Sodba VIII Ips 214/2000

Jedro

Ker pomeni prekoračitev okvira pravno dovoljenega vedenja in ravnanja delavca hujšo kršitev delovne obveznosti, je z njeno opredelitvijo določena tudi meja spoštljivega odnosa do sodelavcev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo razsodilo, da se odločba disciplinske komisije tožene stranke z dne 11.12.1995 glede izreka disciplinskega ukrepa spremeni tako, da se tožniku izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ki se ne bo izvršil, če delavec v preizkusni dobi šestih mesecev ne bo storil nobene hujše kršitve delovnih obveznosti (1. točka izreka). Sklep delavskega sveta tožene stranke z dne 15.1.1996 je prvostopno sodišče razveljavilo in ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo na podlagi spremenjene disciplinske odločbe, ampak je trajalo do 31.5.1996 (2. in 3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati 504.574,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov, navedenih v izreku sodbe, do plačila ter od navedenih neto zneskov plač plačati pripadajoče davke in prispevke ter mu povrniti stroške postopka v znesku 73.285,00 SIT, vse v osmih dneh pod izvršbo (4. točka izreka). Tožbeni zahtevek na plačilo zneska 142.160,40 SIT s pripadki je zavrnilo (5. točka izreka).

Sodišče druge stopnje je na pritožbo obeh strank sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je poseglo tudi v odločitev delavskega sveta tožene stranke in jo ustrezno spremenilo. Toženo stranko je zavezalo na plačilo 135.282,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi iz naslova nepravilno izračunane odpravnine (bruto plača namesto neto plače) in stroške postopka zvišalo na znesek 93.955,00 SIT (namesto 73.285,00 SIT). V ostalem je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v naspremenjenem delu potrdilo prvostopno sodbo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP/77) in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi pritožbi tožene stranke in zavrne tožnikov tožbeni zahtevek. V obrazložitvi revizije navaja, da je sodišče očitno prezrlo, da 90. člen Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR), ki omogoča pogojno odložitev izvršitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, ne določa kriterijev za njegovo uporabo. Zato je izbira ukrepa prepuščena pristojnim disciplinskim ogranom in v njihovo odločitev sodišče ne sme poseči. To lahko stori le v primeru, če bi bil izkazan diskriminatoren odnos do delavca. Tožnik je bil zaradi znanih zdravstvenih težav deležen posebnega razumevanja vseh organov družbe vse dotlej, dokler ni bil z napadom na vodjo tehničnega področja tolerančni prag presežen. V nobeni obliki organiziranega dela namreč ni možno dovoljevati nasilja, zato je sodišče s svojo odločitvijo ravnalo arbitrarno in v nasprotju ne samo z določbami Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja in Zakonom o delovnih razmerjih, temveč tudi z moralnimi normami, ki urejajo odnose med ljudmi.

Revizija je bila skladno določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju: ZPP, ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 še uporabiti) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se v zakonitem roku o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi bila v postopku pred izdajo pravnomočne sodbe storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi po uradni dolžnosti. Druge kršitve postopkovnih določb pa obravnava revizijsko sodišče le, če so izrecno uveljavljene. Tožena stranka teh revizijskih razlogov ne formalno ne vsebinsko ni uveljavljala.

Revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena. Revizijsko sodišče pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe v mejah revizijskih razlogov in po uradni dolžnosti (386. člen)

upošteva dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3. odstavek 385. člena ZPP). V obravnavani zadevi sta nižji sodišči na podlagi presojenih dokazov ugotovili, da obstojijo pogoji za odložitev izvršitve tožniku izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Odločilna je bila dejanska ugotovitev obeh sodišč, da je šlo pri tožniku - zdravljenem zaradi duševne bolezni, ki je pri njem povzročala določene motnje v čustvovanju in ravnanju - za prvi hujši izpad in kršitev delovne obveznosti. Svoje neprimerno ravnanje je tožnik - ki doslej še ni bil disciplinsko obravnavan, takoj obžaloval. Te dokazane okoliščine po stališču obeh sodišč dovoljujejo prognozo, da je bil namen kaznovanja tožnika dosežen že tudi s pogojno odložitvijo izvršitve disciplinskega ukrepa. Te dokazane okoliščine so narekovale pravno presojo obeh sodišč, kot je vsebovana v izpodbijani sodbi.

Ob načelu zakonitosti kot temeljnem načelu disciplinskega postopka je v Zakonu o delovnih razmerjih v njegovem 90. členu poudarjeno tudi načelo individualizacije kazni. Po tej zakonski normi se izvršitev disciplinskih ukrepov denarne kazni in prenehanja delovnega razmerja lahko pogojno odloži, vendar največ za dobo enega leta (1. odstavek). Izvršitev disciplinskega ukrepa v primeru pozitivne prognoze pomeni po svoji naravi omilitev v zakonu določenih disciplinskih ukrepov, če so podane take olajševalne okoliščine, ki kažejo na to, da se da tudi z omiljeno sankcijo doseči namen kaznovanja.

Sklicevanje revizije, da se omilitvene norme iz 90. člena ZDR, ne sme uporabiti, ker ne določa kriterijev, ni utemeljeno. Pri odločitvi o izreku pogojne odložitve izvršitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja je potrebno upoštevati 2. odstavek 3. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 do 28/2000 - ZS) in se v skladu z njegovo napotilno normo smiselno opreti na določbo 3. odstavka 51. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 63/94, 23/99 - KZ). Pogojna obsodba v kazenskopravnem pomenu se namreč sme izreči, če glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem dejanju, stopnjo odgovornosti in glede na druge okoliščine, v katerih je dejanje storil, mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal (kaznivih) dejanj. Splošna načela pravnega reda, temelječa na spoznanjih pravne vede, omogočajo ob ugotovljenem obstoju olajševalnih okoliščin tudi delovnemu sodišču ob presoji zakonitosti izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, uporabo tega določila. To potrjuje tudi sistematična razlaga Zakona o delovnih razmerjih, izhajajoča iz načela individualizacije izrečene sankcije. To načelo namreč zahteva, da se ne uporabljajo samo ukrepi kaznovalne narave, če so podani pogoji za uporabo sankcije opominjevalne narave. Izjeme morajo biti določene z zakonom, kadar niso ali v primeru dvoma, pa je potrebno šteti, da zakon dopušča širše možnosti izbire sankcije.

Sklicevanje revizije na kršitev moralnih norm obeh sodišč ne more biti upoštevno. Po 125. členu Ustave Republike Slovenije so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni, vezani le na ustavo in zakon. Pri odločitvi vsebovani v izpodbijani pravnomočni sodbi, sta se obe sodišči iz prej navedenih razlogov utemeljeno oprli na določbo zakona, to je 90. člena Zakona o delovnih razmerjih.

V kolikor pa se revizijski očitek nanaša na nedopustno obnašanje samega tožnika, je opozoriti, da je prekoračitev okvira pravno dovoljenega vedenja in ravnanja delavca sankcionirana kot hujša kršitev delovne obveznosti po 19. alinei 43. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke (povzročanje nereda, prepira in pretepa v prostorih podjetja). S to avtonomno normo je določeno, do kod sega meja spoštljivega odnosa do sodelavcev. To pomeni, da je moralna vrednota dovoljenega vedenja in obnašanja vsebovana v pravnem pravilu 19. alinee 43. člena omenjenega pravilnika tožene stranke. Sankcija za kršitev te vrednote, ki pomeni protipravno dejanje, je določena z izrekom disciplinskega ukrepa.

Tožnik je bil sicer pravnomočno spoznan za odgovornega storitve hujše kršitve delovne obveznosti iz 19. alinee 43. člena pravilnika tožene stranke, čeprav se je porajal dvom, ki ni bil zanesljivo odstranjen, v njegovo zmožnost razumeti pomen svojega dejanja. Impulzivno ravnanje tožnika, opisano v dopisu dr. B.S. (priloga B 10) kot simptom duševne bolezni, bi lahko pomenilo afektno stanje, ki bi po svoji intenzivnosti bistveno negativno vplivalo na duševnost tožnika. Ob ugotovljeni zmanjšani prištevnosti (popolni ali bistveno zmanjšani), bi lahko pomenilo izključitev tožnikove disciplinske odgovornosti.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, so bile uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 147/95
• Sodba VIII Ips 51/95
• Sodba VIII Ips 118/95