Sodba VIII Ips 92/2002

Jedro

Tudi v primeru obveznega izreka ukrepa prenehanja delovnega razmerja, je njegovo izvršitev na podlagi 90. člena ZDR mogoče pogojno odložiti, če obstojijo za to utemeljene olajševalne okoliščine. Take okoliščine je dolžna ugotavljati že disciplinska komisija, sodišče pa jih preverja v okviru presoje materialnopravne pravilnosti izrečenega ukrepa.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in spremenilo sklep disciplinske komisije pri toženi stranki tako, da ga je oprostilo disciplinske odgovornosti za eno od očitanih kršitev delovnih obveznosti. V preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo in potrdilo sklepe disciplinskih organov tako, da je ostala v veljavi odločitev o disciplinski odgovornosti tožnika za drugo očitano kršitev in o izrečenem disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja. Na podlagi take odločitve je zavrnilo tudi nadaljnje zahtevke tožnika za reintegracijo in denarne zahtevke.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dokazno oceno prvostopnega sodišča, da je tožnik storil očitano hujšo kršitev delovnih obveznosti, za katero je predpisan obvezen izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Slednje naj bi bile v tem, da "bistvene navedbe v pritožbi niso ustrezno obrazložene" in se jih ne da preizkusiti, z zavrnitvijo dokazov pa je tožniku onemogočeno dokazovanje njegovih trditev. V preostalem delu pa v reviziji - ki je dejansko le nekoliko prirejen prepis pritožbe - zatrjuje, da očitanega dejanja ni storil in opisuje svoj pogled na sporno poslovanje in svoje ravnanje ob in po odkritju nepravilnosti.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 -ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožeča stranka sicer uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar jih formalno ne opredeli, zato v tej smeri revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni moglo preizkušati. Revizijsko sodišče se sicer lahko strinja s trditvijo tožeče stranke, da bistvene navedbe v pritožbi niso ustrezno obrazložene, saj tudi v reviziji niso. Vendar pomankljivo ali slabo utemeljena pritožba na pravilnost in zakonitost sodbe ne vpliva.

Po izrecni določbi tretjega odstavka 370.člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato navedb tožeče stranke o dejanskih okoliščinah in dokazni oceni sodišča o storitvi kršitve, obliki krivde in olajševalnih okoliščinah, ni mogoče upoštevati. Nestrinjanje z dokazno oceno sodišča tudi ne pomeni, da je sodba formalno pomankljiva. Trditev, da je bilo tožniku onemogočeno dokazovanje njegovih trditev z zavrnitvijo dokazov, je splošna in neobrazložena. Ne pove, katera dejstva naj bi ostala nedokazana in katere predlagane dokaze naj bi sodišče zavrnilo. Sodišče prve stopnje je zaslišalo vse priče, ki jih je tožnik predlagal, predlog za zaslišanje priče B. pa je pooblaščenec tožnika sam izrecno umaknil.

Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Sodišče je ugotovilo, da tožnik na delu kot natakar, dne 10. 11. 1997 konzumacij v določenem časovnem obdobju ni evidentiral na svojo blagajniško (računalniško) kartico, temveč na kartico sodelavca. S tem je obremenil njega, inkaso v višini 14.175,00 SIT pa je zadržal in ga vrnil šele naslednji dan na poziv vodje službe. V takem ravnanju so tudi po presoji revizijskega sodišča podani vsi znaki očitane hujše kršitve delovnih obveznosti po 2. točki 122. člena Pravilnika o delovnih razmerjih: nezakonito razpolaganje s sredstvi podjetja, ki ima vse znake kaznivega dejanja.

Za storjeno kršitev je predpisan obvezen izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja, zato je bilo sklicevanje sodišča prve stopnje na obstoj okoliščin iz 89. člena ZDR nepotrebno. Tudi v primeru obveznega izreka ukrepa prenehanja delovnega razmerja, je njegovo izvršitev na podlagi 90. člena ZDR mogoče pogojno odložiti, če obstojijo za to utemeljene olajševalne okoliščine. Take okoliščine je dolžna ugotavljati že disciplinska komisija, sodišče pa jih preverja v okviru presoje materialnopravne pravilnosti izrečenega ukrepa.

Disciplinska komisija pri toženi stranki je upoštevala tako obteževalne kot olajševalne okoliščine, ki jih primeroma navaj tretji odstavek 130. člena Pravilnika o delovnih razmerjih. Sodišče prve stopnje drugih olajševalnih okoliščin ni ugotovilo in tudi ni ocenilo, da bi ugotovljene olajševalne okoliščine utemeljevale pogojno odložitev izvršitve izrečenega disciplinskega ukrepa.

Ker je glede na navedeno izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 239/99
• Sodba VIII Ips 216/98
• Sodba VIII Ips 118/2000