Sodba VIII Ips 282/99

Jedro

Zakon ne določa, avtonomni pravni vir pa ne more določati, da se zaradi storitve določene hujše kršitve obvezno izreče preklic izvršitve izrečenega disciplinskega ukrepa, prav tako pa tudi ne določa, da je preklic mogoč le, če delavec stori takšno hujšo kršitev, za katero "se obvezno izreče" ukrep prenehanja delovnega razmerja. Kljub temu je treba pri odločanju o preklicu izvršitve ukrepa prenehanja delovnega razmerja upoštevati, da ima preklic odložitve izvršitve ukrepa enake pravne posledice kot izrek samega ukrepa, zato morajo biti za preklic izvršitve izpolnjeni enaki pogoji kot veljajo za sam "nepogojni" izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja. V skladu s subjektivno-objektivno koncepcijo kaznivih ravnanj v slovenski pravni ureditvi, morajo biti tudi za preklic izpolnjeni vsi subjektivni in objektivni znaki kršitve, zaradi katere disciplinski organi odločajo o preklicu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je 13.11.1992 opravljal dela receptorja v garderobi tožene stranke pod vplivom alkohola ter užival alkoholne pijače na delovnem mestu. Disciplinski organi tožene stranke so ugotovili, da je s tem storil hujšo kršitev delovnih obveznosti po 9. alineji 83. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (Ur. list RS, št. 1/92) in mu preklicali pogojno odložitev izvršitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da naj odločitvi organov tožene stranke o preklicu pogojne odložitve izvršitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja spremeni tako, da tožniku za ugotovljeno hujšo kršitev delovne obveznosti izreče denarno kazen v višini 15 odstotkov za dobo šestih mesecev in da hkrati naloži toženki obveznost, da tožnika pokliče nazaj na delo in mu vpiše delovno dobo v delovno knjižico za čas od 22.2.1993 dalje.

Na pritožbo tožnika je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno in dovoljeno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da revizijsko sodišče spremeni sodbo pritožbenega sodišča tako, da njegovi pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka z zamudnimi obrestmi. Revident podobno kot v pritožbi navaja, da je bila disciplinska kršitev, ki jo je storil, v subjektivno-objektivnem smislu lažja kršitev. Po določilih 84. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa je mogoče najstrožji disciplinski ukrep izreči le za hujše kršitve, če so izpolnjeni pogoji, ki jih določa drugi odstavek omenjenega določila. Ker med temi razlogi "ni zaslediti kvalifikatorne okoliščine, na podlagi katere bi se moral izreči ukrep prenehanja delovnega razmerja", v konkretnem primeru niso obstajali pogoji za preklic pogojno izrečenega ukrepa. Zaradi kršitve ni bil ogrožen ali bistveno moten delovni proces ali kako drugače bistveno oteženo poslovanje, tako da tega ne bi bilo mogoče preprečiti z organizacijskimi ukrepi. Le če bi se ugotovilo, da je bil tožnik pod takšnim vplivom alkohola, da bi ne mogel opravljati svojega dela, bi šlo za razlog, zaradi katerega bi bil mogoč izrek najstrožje sankcije. Tožnik pa je tik pred koncem delovnega časa spil dvakrat po en deciliter vina, zato prej omenjene okoliščine niso bile podane. V skladu s tretjim odstavkom 84. člena omenjene Kolektivne pogodbe bi bilo treba pri odločanju o tožnikovi odgovornosti in sankciji upoštevati okoliščine, v katerih je bila kršitev storjena. Vino je v prostore tožene stranke prinesel tožnikov sodelavec, ki je odhajal v pokoj z namenom, da s sodelavci proslavijo ta dogodek. Delavci so pijačo zaužili tik pred iztekom delovnega časa. Tudi najbolj vestni delavci v takšnih situacijah zaužijejo alkohol. Pomembno je tudi to, da je tožnik med disciplinskim postopkom priznal svojo napako in obljubil, da se bo zdravil, da bi se rešil zasvojenosti z alkoholom. Teh dejstev sodišči nista ugotavljali v zadostnem obsegu in zato tudi ne pravilno ovrednotili.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava (določba 386. člena ZPP). Te kršitve pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Po določilih drugega odstavka 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 5/91, 13/93, 29/95) je mogoče odložitev izvršitve ukrepa prenehanja delovnega razmerja preklicati, če delavec v preizkusnem obdobju stori hujšo kršitev delovne obveznosti ali če neupravičeno odkloni zdravljenje stanja zasvojenosti, ki je bilo razlog za ugotovitev njegove disciplinske odgovornosti. Vprašanje pogojev preklica odložitve izrečenega disciplinskega ukrepa je s tem z zakonom urejeno popolno, zato jih z avtonomnimi pravnimi viri ni mogoče spreminjati tako, da bi s tem poslabšali položaj delavca, katerega disciplinska odgovornost se ugotavlja. Zakon ne določa, avtonomni pravni vir pa ne more določati, da se zaradi storitve določene hujše kršitve obvezno izreče preklic izvršitve izrečenega disciplinskega ukrepa, prav tako pa tudi ne določa, da je preklic mogoč le, če delavec stori takšno hujšo kršitev, za katero "se obvezno izreče" ukrep prenehanja delovnega razmerja. Kljub temu je treba pri odločanju o preklicu izvršitve ukrepa prenehanja delovnega razmerja upoštevati, da ima preklic odložitve izvršitve ukrepa enake pravne posledice kot izrek samega ukrepa, zato morajo biti za preklic izvršitve izpolnjeni enaki pogoji kot veljajo za sam "nepogojni"

izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja. V skladu z subjektivno-objektivno koncepcijo kaznivih ravnanj v slovenski pravni ureditvi, morajo biti tudi za preklic izpolnjeni vsi subjektivni in objektivni znaki kršitve, zaradi katere disciplinski organi odločajo o preklicu.

Pritožbeno sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je zavrnilo pritožbo tožnika zoper sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, saj je pridobilo in ocenilo disciplinski odločitvi tožene stranke, ki vsebujeta vse elemente, ki so potrebni za zakonitost odločitev organov tožene stranke. V sodnem postopku, ki se je končal s pravnomočno sodbo, je bilo ugotovljeno, da so disciplinski organi tožene stranke popolno ugotovili dejansko stanje. V zvezi s tem je bilo ugotovljeno, da je tožnik med delovnim časom zaužil dvakrat dva decilitra vina in ne dvakrat en deciliter, kot navaja v reviziji, s čemer posredno v nasprotju z določili tretjega odstavka 385. člena ZPP izpodbija sodbo sodišč zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Niso utemeljene revidentove navedbe, da v konkretnem primeru niso obstajale okoliščine, ki utemeljujejo preklic odložitve izvršitve prenehanja delovnega razmerja. Tožnik je v času preizkusne šestmesečne dobe, ki je bila določena z odločbo z dne 10.6.1992, dne 13.11.1992 ponovno storil enako hujšo kršitev delovnih obveznosti. Užival je alkohol med opravljanjem dela receptorja v garderobi. Zato so bili dani pogoji za preklic odložitve pogojno izrečenega disciplinskega ukrepa po 90. členu ZDR.

Kvalifikatorne okoliščine so pomembne za odločitev o disciplinski odgovornosti, če je za kršitev dovoljeno izreči ukrep prenehanja delovnega razmerja. V zvezi z 2. odstavkom 90. člena ZDR njihovo ugotavljanje ni potrebno.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 205/2000
• Sodba VIII Ips 216/98
• Sodba VIII Ips 83/95