<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba VIII Ips 124/96
ECLI:SI:VSRS:1997:VIII.IPS.124.96

Evidenčna številka:VS30341
Datum odločbe:28.01.1997
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:delovno razmerje pri delodajalcu - odgovornost za delovne obveznosti - disciplinska odgovornost

Jedro

Delavec ne more disciplinsko odgovarjati za neizvršitev nalog, ki bi jih moral opraviti v času, ko je bil suspendiran.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožnik sam trpi svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče je s sodbo in sklepom ugodilo zahtevku tožnika in razveljavilo sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 13.11.1991 in odločbo upravnega odbora z dne 17.1.1992 o izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja tožniku ter ugotovilo, da mu delovno razmerje ni prenehalo, zato je toženi stranki naložilo, da tožniku prizna delovno razmerje do 14.12.1993 in vse pravice iz delovnega razmerja, razen za čas od 26.3.1992 do 26.4.1992. Glede zahtevka za reintegracijo pa je postopek ustavilo, ker je tožnik ta zahtevek umaknil. Sodišče je ugotovilo, da tožnik nalog, ki jih je 18.10.1991 prevzel, ni mogel opraviti, ker je bil s tem dnem suspendiran, in da jih tudi ni bil sposoben opraviti. Zato za neizvršitev teh nalog ne more disciplinsko odgovarjati.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Enako kot sodišče prve stopnje tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik ne more odgovarjati za sicer prevzeto vendar neopravljeno delo, ker je bil v času, ko bi moral to delo opraviti, suspendiran. Za drugo očitano kršitev, da naj bi tožnik dal lažne podatke o vsebini dokumentacije, ki jo je iz prostorov tožene stranke samovoljno odnesel bivši tožnikov nadrejeni delavec, pa sodišče ugotavlja, da po spremembi sklepa disciplinske komisije s strani upravnega odbora, ta ni več opredeljena kot samostojna kršitev, niti ni bila v disciplinskem postopku konkretizirana.

Tožena stranka je zoper pravnomočno drugostopno sodbo pravočasno vložila revizijo. V reviziji uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji navaja, da je sodišče druge stopnje kršilo 375. člena zakona o pravdnem postopku, ker ni odgovorilo na utemeljene pritožbene navedbe. Suspenz tožnika je bil s podpisom dogovora inplicite odložen, saj je tudi iz drugih okoliščin razvidno, da je tožena stranka hotela zadržati tožnika. Sodišče se je ukvarjalo le s formalnim vprašanjem suspenza, ni se pa ukvarjalo z dejansko kršitvijo delovne obveznosti tožnika. Nezapisanost odloga suspenza je za tožnika le krinka za zagotovitev plačila za čas, ko ni več delal pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče ni imelo podlage za zaključek, da tožena stranka odstopa od postopka zoper tožnika zaradi lažnega dajanja podatkov o vsebini listin, ki so bile protipravno odnešene. Revident še navaja, da vztraja pri vseh svojih navedbah med postopkom, zlasti pri tistih navedbah iz pritožbe, na katere ni dobil odgovora. Predlaga, da revizijsko sodišče ugodi reviziji in razveljavi izpodbijano sodbo.

Skladno z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ št. 4/77-27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožniku, ki je nanjo odgovoril.

V odgovoru tožnik predlaga, da revizijsko sodišče zavrže revizijo kot nedovoljeno, glede na določbo 25. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih.

Revizija ni utemeljena.

Spor se nanaša na izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, in ne na enega od sporov določenih v 25. členu zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94), zato je revizija dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato zakon točno določa, kdaj jo je dovoljeno vložiti, zaradi katerih razlogov (1. odstavek 385. člena ZPP) in v kakšnem obsegu revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo (386. člen ZPP). Zakon izrečno določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP). Revizijsko sodišče to poudarja zato, ker se navedbe v reviziji nanašajo tudi na dejansko stanje in ker se revizija sklicuje na dejstva oziroma na navedbe, ki v njej niso navedene, teh pa revizijsko sodišče, glede na navedene zakonske določbe ne more upoštevati.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki bi jo naj storilo sodišče druge stopnje, ker ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe, ni podana. Po določbi 375. člena ZPP mora sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Za te navedbe mora navesti razloge, za kaj jih je oziroma, zakaj jih ni upoštevalo. V obravnavani zadevi je odločilnega pomena ali je bil tožnik v času, ko bi moral opraviti določeno delo, odstranjen iz podjetja ali ne. Če je bil, je jasno, da ne more disciplinsko odgovarjati za v tem času neopravljeno delo. Sodišče druge stopnje pa se je do tega vprašanja opredelilo, in za to tudi navedlo razloge. Vse ostale navedbe v pritožbi se pri taki opredelitvi, kot jo je sprejelo sodišče druge stopnje, pokažejo kot neodločilne. Revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo, da bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 354. člena ZPP, na kar pazi po uradni dolžnosti.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi v izpodbijani sodbi bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Obe nižji sodišči sta ugotovili, da je bil tožnik odstranjen iz tožene stranke v času, ko bi naj opravljal posebej prevzeto oziroma odrejeno delo. Zato je pravilna ugotovitev nižjih sodišč, da tožnik ne more disciplinsko odgovarjati zaradi neizvršitve tega dela. Ni sprejemljivo stališče revizije, da je bil suspenz inplicite odložen. Nasprotno, tožena stranka je vztrajala pri izvršitvi sklepa generalnega direktorja o začasni odstranitvi tožnika iz .... z dne 17.10.1991, saj je upravni odbor tožene stranke 23.10.1991 zavrnil tožnikovo pritožbo zoper sklep generalnega direktorja o začasni odstranitvi iz ... in prepovedi vstopa tožniku v podjetje brez poziva nadrejenih delavcev. Tožena stranka je torej tožniku onemogočila, da bi opravljal delo.

Tožnik je bil spoznan za odgovornega hujše kršitve delovne obveznosti po 1. točki prvega odstavka 10. člena pravilnika o odgovornosti delavcev delniške družbe, ki je lahko storjena z neizvrševanjem ali malomarnim, nerednim ali nepravočasnim izvrševanjem del oziroma nalog, zaradi česar je nastala ali bi lahko nastala materialna škoda oziroma ogroženo življenje oziroma varnost ljudi. Te kršitve tožnik ni mogel storiti s tem, četudi bi "dal dne 17.10.1991 lažne podatke o vsebini dokumentacije, ki jo je iz podjetja odnesel ...".

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Sodišče je o stroških odločilo na podlagi prvega odstavka 166. člena, v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).


Zveza:

ZTPDR člen 54.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNzg3NA==