Sodba VIII Ips 11/2003

Jedro

Delodajalec ne more uspešno trditi, da ni bil seznanjen z vsebino listin, ki jih je predložil delavec, če teh listin ni pregledal in se ni prepričal o njihovi vsebini. Zaradi tega ni utemeljena odpoved delovnega razmerja zaradi zamolčanja podatkov po določbi 8. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (1990).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 31.5. in 5.7.1999 o prenehanju delovnega razmerja tožnika, ker bi naj tožnik ob sklenitvi delovnega razmerja zamolčal podatke o svojem zdravstvenem stanju. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ob sklenitvi delovnega razmerja ni zamolčal podatkov, kot to določa 8. točka prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR). V zdravniškem spričevalu z dne 14.8.1998, ki ga je toženec videl, je navedeno, da je tožnik zmožen za delo v skladu z oceno invalidske komisije iz leta 1994. Navedenega dne je bil tožnik sposoben za opravljanje dela voznika C in E kategorije, kar je potrdil tudi zaslišani zdravnik medicine dela. Po taki odločitvi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožniku dne 31.5.1999 ni prenehalo delovno razmerje. Odločilo je, da mora toženec tožnika sprejeti nazaj na delo, mu plačati plačo za čas, ko ni delal in mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sprejelo je dokazne in pravne zaključke sodišča prve stopnje. Soglašalo je, da tožnik ob sklenitvi delovnega razmerja ni zamolčal podatkov o njegovem zdravstvenem stanju. Toženec je v sklepu z dne 31.5.1999 odločil, da tožniku preneha delovno razmerje tega dne, torej takoj. Toženec je tako sklep izvršil takoj in ni upošteval načela dokončnosti iz 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/98, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR). Tožnik je zato pravilno ravnal po pravnem pouku in je takoj vložil tožbo.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je toženec vložil revizijo zaradi razlogov 1. in 3. točke (pravilno: prvega odstavka) 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, v nadaljevanju: ZPP), torej zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je spremembo izpodbijane in prvostopne sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajal je, da je bistvena kršitev določb postopka v tem, ker tožnik zoper sklep o ugovoru ni uporabil ustreznega pravnega sredstva, ker je toženec ugovarjal spremembi (razširitvi) tožbe. Kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana zato, ker je sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe navedlo, da vsebina odločbe z dne 5. julija 1999 nima vpliva na delovno pravni položaj tožnika. Bistvena kršitev postopka je tudi v tem, ker sodišče ni dopustilo dokazov o tem, da je tožnik po prenehanju delovnega razmerja praktično ves čas delal pri drugem delodajalcu. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, ker toženec s tožnikom ne bi sklenil delovnega razmerja, če bi mu bilo znano njegovo zdravstveno stanje. Zdravniško spričevalo je nečitljivo in toženec ni bil dolžan ugotovljati, kaj v njem piše.

Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP poslana Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, zato jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so določeni v 367. in 370. členu ZPP. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pomeni, da je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkusilo sodišče druge stopnje. Zato na revizijski stopnji ni bilo mogoče upoštevati trditve revidenta, da ni bil seznanjen s tožnikovim zdravstvenim stanjem in da je tožnik ob sklenitvi delovnega razmerja zamolčal resnične podatke o njegovem zdravstvenem stanju. Prav tako ni mogoče upoštevati navedb v reviziji o tem, koliko časa in kje je delal tožnik v času po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki.

Kršitve določb postopka, ki jih uveljavlja toženec, niso podane.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče druge stopnje v postopku odločanja pri delodajalcu velja po določbi 83. člena ZTPDR (pa tudi po 8. točki prvega odstavka 100. člena in po prvem odstavku 106. člena ZDR) načelo dokončnosti, kar pomeni, da delodajalec lahko izvrši šele drugostopni sklep, s katerim je bilo odločeno o pravicah ali obveznostih delavca. Izjeme od tega načela so izčrpno naštete v drugem odstavku 106. člena ZDR, ko ugovor delavca ne zadrži izvršitve sklepa. Primeri prenehanja delovnega razmerja iz 8. točke prvega odstavka 100.

člena ZDR v 106. členu ni naveden. Toženec je v prvostopnem sklepu z dne 31.5.1999 odločil, da tožniku preneha delovno razmerje navedenega dne (listina A3). V pravnem pouku je navedel, da lahko tožnik sklep izpodbija v petnajstih dneh s tožbo pri Delovnem sodišču v Celju. Toženec je kršil načelo dokončnosti tudi s tem, ker je tožnika odjavil iz zaposlitve z 31.5.1999, kar je razvidno iz fotokopije delovne knjižice (listina A14). Toženec je torej s kršitvami ZTPDR in ZDR (ni upošteval načela dokončnosti) in z zavajanjem tožnika (napačen pravni pouk na prvostopnem sklepu z dne 31.5.1999) sam povzročil, da je tožnik vložil tožbo zoper prvostopni sklep. Tožnik je imel pravico vložiti tožbo, ker mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi prvostopnega sklepa, kar kaže vsebina delovne knjižice. Zaradi razlogov, ki so navedeni zgoraj, tudi ni podana kršitev določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnik očita sodišču druge stopnje.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Po določbi 8. točke prvega odstavka 100. člena ZDR delavcu preneha delovno razmerje, če je ob sklenitvi delovnega razmerja zamolčal ali dal neresnične podatke, ki so pomembni za opravljanje dela, za katero je sklenil delovno razmerje. Delovno razmerje delavcu preneha z dnem dokončnosti sklepa. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili tožencu znani vsi podatki o tožnikovem zdravstvenem stanju, ki so bili pomembni za sklenitev delovnega razmerja, oziroma, da je imel možnosti, da se z njimi seznani. Ob takšnih dejanskih okoliščinah ni bilo dano zamolčanje podatkov, tožnik je toženca seznanil z vsemi bistvenimi podatki o njegovem zdravstvenem stanju. Dejanski stan za zakonito uporabo določbe 8. točke prvega odstavka 100. člena ZDR za prenehanje delovnega razmerja tožnika torej ni bil podan. Sodišči druge in prve stopnje sta torej pravilno uporabili materialno pravo in pravilno ugodili tožbenemu zahtevku tožnika.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZTPDR je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94), smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 112/2005
• Sodba VIII Ips 93/97
• Sodba VIII Ips 231/2000