Sodba VIII Ips 215/2000

Jedro

Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožena stranka ne navaja prepričljivih razlogov, zaradi katerih bi bilo treba šteti, da pogojna odložitev izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja ni bila primerna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice ter odločitvi disciplinskih organov tožene stranke spremenilo tako, da je tožnico oprostilo obdolžitve za eno izmed disciplinskih kršitev (17. točka 19. člena Pravilnika o disciplinski in materialni odgovornosti tožene stranke - Pravilnik), vendar pa je potrdilo ugotovitev organov tožene stranke, da je tožnica storila kršitev po 9. točki 19. člena Pravilnika. Potrdilo je odločitev disciplinskih organov, ki so tožnici izrekli disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, izvršitev izrečenega disciplinskega ukrepa pa je odložilo za dobo šestih mesecev. Ugodilo je tudi reintegracijskemu zahtevku tožnice in ji priznalo pravico do povrnitve stroškov postopka. Ugotovilo je, da je tožena stranka izrekla tožnici disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja zaradi prisvajanja sredstev tožene stranke in zaradi uživanja alkoholnih pijač med delom. V njeni garderobni omarici so našli več steklenic sadnih sokov ter kemična čistila, last tožene stranke. Tožnica je trdila, da si teh predmetov ni nameravala prilastiti, temveč jih je le hranila v garderobni omarici. Sodišče je presodilo, da tožnici ni bil dokazan namen prilastitve, zato je tožnico oprostilo obdolžitve za omenjeno hujšo kršitev. Glede druge hujše kršitve je ugotovilo, da se je tožnica med opravljanjem dela čistilke opila, tako da je zaradi vinjenosti obležala na tleh v prostorih tožene stranke. Zavrnilo je njen zagovor, da je izgubila zavest zaradi jemanja zdravil, saj je bila vinjenost ugotovljena z alkotestom. S svojim ravnanjem je ogrozila svoje zdravje. Lahko bi ogrozila premoženje tožene stranke, saj bi s svojim nestabilnim gibanjem lahko poškodovala računalnike, ki so bili v prostoru.

Sodišče je presodilo, da so disciplinski organi tudi premalo upoštevali olajševalne okoliščine. Tožnica je starejša delavka s številnimi zdravstvenimi težavami, ima status invalida, že pred storitvijo kršitve pa se je zdravila pri psihiatru. Doslej ni kršila delovne discipline. Iz teh razlogov je sodišče tožnici izvršitev izrečenega ukrepa prenehanja delovnega razmerja odložilo za dobo šestih mesecev. Sodišče pa ni sprejelo trditve, da je hujšo kršitev storila v stanju neprištevnosti, pri čemer se je zlasti oprlo na ugotovitve izvedenke psihiatrične stroke.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila tožena stranka.

Izpodbijala je presojo sodišča prve stopnje, da tožnica ni storila disciplinske kršitve prilaščanja sredstev ter zmotno presojo olajševalnih ter obteževalnih okoliščin.

Sodišče druge stopnje je pritožbi delno ugodilo. Presodilo je, da je tožnica storila obe hujši kršitvi, zaradi katerih ji je tožena stranka izrekla disciplinski ukrep. Sodišče prve stopnje pa je po presoji sodišča druge stopnje pravilno ugotovilo in presodilo okoliščine, v katerih sta bili kršitvi storjeni, zato je disciplinsko sankcijo spremenilo tako, da je odločilo, da se izvršitev izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja odloži za dobo enega leta.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje pripisalo prevelik pomen olajševalnim okoliščinam. Tožena stranka je organizacija z majhnim številom delavcev, tožnica pa je sama kriva za svoje zdravstvene težave.

Tožena stranka jo je zaradi teh težav že razporedila na lažje delo čistilke, njeni kršitvi pa sta posebno hudi, saj je bila zelo vinjena. Lahko bi povzročila toženi stranki veliko škodo. Njeno ravnanje je odmevalo v majhnem kolektivu ter tudi zunaj organizacije. Pri psihiatru se je zdravila šele po dogodku. V postopku bi bilo treba upoštevati, da so organi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje dne 10.9.1997 zavrnili njeno zahtevo za uveljavitev pravic iz invalidskega zavarovanja, ker pri tožnici psiholog ni ugotovil psihoorganske prizadetosti. Tožnica si je tujo lastnino prilastila naklepno, torej je šlo za visoko stopnjo njene disciplinske odgovornosti. Tožena stranka se boji, da v primeru, da bo ostala v veljavi odločitev o pogojni odložitvi izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, ne bo mogla več ohraniti reda in discipline v kolektivu. V izpodbijani sodbi pa manjka tudi "ocena možnosti" v zvezi s pogojno odložitvijo izvršitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, ker v sodbi sodišča druge stopnje ni najti ocene verjetnosti, da bi tožnica spremenila svoje ravnanje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 17/91-I, 55/92 in 17/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Te kršitve pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti tudi na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Delavcu je mogoče izreči disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, če stori hujšo disciplinsko kršitev in če je s storitvijo ali opustitvijo dejanja ogroženo življenje in zdravje delavcev ali drugih delovnih ljudi, povzročena ali bi lahko bila povzročena večja škoda, ogrožen ali bi lahko bil bistveno moten delovni proces v organizaciji oziroma pri delodajalcu ali kako drugače oteženo poslovanje organizacije oziroma delodajalca (89. člen Zakona o delovnih razmerjih, ZDR, Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93). Pravilnik o disciplinski in materialni odgovornosti delavcev tožene stranke z dne 9.4.1991 v 19. členu določa težje kršitve, ki so bile očitane tožnici (opijanje, prilaščanje sredstev). Po določilih 2. odstavka 34. člena Pravilnika se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja lahko izreče za vse hujše kršitve, ki so opredeljene s pravilnikom, 36. člen pa določa, da je pri izbiri disciplinskega ukrepa treba upoštevati olajševalne in obteževalne okoliščine, ki vplivajo na stopnjo odgovornosti delavca, zlasti pa okoliščine, v katerih je bila kršitev storjena, njene posledice, prejšnje delo in vedenje delavca, pomen njegovega dela in podobno. Po določilih 2. odstavka 36. člena Pravilnika je okoliščine, ki vplivajo na izbiro disciplinskega ukrepa, treba navesti v obrazložitvi odločbe.

Sodišči nista zmotno uporabili materialnega prava, ko sta tožnici pogojno odložili izvršitev izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, ker sta ugotovili, da disciplinski organi tožene stranke pri izbiri disciplinskega ukrepa niso upoštevali vseh olajševalnih okoliščin, v katerih sta bili disciplinski kršitvi storjeni. V sklepu disciplinske komisije (listina A 5) je v zvezi z okoliščinami navedeno le, da je bilo pri izbiri disciplinskega ukrepa upoštevano le zdravstveno stanje tožnice, ni pa navedeno, katere značilnosti zdravstvenega stanja je disciplinska komisija upoštevala ter v kakšnem obsegu. Štela je, da tožnica svojega ravnanja ni obžalovala, ne da bi navedla, iz česa to sklepa. Iz sklepa delavskega sveta tožene stranke (listina A 3) je razvidno, da je bila pri izbiri disciplinskega ukrepa upoštevana le stopnja odgovornosti tožnice ter nevarnost nastanka škodljivih posledic, niso pa bile upoštevane druge olajševalne okoliščine.

Sodišče prve stopnje je kot pomembne okoliščine štelo, da je tožnica starejša delavka, da je imela že v času storitve hujših kršitev številne zdravstvene težave, da je bila že takrat invalidka III.

kategorije, da je že od leta 1994 iskala pomoč pri psihiatru zaradi težkega osebnega in družinskega stanja, v katerem se je znašla zaradi smrti sina v prometni nesreči in zaradi nesoglasij s soprogom in še posebej, da v preteklosti ni kršila delovne discipline in ni bila prej v disciplinskem postopku. Sodišče prve stopnje je tako imelo utemeljene razloge, da je tožnici odložilo izvršitev izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Tako je utemeljeno presodilo tudi sodišče druge stopnje, ki je ugotovilo, da je tožnica storila obe hujši kršitvi, ki sta ji bili očitani, zaradi česar je poskusno dobo upravičeno podaljšalo s šestih mesecev na eno leto.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožena stranka ne navaja prepričljivih razlogov, zaradi katerih bi bilo treba šteti, da pogojna odložitev izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja ni bila primerna. Tožena stranka ni navedla, zakaj bi bila "majhnost" tožene stranke pomembna okoliščina, zaradi katere bi bilo treba tožnici nepogojno izreči najstrožji disciplinski ukrep. Prav tako ne pojasnjuje trditve, da je tožnica sama kriva za svoje zdravstvene težave. Tega sodišči v dokaznem postopku nista ugotovili. Stopnjo tožničine krivde so disciplinski organi in sodišči pravilno opredelili, pri čemer so upoštevali stopnjo odgovornosti za njena nedopustna ravnanja, saj neprištevnosti ali zmanjšanja prištevnosti niso ugotovili. Prav tako so upoštevali nevarnost nastanka materialne škode ter okoliščino, da je spravila v nevarnost svoje zdravje.

Navedbe, da je imelo tožničino ravnanje v organizaciji in zunaj nje pomemben negativni odmev, ne temelji na ugotovitvah v dokaznem postopku, zato niso dopustne (387. člen ZPP). Trditev, da je tožnica iskala pomoč pri psihiatru šele po storjenih kršitvah ni v skladu z ugotovitvami sodišč. V psihiatričnem mnenju je zapisano, da se je tožnica ambulantno psihiatrično zdravila od leta 1992 dalje zaradi depresij, do katerih je prišlo zaradi smrti sina, nesoglasij s soprogom ter zaradi življenjskih omejitev zaradi telesnih zdravstvenih težav. Te težave so se večkrat stopnjevale do samomorilske krize, ki je bila vedno pravočasno odpravljena. To stanje so spremljale tudi motnje koncentracije in spomina. Osebe, ki se znajdejo v takšni življenjski situaciji, so posebej občutljive na odnos okolice do njih, zato bi pretirani represivni ukrepi zoper tožnico lahko še poslabšali njeno zdravstveno stanje. Ob upoštevanju teh okoliščin sodišče ugotavlja, da ni verjetno, da bi delavci tožene stranke zaradi tega, ker tožnici ni bil nepogojno izrečen najstrožji disciplinski ukrep, opuščali disciplino pri delu. Obzirno in humano ravnanje s tožnico lahko pozitivno prispeva k njeni medicinski in socialni rehabilitaciji in k temu, da v prihodnje ne bo več kršila delovnih obveznosti.

Revizijsko sodišče torej ni ugotovilo, da bi sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zato je revizijo na temelju določil 393. člena ZPP zavrnilo.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 13/96
• Sodba VIII Ips 99/95
• Sodba VIII Ips 118/95