VSL Sklep II Cp 1259/2022

Jedro

Tožnik s prepovednim zahtevkom izpodbija ravnanje javne oblasti oz. nasprotuje določbam odloka kot podzakonskega predpisa. Po značaju gre za javnopravni spor. Pritožbeno sodišče je seznanjeno s prakso Vrhovnega sodišča RS I Up 81/2022 z dne 13. 7. 2022, da ravnanje šole v podobnem primeru (zahteva trikrat tedenskega testiranja) ne presega narave opozorila oziroma obvestila o tem, kaj odlok zahteva od naslovnikov, in zato pri navodilih osnovne šole, tudi če so razumljena kot celota njenih dejanj in navodil, ne gre za oblastveni akt ali dejanje. Vendar pa je prav takšna vsebinska presoja stvar upravnega spora in ne pravdnega postopka in zato zadeva sodi v pristojnost upravnega in ne pravdnega sodišča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da ni pristojno za odločanje v zadevi po I. in II. točki tožbenega zahtevka ter v pripadajočem delu stroškovnega zahtevka (I. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da upravno sodišče odloča subsidiarno, če za določeno zadevo ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo. Tožnik je zahtevek uveljavljal na podlagi 134. člena Obligacijskega zakonika (OZ), o čemer odloča sodišče v pravdnem postopku. Pravica do izobraževanja je osebnostna pravica, kot izhaja iz sklepa naslovnega sodišča II Cp 3961/2005. Določbe OZ se uporabljajo za vsa odškodninska razmerja ne glede na povzročitelja. Napačno je stališče, da je sodno varstvo po OZ izključeno, ker gre za ravnanje v vertikalnem razmerju. Tožnik toženki očita kršitev osebnostnih pravic, storjenih z njenim neposrednim ravnanjem. Zaradi načela exceptio illegalis ni pomembno, ali za takšno ravnanje obstaja podzakonska pravna podlaga. Odlok ni akt, na podlagi katerega bi se lahko toženka razbremenila odgovornosti. Pogoj za subsidiarni upravni spor po 4. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ni izpolnjen. Sklicuje se na sklep UPRS IV U 2/2020-43. Sodišče o zakonitosti neposrednih dejanj organov z javnimi pooblastili v zvezi s kršitvami osebnostnih pravic odloča v pravdnem postopku. Poseg v osebnostne pravice je dopusten le na podlagi določb zakona in ne na podlagi odloka. V 15. točki obrazložitve se je sodišče dejansko že izreklo o končni odločitvi o tožbenem zahtevku. Tožba bo v upravnem postopku zavržena, kot so bile do sedaj zavržene praktično vse tožbe. Tožniku je bilo neutemeljeno odklonjeno edino preostalo sodno varstvo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek in predlogu za izdajo začasne odredbe nemudoma ugodi.

3. Toženka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da bi bilo treba tožbo zavreči, ker je nesklepčna, tožnik zanjo nima pravnega interesa, prav tako ni podana pristojnost upravnega sodišča.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravilna je presoja, da sodišče prve stopnje ni stvarno pristojno za odločanje o nedenarnem zahtevku iz I. in II. točke tožbenega zahtevka. Z njim tožnik zahteva, da se toženki prepove pogojevanje vstopa v osnovno šolo, obiskovanja pouka in izvajanja izobraževanja z izpolnjevanjem pogoja PCT in nošenjem maske ter se ji takšna prepoved izreče tudi v bodoče. Med strankama ni sporno, da je toženka nosilka javnih pooblastil ter je ravnala na podlagi odloka vlade in navodil ministrstva. Sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil je zagotovljeno v upravnem sporu, kjer se odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. Tožnikov prepovedni zahtevek ima po značaju izrazit javnopravni element. Postavljen je zoper toženko kot nosilko javnih pooblastil, ki je delovala skladno z navodili ministrstva in podzakonskimi predpisi, in ne zoper toženko, ki bi ravnala kot prirejen zasebnopravni subjekt.

6. Tožnik s prepovednim zahtevkom izpodbija ravnanje javne oblasti oz. nasprotuje določbam odloka kot podzakonskega predpisa. Po značaju gre za javnopravni spor. Pritožbeno sodišče je seznanjeno s prakso Vrhovnega sodišča RS I Up 81/2022 z dne 13.07.2022, da ravnanje šole v podobnem primeru (zahteva trikrat tedenskega testiranja) ne presega narave opozorila oziroma obvestila o tem, kaj odlok zahteva od naslovnikov, in zato pri navodilih osnovne šole, tudi če so razumljena kot celota njenih dejanj in navodil, ne gre za oblastveni akt ali dejanje. Vendar pa je prav takšna vsebinska presoja stvar upravnega spora in ne pravdnega postopka in zato zadeva sodi v pristojnost upravnega in ne pravdnega sodišča.¹

7. Za presojo stvarne pristojnosti je odločilna trditvena podlaga (dejansko stanje), s katero tožnik utemeljuje tožbeni zahtevek. Pravna podlaga, ki jo navaja, ni nujna sestavina tožbenega zahtevka in sodišče nanjo ni vezano. Sklicevanje tožnika na pravno podlago po 134. členu OZ tako ne spremeni dejanske vsebine tožbenega zahtevka, ki je po vsebini upravni spor. V pritožbi citirana zadeva UPRS IV U 2/2020 po dejanskem stanju ni povsem primerljiva. Zgolj ena odločba tudi ne kaže ustaljene sodne prakse, pri čemer ni izkazano, da bi pravdno sodišče v navedenem primeru sprejelo pristojnost.

8. Pravilno je stališče sodišča, da presoja zakonitosti neposrednih dejanj organov javnih pooblastil ni primarni namen pravdnega postopka, temveč se protipravnost dejanj presoja praviloma le v povezavi z odškodninskimi zahtevki. Za odločanje o odškodninski odgovornosti toženke po III. točki tožbenega zahtevka glede domnevne kršitve osebnostnih pravic pa je sodišče prve stopnje stvarno pristojnost (očitno) sprejelo.

9. Sodna praksa tukajšnjega sodišča ni enotna glede vprašanja, ali je pravica do izobraževanja osebnostna pravica. Odločba II Cp 164/2022, ki se sklicuje na v pritožbi citirano odločbo II Cp 3961/2005, navaja, da gre za osebnostno pravico. Nasprotno stališče je bilo zavzeto v odločbi II Cp 287/2022. Ker že iz trditvene podlage in postavljenega tožbenega zahtevka v I. in II. točki jasno izhaja, da gre po naravi stvari za zahtevek, ki sodi v pristojnost upravnega sodišča, se pritožbeno sodišče v tej fazi postopka do tega vprašanja ne opredeljuje.

10. Obrazložitve sodišča prve stopnje v 15. točki sklepa ni razumeti v smislu vnaprejšnje opredelitve do zakonitosti očitanih ravnanj toženke, temveč je zgolj ugotovilo, da ni ravnala samovoljno v smislu drugačnega ravnanja, kot ji ga zapovedujejo predpisi in navodila nadrejenega organa (ministrstva).

11. Pravdno sodišče ne sme presojati sklepčnosti tožbe in pravnega interesa tožnika, saj je zaradi narave spora pravilneje, da se o tem odloči v upravnem sporu. Kako bo ravnalo upravno sodišče s tožnikovim zahtevkom, ni v pristojnosti pravdnega sodišča. Zgolj iz razloga, ker morebiti sodno varstvo tožniku ne bi bilo zagotovljeno v drugem postopku, pravdno sodišče ne more sprejeti v obravnavanje zadeve, ki ne sodi v njegovo pristojnost.

12. Uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, toženka pa z odgovorom ni prispevala k hitrejši rešitvi zadeve. V pretežnem delu toženka ni odgovorila na pritožbene navedbe, ampak je grajala materialnopravna stališča prvostopenjskega sodišča, zato po oceni pritožbenega sodišča priglašeni strošek za odgovor ni bil potreben. Pravdni stranki tako krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154., 155. in 165. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Prim. 1. do 4. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUS-1) in 1. člen ZPP.

Datum zadnje spremembe:

23.12.2022

Podobni dokumenti:

• Sklep I Up 418/2003
• UPRS Sklep IV U 172/2017-8
• VSL Sklep II Cp 89/2022