Sodba VIII Ips 145/2002

Jedro

Tudi ko je ugotovljeno, da so podane t.i. kvalifikatorne okoliščine, ki omogočajo izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa, in ko ugotovljene in pretehtane obteževalne in olajševalne okoliščine ne privedejo do izreka milejšega disciplinskega ukrepa, zakon omogoča - enako tudi v primeru, ko je izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja obvezen - da se delavca še enkrat opomni, preden se izrečeni ukrep tudi izvrši. Vendar morajo biti izkazani za kaj takega utemeljeni razlogi, ki jih lahko ugotavlja tudi sodišče, če jih niso ugotovili že disciplinski organi. Pri tem pa ne gre več le za ponovno tehtanje obteževalnih in olajševalnih okoliščin, temveč za presojo, ali okoliščine na strani delavca utemeljeno kažejo na možnost, da bo že zagroženo prenehanje delovnega razmerja tako vplivalo nanj, da kršitev delovnih obveznosti ne bo več ponavljal.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožniku je v letu 1992 prenehalo delovno razmerje na podlagi dokončnega sklepa disciplinskih organov tožene stranke. Spoznan je bil za odgovornega več hujših kršitev delovnih obveznosti, storjenih na delovnem mestu varnostnika: spanje na delovnem mestu, malomarno opravljanje delovnih nalog in neprimerno obnašanje napram delavcem policije. Sodišče prve stopnje je tožnika oprostilo za eno očitano hujšo kršitev delovnih obveznosti, zahtevek za razveljavitev disciplinskih sklepov glede ostalih kršitev in glede izrečenega disciplinskega ukrepa pa je zavrnilo s tem, da je izvršitev disciplinskega ukrepa pogojno odložilo za dobo enega leta. V posledici take odločitve je nato ugodilo reintegracijskemu zahtevku tožnika. Sodišče je štelo za dokazano, da je tožnik 31.1.1992 spal na delovnem mestu in se neprimerno obnašal do delavcev policije, ki so ga pri tem zalotili, da je 27.4.1992 ponovno spal na delovnem mestu in da je 23.4.1992 vpisal obhod, ki iz elektronskega zapisa ni razviden. Sodišče je ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa, da pa izkazane olajševalne okoliščine (da ni bilo škodljivih posledic, milejša oblika krivde - malomarnost in slab socialni položaj tožnika), utemeljujejo pogojno odložitev njegove izvršitve. Po prepričanju sodišča navedene olajševalne okoliščine pomenijo pozitivno prognozo nadaljnjega tožnikovega vedenja, to je, da ne bo več kršil delovnih obveznosti.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V zvezi z odločitvijo o pogojni odložitvi izvršitve disciplinskega ukrepa je navedlo, da sodišče lahko spreminja odločitve disciplinskih organov o izrečenem ukrepu, če delodajalec ni v zadostni meri upošteval olajševalnih okoliščin oziroma teže in narave kršitve. Gre za presojo zakonitosti sklepov disciplinskih organov, torej za pravilno uporabo materialnega prava. Tudi po presoji pritožbenega sodišča so olajševalne okoliščine take, da opravičujejo omilitev disciplinskega ukrepa. Tožnik je bil prvič v disciplinskem postopku, je v zelo slabem socialnem položaju, hujših posledic njegovih kršitev, ki so posledica malomarnosti in ne hujše oblike krivde, pa ni bilo. Tožena stranka teh okoliščin ni v zadostni meri upoštevala. S pogojno odložitvijo izvršitve izrečenega ukrepa ima tožnik še eno možnost, da spremeni svoj odnos do dela, sicer bo ob ponovni hujši kršitvi delovnih obveznosti pogojno odložena izvršitev ukrepa preklicana.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Navaja, da je sodišče s svojo odločitvijo preseglo pooblastila, ki jih ima po 24. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98 - ZDSS) in zmotno uporabilo določbo 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)) ter določbo prvega odstavka 212. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke. Možnost odložitve disciplinskega ukrepa je dana le delodajalcu, sodišče le preizkusi zakonitost in pravilnost njegove odločitve. Tožena stranka je upoštevala vse okoliščine na tožnikovi strani in ni našla olajševalnih okoliščin, ki bi opravičevale pogojno odložitev izrečene disciplinske sankcije. Dotedanja nekaznovanost je bila brezpredmetna glede na le kratek čas zaposlitve, slabo socialno stanje pa tudi ni bilo ugotovljeno - razen seveda kasneje zaradi izgube dela, kar pa se v tem postopku ne bi smelo upoštevati (česar sodišče niti ni preverjalo). Sodišče je olajševalne okoliščine le naštelo, ni pa jih ugotavljalo oziroma preverjalo, kot tudi ne okoliščin, ki zagotavljajo, da delavec ne bo ponavljal hujših kršitev delovnih obveznosti. Sodišče tudi ni upoštevalo narave dejavnosti tožene stranke oziroma dela varnostnikov in dejstva, da je bilo v objektu, ki naj bi ga tožnik varoval, skladiščeno orožje. Tudi iz ravnanja tožnika tekom sodnega postopka ni podlage za prognozo njegovega pozitivnega ravnanja v bodoče. Odločitev postavlja v neenakopraven položaj ostale delavce tožene stranke. Za take najhujše kršitve delovnih obveznosti, ki jih lahko stori varnostnik, je bila posledica vedno prenehanje delovnega razmerja.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred pričetkom veljavnosti Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), zato je treba v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZPP pri odločanju upoštevati prej veljavni Zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - ZPP (1977)). Zato je sklicevanje tožene stranke na določbe novega ZPP treba smiselno upoštevati ko uveljavljanje revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 385. člena ZPP (1977) in zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke prvega odstavka 385. člena ZPP (1977).

Revizija je bila v skladu s 390. členom ZPP (1977) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 386. člena ZPP (1977) revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977), in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke 354. člena ZPP (1977) ni ugotovilo, drugih bistvenih kršitev določb postopka pa tožena stranka z ničemer ne obrazloži. Zgolj splošna navedba domnevne kršitve določbe 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977) ne zadošča, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tem delu ni moglo preizkusiti.

Podana pa je zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava.

Predmet revizijske presoje je izpodbijana sodba v delu, s katerim je potrjena odločitev sodišča prve stopnje o pogojni odložitvi izvršitve disciplinskega ukrepa. ZDR (1990) v prvem odstavku 90. člena določa le, da se izvršitev disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja lahko pogojno odloži največ za dobo enega leta. Pravilnik o delovnih razmerjih tožene stranke pa v prvem odstavku 212. člena določa, da se taka odločitev lahko sprejme "glede na ugotovljene okoliščine iz prejšnjega člena". Določba prejšnjega, to je 211. člena Pravilnika, govori o okoliščinah, ki so vplivale na odmero ukrepa, torej o olajševalnih in obteževalnih okoliščinah iz 210. člena Pravilnika. V skladu s temi določbami, je pri odmeri disciplinskega ukrepa in pri odločitvi o pogojni odložitvi njegove izvršitve, treba upoštevati "objektivne in subjektivne okoliščine, ki delavca obremenjujejo ali razbremenjujejo: težo kršitve delovne obveznosti in njene posledice, stopnjo delavčeve odgovornosti, okoliščine v katerih je bila kršitev storjena, prejšnje delo in vedenje delavca, eventuelno predkaznovanje oziroma doslej izrečene ukrepe, pomen njegove dejavnosti, ipd.".

Disciplinska komisija tožene stranke (sklep z dne 27.5.1992, priloga B22) je kot obteževalne okoliščine upoštevala, da je tožnik v zelo kratkem času večkrat kršil delovne obveznosti, olajševalnih okoliščin pa ni našla. Predvsem zaradi spanja na delovnem mestu in posledično nemožnosti ustreznega in pravočasnega posredovanja, bi lahko prišlo do ogromne materialne škode in ogrožanja življenja ljudi, pa tudi do prizadetega ugleda tožene stranke in do možne odpovedi varovanja s strani naročnika. Delavski svet kot drugostopni organ (sklep z dne 24.6.1992, priloga B27) pa je ob zavrnitvi ugovora tožnika navedel, da tudi nekaznovanost in družinsko stanje tožnika kot olajševalni okoliščini ne moreta vplivati na izbiro milejšega ukrepa.

Disciplinski organi tožene stranke so torej ugotovili in upoštevali tako okoliščine ki tožnika obremenjujejo kot okoliščine, ki ga razbremenjujejo. Pri tem so bile možne posledice tožnikovega ravnanja upoštevane tudi kot tiste okoliščine, ki na podlagi 89. člena ZDR (1990) sploh utemeljujejo izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Pri odločitvi o pogojni odložitvi izvršitve izrečenega ukrepa pa gre za drugačno presojo in tehtanje, lahko tudi istih, okoliščin. Ko je enkrat ugotovljeno, da so podane t.i.

kvalifikatorne okoliščine, ki omogočajo izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa, in ko ugotovljene in pretehtane obteževalne in olajševalne okoliščine ne privedejo da izreka milejšega disciplinskega ukrepa, je očitno, da gre za dovolj hude kršitve tako glede njihovega pomena oziroma teže, kot glede subjektivnih okoliščin odgovornega delavca. Zakon pa omogoča tudi v takem primeru - enako tudi v primeru, ko je izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja obvezen - da se delavca še enkrat opomni, preden se izrečeni ukrep tudi izvrši. Ali drugače povedano, da se mu da še ena priložnost kljub temu, da gre za hujše kršitve delovnih obveznosti. Vendar morajo biti izkazani za kaj takega utemeljeni razlogi, ki jih lahko ugotavlja tudi sodišče, če jih niso ugotovili že disciplinski organi. Pri tem pa ne gre več le za ponovno tehtanje obteževalnih in olajševalnih okoliščin, temveč za presojo, ali okoliščine na strani delavca utemeljeno kažejo na možnost, da bo že zagroženo prenehanje delovnega razmerja tako vplivalo nanj, da kršitev delovnih obveznosti ne bo več ponavljal.

Nižji sodišči sta svojo odločitev o odložitvi izvršitve ukrepa utemeljili zgolj z drugačno presojo o teži in pomenu olajševalnih okoliščin, nista pa ne obrazložili in tudi ne posebej ugotavljali, ali upoštevane ali kakšne druge okoliščine kakorkoli kažejo, da bo taka opominjevalna sankcija vplivala na to, da tožnik ne bo več ponavljal kršitev delovnih obveznosti. Tožnik je bil res prvič v disciplinskem postopku, vendar je storil v kratkem časovnem obdobju več istovrstnih ali celo enakih hujših kršitev. Revizija tudi utemeljeno opozarja, da (socialnih) posledic - katere so to, izpodbijana sodba sicer ne pove - njegovega nedopustnega ravnanja tožniku ni mogoče upoštevati kot olajševalno okoliščino. Predvsem pa nobena o teh okoliščin in oblika krivde, same po sebi ne kažejo na to, da zaradi tega tožnik ne bo več kršil delovnih obveznosti. O okoliščinah, ki bi utemeljevale tako prognozo, izpodbijana sodba nima navedb, saj jih tudi sodišče prve stopnje ni ugotovilo in upoštevalo kot dejansko podlago svoje odločitve.

V dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, potrjenih po sodišču druge stopnje, zato ni podlage za odločitev o pogojni odložitvi izvršitve zakonito in pravilno izrečenega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Sodišči sta na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabili materialno pravo, ko sta spreminjali odločitev disciplinskih organov o disciplinskem ukrepu. Ker je revizijsko sodišče vezano na ugotovljeno dejansko stanje, je ob pravilni uporabi materialnega prava izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo pritožbi tožene stranke in tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo v celoti. - razen v tistem delu, kjer je odločitev pravnomočna, torej glede ustavitve disciplinskega postopka za kršitve storjene 27.4.1992.

Odločitev o stroških temelji na drugem odstavku 166. člena ZPP (1977) ob upoštevanju prvega odstavka 154. člena ZPP (1977) in drugega odstavka 22. člena ZDSS.

Sodišče je določbe ZPP (1977) uporabilo kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/91-I).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba II Kp 15899/2016
• Sodba VIII Ips 199/2002
• Sklep VIII Ips 244/2002