Sodba VIII Ips 55/95

Jedro

Sodišče prve stopnje je potrdilo sklepe disciplinskih organov, na podlagi katerih je tožnici prenehalo delovno razmerje, ker je menilo, da je protipravna odsvojitev predmetov družbene lastnine in okoliščine, da je bil v kazenskem postopku izrečen sodni opomin, razlog za potrditev izpodbijanih sklepov. Sodišče druge stopnje je izvršitev pogojno odložilo, ker je menilo, da so za to dane bistvene olajševalne okoliščine, ki niso bile v dosedanjem postopku upoštevane. Revizijo tožene stranke je revizijsko sodišče zavrnilo. Čeprav so bile v pravilniku določbe o olajševalnih in obteževalnih okoliščinah in o pogojni odložitvi izvršitve ukrepa, teh okoliščin disciplinski organi niso upoštevali in sploh niso do njih zavzeli nobenega stališča. Ker gre za uporabo prava in ne za oceno primernosti ukrepa, je sodišče zakonito izvršitev ukrepa pogojno odložilo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek na razveljavitev sklepov disciplinskih organov z dne 18.5.1992 in 15.6.1992, na podlagi katerih ji je prenehalo delovno razmerje, na vzpostavitev delovnega razmerja s priznanjem vseh pravic iz dela in v zvezi z delom ter na plačilo stroškov postopka. Na pritožbo tožnice je sodišče druge stopnje odločbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da ji je izvršitev prenehanja delovnega razmerja pogojno odložilo za dobo enega leta in odločilo, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka na prvi stopnji, tožnica pa svoje stroške pritožbenega postopka.

Proti odločbi sodišča druge stopnje je vložil toženec revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano odločbo tako spremeni, da se pritožba zavrne in ostane odločba sodišča prve stopnje v veljavi. Navajal je, da pomeni pogojna odložitev ukrepa podpiranje delavcev pri nezakonitem razpolaganju in odtujevanju premoženja toženca. Večjo škodo je mogoče preprečiti le z izrekanjem nepogojnega ukrepa tudi pri odtujevanju manjših vrednosti. Vrnitev tožnice na delo pomeni za delavce nepošten izid postopka in nepravičnost, predvsem pa slabost pravnega sistema, ko to dopušča. Tožnica je bila pred kazenskim sodiščem obsojena zaradi storjenega kaznivega dejanja, kar kaže na hujšo kršitev delovnih obveznosti. Stalni manjki pred dejanjem, zaradi katerega ji je bil izrečen ukrep, kažejo na to, da takega dejanja ni storila prvič, čeprav doslej ni bila kaznovana. Delno priznanje ni olajševalna okoliščina, saj je bila odtujitev dokazana, prav tako ni olajševalna okoliščina majhna vrednost vzetih predmetov. Tudi njen socialni in materialni položaj ni taka okoliščina, da bi ji bilo mogoče izrečeni ukrep pogojno odložiti. Invalidnega otroka je dolžan preživljati tudi drugi roditelj. Razloga za pogojno odložitev ukrepa ni, saj ni z ničemer dokazano, da je utemeljeno pričakovati, da bo že izrek ukrepa vzgojno vplival, da tožnica ne bo več kršila delovnih obveznosti. Če bo ostala odločba v veljavi, se bo lahko vsak delavec, za katerega bo dokazano, da je neopravičeno odtujil predmete, ki so last toženca, skliceval na prevzgojni vpliv in na socialne razmere.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožnici, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, ZPP). ZPP se na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/1/94) smiselno uporablja kot republiški predpis.

Revizija ni utemeljena.

386. člen ZPP določa, da revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče druge stopnje je tako kot sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnici zakonito izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, menilo pa je, da so dani razlogi za pogojno odložitev izvršitve disciplinskega ukrepa, zato je odločbo sodišče prve stopnje tako spremenilo, da je izvršitev ukrepa pogojno odložilo za dobo enega leta. Pri svoji odločitvi morajo disciplinski organi upoštevati tako določila zakona in kolektivnih pogodb kot tudi določila svojih internih splošnih aktov. Drugi odstavek 18. člena pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti delavcev toženca določa, da se izvršitev ukrepa lahko pogojno odloži tedaj, ko se lahko utemeljeno pričakuje, da bo že izrek disciplinskega ukrepa prevzgojno vplival na kršitelja, da ne bo več ponavljal kršitev delovnih obveznosti. Na to pa je mogoče sklepati po oceni olajševalnih in obteževalnih okoliščin obravnavanega primera. Te okoliščine so naštete v 21. členu omenjenega pravilnika. Te so med drugim prejšnje delo delavca, njegov odnos do dela in do družbenega premoženja, pogoji dela, predkaznovanost, starost in socialni ter materialni položaj delavca in njegove družine in družinske razmere delavca. Iz podatkov spisa disciplinskega postopka je razvidno, da pristojni organi niso upoštevali določil omenjenega pravilnika, saj o tem ni ničesar napisano niti v zapisnikih niti v odpravkih sklepov, zato sta imeli nižji sodišči dolžnost, da na podlagi omenjenih določil - gre za uporabo prava ne pa za odločitev po prosti presoji - presodita ali so dani pogoji za pogojno odložitev izvršitve ukrepa. Sodišče prve stopnje je menilo, da ne, vendar se ni podrobneje ukvarjalo z omenjenima določiloma pravilnika, ampak je menilo, da je že sama odtujitev družbene lastnine, ne glede na vrednost predmetov, ki so bili odtujeni in dejstvo, da je bila tožnica pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje, pa čeprav ji je bil izrečen le sodni opomin, dovolj tehten razlog, da ni bilo razlogov za pogojno odložitev ukrepa. Sodišče druge stopnje je omenjene olajševalne okoliščine ocenilo in je menilo, da je utemeljeno pričakovati, da tožnica v bodoče ne bo več kršila delovnih obveznosti in da bo namen kaznovanja dosežen že z izrekom pogojnega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. S to oceno se strinja tudi revizijsko sodišče. Delno priznanje tožnice, da je odsvojila predmete, res ni bistveno vplivalo k razjasnitvi primera, ostale okoliščine pa so tako tehtne, da bi jih morali disciplinski organi pri svoji odločitvi upoštevati. Namigovanje revizije, naj bi tožnica še preden je bila zalotena, neopravičeno odtujevala predmete, ki so bili v upravljanju toženca, ne temelji na dokazih, navedbe o nepoštenem izidu postopka in nepravičnosti do delavcev pa so nesmiselne. Tudi pogojna odložitev ukrepa prenehanja delovnega razmerja je zelo strog ukep, saj je mogoče ukrep izvršiti, če delavec v pogojni dobi stori novo kršitev delovnih obveznosti, ki je po pravilniku ali kolektivni pogodbi opredeljena kot hujša kršitev. Individualizacija pri izrekanju ukrepov je eno izmed glavnih pravil disciplinskega postopka, pri čemer je za izrek ukrepa največkrat odločilna tudi vrednost odtujenih predmetov. Nesmiselna je tudi navedba revizije o slabosti pravnega sistema, ki dopušča, da sodišča pogojno odložijo izvršitev tako hudega ukrepa kot je prenehanje delovnega razmerja, ko ugotovijo, da disciplinski organi niti ne sprejmejo stališča, ali je treba ukrep izreči nepogojno, pri čemer pa je nadaljna materialna in socialna eksistenca delavca, ki je bil dalj časa zaposlen v organizacii, ki je že v letih, ko je druga zaposlitev otežkočena in ki je brez izobrazbe, vprašljiva.

Ker je odločitev sodišča druge stopnje zakonita in je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno ter niso podani razlogi zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče na podlagi določil 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 153/95
• Sodba VIII Ips 5/95
• Sodba VIII Ips 116/95