<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba VIII Ips 75/97
ECLI:SI:VSRS:1997:VIII.IPS.75.97

Evidenčna številka:VS30544
Datum odločbe:25.11.1997
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:delovno razmerje pri delodajalcu - odgovornost za delovne obveznosti - disciplinska odgovornost

Jedro

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožničinemu zahtevku in je odločbi disciplinskih organov tako spremenilo, da je tožnici na podlagi drugače ugotovljene kvalifikacije kršitve delovnih obveznosti disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja spremenilo v ukrep javni opomin. Sodišče druge stopnje je na pritožbo toženca sodbo spremenilo in zavrnilo zahtevek. Odločitev je obrazložilo s tem, da so disciplinski organi preklicali pogojno odložitev izvršitve disciplinskega ukrepa za eno od prejšnjih kršitev. Ker je tožnica storila hujšo kršitev delovnih obveznosti v preizkusni dobi, je prepuščeno disciplinskim organom ali bodo pogojno odložitev ukrepa preklicali ali bodo izrekli drug ukrep.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožničinemu zahtevku in je odločbo disciplinskega senata z dne 23.7.1993 in odločbo sveta zavoda toženca z dne 27.9.1993 spremenilo tako, da se storjene kršitve okvalificirajo kot hujše kršitve delovne obveznosti po 9. točki 23. člena Pravilnika o odgovornosti delavcev toženca in je razsodilo, da se tožnici izreče disciplinski ukrep javni opomin. Vzpostavljeno je bilo delovno razmerje, toženec pa je dolžan tožnici povrniti stroške postopka. Pritožbi toženca je sodišče druge stopnje ugodilo in je izpodbijano sodbo tako spremenilo, da je tožničin zahtevek zavrnilo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila tožnica pravočasno revizijo, zaradi zmotne uporabe materialnega prava po določilih 3. točke prvega odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90). Predlagala je, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi nižjih sodišč tako spremeni, da zahtevku tožnice ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču v novo sojenje. V obrazložitvi je navajala, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo drugače, kot je ga je ugotovila disciplinska komisija. Vse kvalifikatorne okoliščine, ki jih je kot dokazane ugotovila disciplinska komisija, sodišče ni ugotovilo in je zato spremenilo kvalifikacijo očitane kršitve. Če bi bila neizpolnitev delovne obveznosti opredeljena kot lažja kršitev, bi sodišče, ob upoštevanju stopnje tožničine odgovornosti, kršitev okvalificiralo drugače.

Nepravično je, da je najbolj pogosta kršitev delovne obveznosti okvalificirana tako, da se mora izreči disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je tudi primerno upoštevalo izpovedbo izvedene priče, da je vzgojiteljsko delo tožnice teklo normalno in da je zakonski predpis, na katerega se sklicuje toženec, zastarel in se ga vzgojiteljice ne držijo. Odločba disciplinske komisije, s katero je bil tožnici izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja izvršitev pa pogojno odložena, je sicer postala pravnomočna, vendar ni imela vseh zakonitih kvalifikatornih okoliščin, tožnica pa je bila tudi izigrana, saj ji je bilo svetovano, naj se na odločbo ne pritoži, češ, da gre za golo formalnost.

Revizija je bila v skladu z določbami 390. člena ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožencu, ki je na revizijo odgovoril in predlagal, naj revizijsko sodišče zavrne revizijo kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

ZPP v 386. členu določa, da preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstvka 354. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in da ni podana zmotna uporaba materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica kršila delovne obveznosti, zaradi katerih ji je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, da pa je bila napačno uporabljena kvalifikacija kršitve po 1. točki II. poglavja 22. člena pravilnika, ker gre za hujšo kršitev delovnih obveznosti po 9. točki 23. člena pravilnika. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo izpovedbo izvedene priče iz katere po mnenju sodišča izhaja, da kršitev delovnih obveznosti, ki jih je storila tožnica, ni tako huda, da bi ji bilo treba izreči ukrep prenehanja delovnega razmerja, zato je izrečeni ukrep nadomestilo z ukrepom "javni opomin".

Sodišče druge stopnje je ocenilo, da ni bistveno, ali je pravilna kvalifikacija kršitve po 1. točki 22. člena ali po 9. točki 23. člena pravilnika, saj je v obeh primerih dovoljen preklic pogojne odložitve izvršitve disciplinskega ukrepa. Po določilih 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94) preizkuša sodišče v sodnem postopku le zakonitost dokončnih odločitev delodajalca. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo nezakonitosti po organih toženca izrečenega disciplinskega ukrepa (preklica pogojne odložitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja), hkrati pa niso bile ugotovljene nove olajševalne okoliščine, zato sodišče prve stopnje ni smelo posegati v odločitev disciplinskih organov zgolj z vidika subjektivne ocene primernosti izrečenega disciplinskega ukrepa.

Stališče sodišča druge stopnje, da sodišče ne sme spreminjati odločitev disciplinskih organov iz razloga primernosti, je pravilno. Po določilu drugega odstavka 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) se pogojno odložena izvršitev disciplinskega ukrepa lahko prekliče, če delavec stori v času pogojne odložitve izvršitve ukrepa denarne kazni ali prenehanja delovnega razmerja, hujšo kršitev delovne obveznosti ali če neopravičeno odkloni zdravljenje stanja zasvojenosti, ki je bilo razlog za ugotovitev njegove disciplinske odgovornosti. Po tem določilu je prepuščeno presoji disciplinskih organov, ali bodo pogojno odložitev izvršitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja preklicali ali ne. Sodišče prve stopnje je s svojo odločitvijo prekršilo določilo prvega odstavka 24. člena ZDSS, zato je sodišče druge stopnje utemeljeno spremenilo izpodbijano sodbo in zavrnilo tožničin zahtevek.

Glede na povedano so vse navedbe revizije neutemeljene, saj revizija ne pove, v čem naj bi sodišči zmotno uporabili materialno pravo, revizijsko sodišče pa tudi po uradni dolžnosti ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je kvalifikacijo kršitve delovne obveznosti spremenilo na podlagi dejanskega stanja, ki je bil ugotovljen v disciplinskem postopku, sodišče druge stopnje pa je svojo odločitev o spremembi sodbe sodišča prve stopnje pravilno oprlo na določilo 4. točke 373. člena ZPP.

Revizijsko sodišče je na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).


Zveza:

ZDR (1990) člen 90, 90/2.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yODA3Nw==