Sodba VIII Ips 274/98

Jedro

Disciplinski postopek oziroma izrek disciplinskega ukrepa ter suspenz sta različna instituta delovnega prava. Različni so organi, ki odločajo o njiju, drugačni so pogoji in postopek za sprejemanje pravnih odločitev, drugačne so pravne posledice, drugačna je njuna prava narava.

Revidennt se zato neutemeljeno sklicuje na izrečeni suspenz, ki ni bil predmet delovnega spora in torej tudi ne more biti predmet revizije.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je spremenilo sklepa Disciplinske komisije tožene stranke, št. 3916 z dne 17.11.1992, in Komisije za varstvo pravic, št. 3029/93 z dne 18.1.1993, tako, da je izvršitev izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja pogojno odložilo za dobo enega leta. Ugotovilo je, da je tožnik storil hujšo kršitev delovnih obveznosti s tem, da se je v času do 13.8.1992 brez vednosti vodje komercialnega sektorja in brez vednosti direktorja E.M.d.o.o., dogovoril z zasebno firmo M., da v skladišču E.M.d.o.o. uskladiščijo svinjsko meso v količini 10.184 kg. Meso bi naj bilo uskladiščeno do 14.8.1992. S tem je tožnik storil hujšo kršitev delovnih obveznosti po 18. točki ("zloraba položaja ali prekoračitev danega pooblastila, če ne gre za kršitev iz 67. člena tega pravilnika") 64. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke (v nadaljevanju:

Pravilnik).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so dani pogoji za odložitev izvršitve izrečenega ukrepa po 68. členu Pravilnika, ker tožnik še ni bil v disciplinskem postopku, ker si s kršitvijo ni pridobil premoženjske koristi in ker je prišlo do sodelovanja s firmo M.. Vse to kaže, da so dani pogoji za pozitivno prognozo glede bodočega ravnanja tožnika v zvezi s kršitvami delovnih obveznosti.

Sodišče druge stopnje je kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožene stranke. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in da je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Strinjalo se je z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so zaradi ugotovljenih olajševalnih okoliščin bili podani pogoji za odložitev izvršitve izrečenega ukrepa po določbi 68. člena Pravilnika.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka pravočasno vložila revizijo zaradi revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da revizijsko sodišče ugodi reviziji in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi. Navajala je, da je sodišče prve stopnje pogojno odložilo izvršitev disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, da pa je ostal v veljavi sklep direktorja tožene stranke o suspenzu tožnika. S tem je sodišče v bistvu potrdilo, da gre za hujšo kršitev delovnih obveznosti. Sprememba disciplinskega ukrepa v pogojni ukrep je s tem v popolnem nasprotju. V preizkusni dobi je bil tožnik suspendiran, zato dvanajstmesečnega preizkusa njegovega ravnanja ni bilo mogoče izvesti. Sodna odločba tudi ni izvršljiva, ker gre za vprašanja nadomestila plače med trajanjem suspenza in za uspešnost poteka preizkusne dobe.

Revizija je bila na podlagi tretjega odstavka 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, zato so v 382. in 385. členu izrecno določeni pogoji in razlogi, zaradi katerih jo je dovoljeno vložiti. Navedene določbe narekujejo revidentu, da navede revizijske razloge in jih tudi utemelji. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ni ugotovilo. Ker revident ni izrecno uveljavljal bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in ker jih tudi ni obrazložil, revizijsko sodišče v tej smeri izpodbijane sodbe ni preizkusilo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Suspenz tožnika ni bil predmet delovnega spora in zato tudi ne more biti predmet revizije. Revident se zato nanj zmotno sklicuje. Zmotna pa je tudi trditev, da bi naj imel suspenz posledice na tožnikovo disciplinsko odgovornost. Po določbi 69. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/98, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR) je odstranitev delavca z delovnega mesta ali iz organizacije (delodajalca) poseben ukrep, katerega bistveni namen je delavcu onemogočiti delo, ker s hujšo kršitvijo delovnih obveznosti ogroža življenje ali zdravje delavcev in delovni proces oziroma materialna sredstva delodajalca.

Iz določb 95. do 99. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR) izhaja začasnost ukrepa odstranitve, začetek disciplinskega postopka kot pogoj za odločitev o njem, omejitev višine nedomestila plače v času njegovega trajanja in podobno.

Pravilnik tožene stranke ureja suspenz v 71. in 72. členu. Po določbi prve alinee prvega dostavka 71. člena je delavca dovoljeno odstraniti z delovnega mesta ali iz družbe tudi v primeru, če je zoper njega uveden disciplinski postopek zaradi hujše kršitve delovne obveznosti, za katero se v skladu z zakonom lahko izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Odstranitev delavca in disciplinski ukrep, ki je delavcu izrečen zaradi hujše kršitve delovnih obveznosti, sta torej medsebojno povezana le s tem, da je suspenz (med drugim) dovoljeno izreči, če je zoper delavca uveden disciplinski postopek zaradi hujše kršitve delovnih obveznosti, za katero se v skladu z zakonom izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja oziroma če so za suspenz dani drugi pogoji določeni v zakonu (drugi odstavek 69. člena ZTPDR, prvi odstavek 95. člena ZDR). Ta vprašanja bolj natančno urejajo že navedene določbe Pravilnika tožene stranke. V načelu sta torej disciplinski postopek (oziroma izrek disciplinskega ukrepa) in suspenz različna instituta delovnega prava. Različni so organi, ki odločajo v posameznih primerih, drugačni so pogoji in postopek za odločitev o njiju, drugačne so njune pravne posledice in podobno.

Revident se zato neutemeljeno sklicuje na suspenz, kot na bistveni del razlogov za izpodbijanje sodbe sodišča druge stopnje, čeprav ta ni bil predmet tega delovnega spora in čeprav njegova povezanost s tožnikovo disciplinsko odgovornostjo za odločitev v tej reviziji ni pomembna.

Vprašanje izvršljivosti ni predmet te revizije. Nadomestilo plače v času suspenza delavca je določeno v drugem in tretjem odstavku 97. člena ZDR.

Revizijsko sodišče je zato, ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZTPDR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpis Republike Slovenije.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 124/96
• Sodba VIII Ips 75/97
• Sodba VIII Ips 202/98