Sodba VIII Ips 205/2000

Jedro

Materialnopravno vprašanje, ali je tožena stranka utemeljeno preklicala pogojni disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, se (tudi na revizijski stopnji) omeji le na obravnavanje dveh vprašanj: Ali je tožnik v poskusni dobi storil novo kršitev delovnih obveznosti in ali ima nova kršitev delovnih obveznosti znake oziroma značaj hujše kršitve delovnih obveznosti (90. člen ZDR).

Navedena pogoja sta izpolnjena, zato so organi tožene stranke utemeljeno preklicali pogojni disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Izrek

1. Revizija se zavrne.

2. Tožena stranka sama trpi svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Disciplinska komisija tožene stranke je dne 2.9.1993 tožniku izrekla za hujše kršitve delovnih obveznosti disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, katerega izvršitev je na podlagi tretjega odstavka 56. člena Kolektivne pogodbe DP T. L. (v nadaljevanju: KP) pogojno odložila za čas enega leta. V vlogi, ki jo je tožena stranka prejela dne 4.10.1993 (listina B16), je zastopnica tožnika sporočila, da tožnik zoper navedeni sklep ne bo vložil ugovora.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na razveljavitev sklepov disciplinskih organov tožene stranke z dne 22.12.1993 in 2.2.1994, s katerima je bil tožniku za hujši kršitvi delovnih obveznosti storjenih dne 28.8.1993 in 20.10.1993 izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja tako, da je bil preklican pogojni ukrep, ki je bil izrečen s sklepom z dne 2.9.1993. Drugo kršitev je tožnik storil tako, da "je dne 20.10.1993 oddal sobo štev. 223 gostu G. B., pokasiral 1.870,00 SIT, računa za ta znesek ni navedel, denar je šele po intervenciji vodje recepcije odvedel." S tem je storil hujšo kršitev delovnih obveznosti po 21. točki 64.

člena KP ("nezakonito razpolaganje s sredstvi podjetja in druga nezakonita dejanja"). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili dani pogoji za preklic pogojno izrečenega disciplinskega ukrepa za drugo kršitev po določbi 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR).

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno. Sprejelo je dokazne zaključke in pravno presojo sodišča prve stopnje. V zvezi z drugo hujšo kršitvijo delovnih obveznosti je ugotovilo, da je tožnik obračunal nočitev, ne da bi izdal račun in oddal vplačani znesek.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. in 2. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, v nadaljevanju: ZPP/99) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega dostavka navedenega člena ZPP/99. Navajala je, da nobene hujše kršitve delovnih obveznosti tožnik ni storil. Pri prvi kršitvi ne gre za zlorabo položaja in tudi ne za prekoračitev danega pooblastila.

V zvezi z drugo kršitvijo je revident navajal, da je gost račun dejansko plačal. Iz narave te kršitve izhaja, da jo je moč storiti le naklepoma ali iz hude malomarnosti. Tožnik je napako takoj priznal in jo obžaloval.

Predlagal je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom veljavnosti ZPP/99 (14. julij 1999), je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 498. člena ZPP/99 odločalo po določbah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP).

Revizija je bila na podlagi 390. člena ZPP vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka izpodbijala dejanske navedbe v reviziji. Navajala je, da izpodbijanje dejanskega stanja v reviziji ni dovoljeno. Tiskega dne, ko je tožnik storil kršitev delovnih obveznosti, ni bilo veliko gostov in zato ni bil preobremenjen.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje. Zaradi tega jo je dovoljeno vložiti le zaradi razlogov in pod pogoji, ki so v 382. in 385. členu ZPP izrecno določeni. Na podlagi 386. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni ugotovilo.

Tožeča stranka je v reviziji uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. in 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP/99, torej po 1. in 2. točki prvega odstavka 385. člena ZPP.

Razlogi za zatrjevane kršitve v reviziji niso navedeni, revident pa v tem smislu revizije tudi ni obrazložil. Revizijsko sodišče zato tega ugovora v reviziji na podlagi 386. člena ZPP ni obravnavalo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Tožnik je v poskusni dobi, torej po dokončnosti prejšnjega sklepa disciplinske komisije, dne 20.10.1993 storil novo hujšo kršitev delovnih obveznosti. Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo iz izvedenih dokazov, sodišče druge stopnje pa je tak dokazni zaključek sprejelo. V zvezi z uporabo materialnega prava je po določbah tretjega odstavka 56. člena KP in 90. člena ZDR torej pri odločanju o reviziji bistveno le, ali so bili dani pogoji za preklic pogojno odloženega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Pogoja za preklic pogojnega ukrepa sta dva: storitev nove kršitve delovnih obveznosti v poskusni dobi (prvi odstavek 90. člena ZDR), nova kršitev delovnih obveznosti mora imeti znake oziroma značaj hujše kršitve delovnih obveznosti (drugi odstavek, navedena določba KP). Ta pogoja sta dana, ker je tožnik drugo kršitev storil dne 20.10.1993, torej v času po pravnomočnosti sklepa z dne 2.9.1993. V zvezi s tem sklepom je tožnik v izjavi, ki jo je tožena stranka prejela dne 4.10.1993, navedel, da ugovora ne bo vložil. Po določbi 21. točke 64. člena KP je kršitev, ki jo je storil tožnik, hujša kršitev delovnih obveznosti.

Dani so bili torej pogoji za preklic pogojno izrečenega disciplinskega ukrepa in s tem tudi pogoji za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka.

V zvezi z obliko v reviziji zatrjevane krivde je treba izhajati iz 2. točke izreka sklepa disciplinske komisije z dne 22.12.1993. Iz narave in načina kršitve delovne obveznosti in iz izvedenih dokazov izhaja, da je dokazana najmanj huda malomarnost.

Navedb v reviziji, ki se nanašajo na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, sprejelo pa sodišče druge stopnje, revizijsko sodišče ni obravnavalo. Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Navedbe tožene stranke v odgovoru na revizijo niso prispevale k razjasnitvi zadeve, zato zaznamovani stroški niso bili potrebni. O njih je revizijsko sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 282/99
• Sodba VIII Ips 216/98
• Sodba VIII Ips 83/95