreku prenehanja delovnega razmerja omejena le na vprašanje, ali ugotovljene olajševalne okoliščine morda utemeljujejo pogojno odložitev izvršitve izrečenega ukrepa (prvi odstavek 90. člena Zakona o delovnih razmerjih, Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)). Disciplinski organ delodajalca je pri izbiri ukrepa upošteval kot olajševalno okoliščino zdravstveno stanje tožnika (obrazložitev sklepa Uprave tožene stranke z dne 11. 9.

1998). Sodišče druge stopnje pa je z izpodbijano sodbo presodilo, da tudi ob upoštevanju, da tožnik prej še ni bil disciplinsko kaznovan, ti dve olajševalni okoliščini ne bi opravičevale pogojne odložitve ali celo izbire milejše disciplinske sankcije. Tudi revizijsko sodišče se strinja s tako presojo, glede na obteževalne okoliščine, ki jih je disciplinski organ ugotovil in upošteval pri svoji odločitvi: nedisciplina pri delu, vztrajanje pri kršitvah, nepripravljenost za spremembo odnosa do dela in nedoseganje načrtovanih rezultatov dela.

Ker sploh ni šlo za vprašanje odločanja ob dvomljivem dejanskem stanju in s tem tudi ne za možnost uporabe načela "in dubio pro reo" ali "in favor defensionis", je v zvezi s temi načeli neupoštevno sklicevanje domnevno kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic in do sodnega varstva (22. in 23. člen Ustave), medtem ko določbi 27. in 29. člena Ustave zagotavljata pravice v kazenskem, ne pa v drugih postopkih.

Ker zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, in je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep VIII Ips 109/99
• Sodba U 782/95
• sodba U 1757/2003