<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSC Sklep I Cp 148/2022

Sodišče:Višje sodišče v Celju
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSCE:2022:I.CP.148.2022
Evidenčna številka:VSC00057665
Datum odločbe:12.05.2022
Senat, sodnik posameznik:Darja Pahor (preds.), Katarina Lenarčič (poroč.), Tatjana Kamenšek Krajnc
Področje:ZAVAROVANJE TERJATEV
Institut:zavarovanje nedenarne terjatve - začasna odredba - standard verjetnosti - vrnitev stvari

Jedro

V postopku zavarovanja sodišče ocenjuje, ali razlogi za obstoj terjatve pretehtajo, pri čemer ne odloča o njeni utemeljenosti, to bo predmet nadaljnjega pravdnega postopka. Vsled temu je tudi dokazni standard glede obstoja dejstev, ki utemeljujejo sklep o izpolnjenosti pogojev, zahtevanih za izdajo začasne odredbe nižji, in sicer zadošča dokazni standard verjetnosti, ki omogoča hitro odločitev o utemeljenosti začasnega sodnega varstva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom ugovor prvo tožene stranke z dne 27. 12. 2021 zavrnilo (I. točka izreka) ter sklenilo, da bo o stroških postopka zavarovanja z začasno odredbo odločeno v okviru odločanja o glavni stvari (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno odločitev sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje prvo tožena stranka ter pri tem uveljavlja pritožbene razloge zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). V zvezi s tem ponovno opisuje okoliščine sklenitve dogovora o vleki vlačilca in prikolice s tožečo stranko ter pri tem izpostavlja, da se je njen delavec A. A., ki se je peljal mimo in opazil v prometni nesreči poškodovano vozilo tožeče stranke, direktorju tožeče stranke, ki ga je poklical po telefonu, predstavil kot delavec prvotožene stranke, ki se ukvarja z dejavnostjo avtovleke. Pojasnjuje, da je lastnik tožeče stranke nato delavcu povedal, da potrebujejo odvoz poškodovanega tovornega vozila do varovanega parkirišča, nakar mu je bilo ponujeno varovano parkirišče v Celju na sedežu podjetja prvo tožene stranke, s čimer se je lastnik tožeče stranke strinjal. Izpostavlja, da je zatrjevani pogovor razviden iz posnetka zaslona sms-ov, iz e-korespondence pa je razvidno, da je tožeča stranki prvo toženi stranki poslala potrdilo o plačilu, za katerega se je nato izkazalo, da je lažno. Poudarja, da je številko tožnika A. A. dobil od voznika tožeče stranke in ne od policistov, kot to napačno zatrjuje tožeča stranka. Izpostavlja, da je v zvezi z zgoraj zatrjevanim dogovorom voznik tožeče stranke podpisal tudi delovni nalog ter zatrjuje, da je iz delovnega naloga razvidno, da ne drži navedba tožeče stranke da niti tožnik niti voznik nista vedela nič o tem, da vleko opravlja prvo toženec in da bo kompozicija odpeljana na sedež prvo toženca, saj je delovni nalog podpisal voznik tožeče stranke, iz delovnega naloga pa izhaja tako lokacija odvoza kot tudi to, da intervencijo izvaja podjetje B. d.o.o. Sodišču očita, da je napačno zaključilo, da se delovni nalog z dne 4. 11. 2021 nanaša na C. d.o.o. ter da za A. A. sploh ni jasno, v kakšni vlogi je ta nalog sploh podpisal ter opozarja, da se zapis na delovnem nalogu z dne 4. 11. 2021 na splošno nanaša na pomoč na cesti, navedena številka pa je enotna številka za pomoč na cesti, pri tem pa so desno od zapisa navedeni izvajalci, ki izvajajo pomoč na cesti. Izpostavlja, da je na predmetnem delovnem nalogu s križcem v kvadratu jasno označeno, da je izvajalec družba B. d.o.o., A. A. je podpisan kot delavec družbe B. d.o.o., prav tako pa je iz delovnega naloga jasno razvidno, da je relacija prevoza od ... Poudarja, da je tudi predračun PR-... bil izdan s strani prvo toženca, da se je lastnik tožeče stranke s predračunom strinjal, iz sms-a pa izhaja, da je poslal tudi e-naslov, kamor naj se predračun pošlje. Zatrjuje, da je v konkretnem primeru šlo za nastalo pridržno pravico skladno z določbami 261.-270. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ter sodišču očita napačnost zaključka, da iz trditev tožene stranke ne izhaja, kdaj naj bi njena terjatev zapadla. V zvezi s tem zatrjuje, da terjatev zapade takoj po popravilu, praksa pa je takšna, da se stranki najprej izda predračun, naknadno pa se nato izda račun, kar bi bilo tudi v konkretnem primeru, pa tožeča stranka denarja ni nakazala. Sodišču prve stopnje očita tudi napačnost zaključka o varovanju objekta prvo tožene stranke ter se pri tem sklicuje na račun št. ... s strani podjetja D. d.o.o. ter posledično napačnost zaključka, da bi lahko bila uveljavitev terjatve tožeče stranke onemogočena ali precej otežena. Meni tudi, da je sodišče napačno ugotovilo, da z vrnitvijo vozila tožencu ne bi nastala hujša škoda kot bi brez izdaje začasne odredbe nastala tožniku, saj je tožena stranka ostala brez poplačila dolga, kajti tožeča stranka je tuje podjetje, čezmejna izvršba pa je redkokdaj uspešna. Predlaga ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka nasprotuje pritožbenim trditvam in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške, nastale z vložitvijo odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Z izpodbijanim sklepom je bilo odločeno o ugovoru zoper s sklepom z dne 9. 12. 2021 izdano začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, konkretno terjatve na vrnitev stvari po 92. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ).

6. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, mora biti ugovor zoper izdano začasno odredbo obrazložen, dolžnik pa mora v ugovoru navesti vsa dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena v zvezi z 239. členom ZIZ). Pri tem se utemeljenost ugovora v zvezi z izkazanostjo pogojev za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve presoja glede na pogoje, ki jih določa 272. člen ZIZ. Po določbi prvega odstavka 272. člena ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, pri čemer mora glede na drugi odstavek 272. člena ZIZ upnik za verjetno izkazati tudi nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Upnik pa ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 272. člena v zvezi s tretjim odstavkom 270. člena ZIZ).

7. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da prvo toženka ni uspela izpodbiti verjetno izkazane terjatve tožeče stranke, saj ni izkazala ugovornih trditev, da je bil dogovor o vleki vlačilca in prikolice (skupaj kompozicije) dogovorjen med njo in tožnikom, zaradi česar naj bi posledično imela retencijsko pravico oziroma pravico stvar pridržati, dokler ji ni plačana terjatev. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da iz k ugovoru predloženih dokazov (e-korespondence, posnetki zaslona sms sporočil) ni jasno, kdo je komuniciral s kom, pri tem pa še poudarilo, da prvo tožena stranka ni podala ustreznih trditev glede nastanka njene retencijske pravice, saj ni niti zatrjevala, kdaj naj bi njena terjatev do tožeče stranke zapadla (kakšen je bil dogovor o roku plačila njenih storitev). Pritožbene trditve, da je prvo tožena stranka zatrjevala zapadlost njene terjatve zoper tožečo stranko, so glede na listine spisa (vpogled v ugovor prvo tožene stranke z dne 27. 12. 2021; l. št. 32-35 spisa) neutemeljene, zato je kot pravilen potrditi zaključek sodišča prve stopnje, da že trditve prvo tožene stranke niso zadostne in konkretizirane, da bi prvo toženka v ugovornem postopku lahko izpodbila verjetno izkazanost terjatve tožeče stranke kot lastnika vozila na vrnitev tega vozila, ki je bilo nesporno v posesti prvo tožene stranke. Prvo tožena stranka pa z lastno dokazno oceno svojih dokazov v pritožbi, v okviru katere dodaja nove trditve (da se je A. A. lastniku tožeče stranke predstavil kot delavec prvo tožene stranke, kaj pomeni zapis na delovnem nalogu „G. asistenca G. assistance ...“ in kje na delovnem nalogu je označen izvajalec intervencije, v kakšni vlogi je delovni nalog podpisal A. A. in kdaj se načeloma šteje terjatev prvo tožene stranke za zapadlo), katerih zaradi neizkazanosti, da tega ni mogla zatrjevati pravočasno pred sodiščem prve stopnje, pritožbeno sodišče ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ne more izpodbiti. Na tem mestu je pojasniti, da v postopku zavarovanja sodišče ocenjuje, ali razlogi za obstoj terjatve pretehtajo, pri čemer ne odloča o njeni utemeljenosti, to bo predmet nadaljnjega pravdnega postopka. Vsled temu je tudi dokazni standard glede obstoja dejstev, ki utemeljujejo sklep o izpolnjenosti pogojev, zahtevanih za izdajo začasne odredbe nižji, in sicer zadošča dokazni standard verjetnosti1, ki omogoča hitro odločitev o utemeljenosti začasnega sodnega varstva.

8. Sodišče prve stopnje je zaključek o neutemeljenosti ugovora prvo tožene stranke glede verjetno izkazane objektivne nevarnosti v zvezi uveljavitvijo tožnikove nedenarne terjatve sprejelo v posledici ugotovitve, da iz ugovornih trditev prvo tožene stranke glede varovanja objekta ne izhaja, da je tako varovanje ustrezno in primerno oziroma da bi dejansko preprečilo odtujitev vozila ali njegovih delov, poleg tega prvo toženka svojih ugovornih trditev o hujših posledicah, ki bi z izdajo začasne odredbe nastale njej, ni ustrezno konkretizirala, nadalje pa tudi ne izkazala, saj je navajala le nujnost čezmejne izvršbe. Pritožba razlogov o pomanjkljivi trditveni podlagi prvo tožene stranke v zvezi s pogojem po prvi in drugi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ ne izpodbija, zgolj z lastno oceno glede možnosti nastanka težko nadomestljive škode tožniku oziroma hujših škodnih posledic prvo toženki, pa pravilnega zaključka sodišča prve stopnje o neutemeljenosti ugovora prvo tožene stranke tudi v tem delu ne more izpodbiti. Pri tem se pritožba neutemeljeno zavzema, da potreba po čezmejni izvršbi sama po sebi predstavlja takšno škodo, ki bi bila hujša od tožnikove brez izdaje začasne odredbe, saj iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik vozilo dejansko potrebuje za opravljanje dela.

9. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo ter sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP ter 15. člen ZIZ), saj je ugotovilo, da niso podani pritožbeno uveljavljeni razlogi, niti ni zasledilo tistih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP ter s 15. členom ZIZ.

10. Ker odločitev sodišča prve stopnje v točki II izreka vsebinsko ni pritožbeno izpodbijana, je tudi pritožbeno sodišče odločitev o stroških v zvezi s pritožbenim postopkom (konkretno stroški tožeče stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo) pridržalo za končno odločbo.

-------------------------------
1 ″Standard verjetnosti je dosežen, ko so razlogi za resničnost močnejši in številčnejši kot razlogi, ki govorijo v prid neresničnosti.‶ (Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba Ljubljana 2015, Neža Pogorelčnik Vogrinc, stran 24).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/1, 272/2
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 92

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
04.10.2022

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDYwMjQy