VSRS Sklep II Ips 12/2022

Jedro

Dedni dogovor kot oblikovalna sodna poravnava o delitvi zapuščine lahko pomeni podlago za vknjižbo dogovorjenega načina delitve (pridobitve izključnih pravic) v zemljiško knjigo. Od vsebine konkretnega dednega dogovora je odvisno, kakšna je v njem zaobsežena vsebina pravnega varstva. Ni videti razumnih in stvarnih razlogov, da dediči z dednim dogovorom ne bi mogli doseči enakih učinkov, kot bi jih lahko dosegli v postopku razdelitve stvari, in da bi dedni dogovor (ob izpolnjevanju vseh potrebnih vsebinskih pogojev), vsebovan v sklepu o dedovanju, ne mogel pomeniti listine za vpis v zemljiško knjigo in/ali izvršilnega naslova za razdelitev stvari.

Vsebina obravnavanega dogovora je oblikovalna, ustanovitev služnosti pa način razdelitve dediščine. Ker je dedni dogovor sodna poravnava vsebinsko enakovredna oblikovalnemu sklepu o delitvi skupnega premoženja, pomeni ustrezno listino tudi za vpis pravice osebne služnosti rabe v zemljiško knjigo, in sicer po drugem odstavku 40. člena ZZK-1. Podlaga za vpis namreč ni ugotovitveni sklep o dedovanju, ampak njegov oblikovalni del (sodna poravnava), v katerem je povzet dedni dogovor o razdelitvi zapuščine in katerega neposredna posledica je nastanek osebne služnosti rabe.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Ozadje zadeve

1. Temeljno sodišče v Ljubljani, Enota v Domžalah, je 11. 9. 1990 izdalo sklep o dedovanju po pokojnem A. A., umrlem ... 1989. A. A. je napravil pisno oporoko, v skladu z njo pa so nato dediči (trije otroci in žena) v zapuščinskem postopku sklenili dedni dogovor. Nepremičnine in kmetijsko orodje (šlo je za zaščiteno kmetijo) je prevzel B. A. (nasprotni udeleženec v tem zemljiškoknjižnem postopku). V nadaljnji 2. točki dednega dogovora je bilo določeno, da C. A. in D. A. (udeleženca tega zemljiškoknjižnega postopka) „prejmeta na račun svojih nujnih dednih deležev vsak po 1 sobo v novo zgrajeni hiši ..., katero imata pravico uporabljati vse dokler se ne poročita in vsak po 30 m3 lesa iz gozdnih parcel, kateri les se zavežeta posekati sama v roku 30 let in tudi plačati ustrezno takso.“ V 3. točki je bilo podobno¹ določeno v korist mladoletne hčerke zapustnika E. A. z dostavkom, da se o tem opravi zaznamba v zemljiški knjigi. V korist žene zapustnika je bila dogovorjena dosmrtna uporaba sobe, v kateri je že tedaj prebivala, v primeru bolezni in onemoglosti pa vsa oskrba.

2. Iz končnih odredb je razvidno, da je bila zemljiški knjigi takoj naročena zaznamba dejstev iz 3. točke dednega dogovora v korist mladoletne E. A.. Vpis osebnih služnosti (rabe), kot izhaja iz 2. točke dednega dogovora v korist D. A. in C. A., je bil odrejen 19. 5. 2020.

Dosedanji tek postopka

3. Zemljiškoknjižno sodišče je na podlagi sklepa o dedovanju opravilo „vpis izvedene pravice/zaznambe iz četrtega odstavka 13. a člena Zakona o zemljiški knjigi“ (v nadaljevanju ZZK-1) tako, da je pri podedovani nepremičnini, na kateri stoji stavba, v korist D. A. in C. A. vknjižilo osebno služnost – rabo vsakega ene sobe z dodatnim opisom, da imata pravico uporabljati sobo, vse dokler se ne poročita, in da imata pravico vsak po 30 m3 lesa iz gozdnih parcel, ki se ga zavežeta posekati sama v roku 30 let.

4. Ugovoru nasprotnega udeleženca je zemljiškoknjižna sodnica delno ugodila. Pravica poseka lesa ne pomeni služnosti rabe, zato dedni dogovor v tem delu ni ustrezna podlaga za vpis te pravice. Tudi sicer dedni dogovor določa časovno omejeno pravico rabe in ta je D. A. že prenehala, ker se je 7. 7. 2002 poročil. V tem obsegu je ugovoru ugodilo, zavrnilo pa ga je glede pravice rabe sobe C. A..

5. Sodišče druge stopnje je pritožbo nasprotnega udeleženca zoper ta sklep zavrnilo in potrdilo sklep zemljiškoknjižne sodnice.

6. Zoper sklep sodišča druge stopnje je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Kršitev je podana, ker sodišče ni uporabilo 4. točke prvega odstavka 142. člena ZZK-1 v zvezi s tretjim odstavkom 214., 216. in 220. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), 6. točko 40. člena in 46. člen ZZK-1 pa je uporabilo nepravilno, vse v njihovi procesni in materialnopravni vsebini, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve. Zmotno je uporabilo materialnopravne določbe 233., 234. in 235. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Državno tožilstvo opozarja, da v času odločanja sodišča prve stopnje revizija v zemljiškoknjižnem postopku ni bila dovoljena, zato je dovoljena zahteva za varstvo zakonitosti in predlaga, naj Vrhovno sodišče sklepa obeh sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

7. Na vročeno zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril nasprotni udeleženec. V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik (tretji odstavek 86. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), sama pa le, če ima opravljen pravniški državni izpit (četrti odstavek 86. člena ZPP). Ker je nasprotni udeleženec odgovor na zahtevo z varstvo zakonitosti vložil sam in ni izkazal, da izpolnjuje pogoje iz četrtega odstavka 86. člena ZPP, ga Vrhovno sodišče v skladu z drugim odstavkom 91. člena ZPP ni moglo upoštevati.

Razlogi sodišča druge stopnje

8. Podlaga izpodbijanega vpisa je sklep o dedovanju, v katerem je povzet dedni dogovor, ki je sklenjen med dediči zapustnika glede predmetov zapuščine (ne sodelujejo torej tretje osebe in predmet dogovora ni premoženje, ki ni bilo predmet zapuščine). Že sam sklep o dedovanju je ustrezna listina za vknjižbo (6. točka prvega odstavka 40. člena ZZK-1), dedni dogovor pa je izenačen s sodno poravnavo, ki je prav tako listina, ki je podlaga za vknjižbo (3. točka prvega odstavka 40. člena ZZK-1), in zato zemljiškoknjižno dovolilo ni potrebno. Glede na to in upoštevajoč 216. člen ZD ter 46. člen ZZK-1, da sodišče odredi, da se v zemljiški knjigi opravijo potrebni vpisi in da sodišče po uradni dolžnosti odloča o vknjižbi, so predmet vknjižbe vse pravice in obveznosti, ki izhajajo iz sklepa o dedovanju.

Navedbe tožilstva v zahtevi za varstvo zakonitosti

9. Po mnenju državnega tožilstva je sodišče z izpodbijanim sklepom nedopustno odstopilo od dolgoletne ustaljene sodne prakse, ko je na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju, v katerem je povzet dedni dogovor dedičev, po uradni dolžnosti v zemljiško knjigo vpisalo osebno služnost rabe, čeprav dedni dogovor ni vseboval zemljiškoknjižnega dovolila za vpis, pri čemer ni pojasnilo razlogov za odstop. Takšna odločitev je samovoljna, lahko bi omajala zaupanje v enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen Ustave) in predvidljivo uporabo pravnih pravil glede podlage za vpis osebnih služnosti v zemljiško knjigo (2. člen Ustave). Vsebinsko presojo izpodbijane odločitve pred Vrhovnim sodiščem narekuje javni interes zaradi razjasnitve vprašanja, ali mora oporoka kot pravni posel dednega prava, ki je temelj nastanka osebne služnosti, vsebovati zemljiškoknjižno dovolilo zapustnika, da se lahko vpiše v zemljiško knjigo na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju. Vprašanje je v teoriji odprto, sodne prakse pa ni.

10. Za osebno služnost rabe se smiselno uporabljajo določila SPZ o užitku (246. člen SPZ). Nastane na podlagi pravnega posla ali sodne odločbe, za njeno pridobitev na nepremičnini pa je potrebno še zemljiškoknjižno dovolilo in vpis v zemljiško knjigo (233. in 234. člen v zvezi z 246. členom SPZ). Ugotovitev obstoja pravnega temelja nastanka pravice je v zemljiškoknjižnem postopku predhodno vprašanje. Pravnomočen sklep o dedovanju je lahko podlaga za vpis pravice v zemljiško knjigo, če tako določa zakon (4. točka prvega odstavka 142. člena ZZK-1). Vsebino in učinek pravnomočnega sklepa o dedovanju ter odrejanje vpisov v zemljiško knjigo ureja ZD. Sklep o dedovanju je ugotovitvena odločba, s katero zapuščinsko sodišče le ugotovi, da so s smrtjo nastopile določene pravne posledice. Veže stranke, ki so sodelovale v postopku, vknjižbo v zemljiško knjigo pa lahko odredi le zaradi zavarovanja obveznosti oporočnega dediča do oseb, ki niso sposobne, da bi same skrbele za svoje zadeve, ali v kakšen splošno koristen namen (216. člen ZD, na podlagi katerega je zapuščinsko sodišče v obravnavanem primeru odredilo vpis osebne služnosti v korist takrat mladoletne dedinje). Podlaga in neposredni temelj nastanka pravice je lahko le oblikovalna odločba državnega organa, ki učinkuje z nastopom pravnomočnosti in je sprejeta v postopku, ki ga določa zakon (npr. ustanovitev stvarne služnosti v nepravdnem postopku delitve stvari ali določitve nujne poti, po Zakonu o dedovanju zaščitenih kmetij pa ti. prisilni užitek). Sklep o dedovanju ni oblikovalna odločba, s katero bi nastala pravica, ki prej ni obstajala, prav tako ni ugotovitvena odločba iz 3. točke prvega odstavka 40. člena ZZK-1, s katero bi sodišče ugotovilo obstoj, spremembo ali prenehanje pravice na podlagi samega zakona, in tudi ne dajatvena odločba, ki bi zavezancu nalagala, da opravi izpolnitveno dejanje iz sklenjenega zavezovalnega posla, ki bi ga sicer nadomestila sodna odločba. S pravnomočnim sklepom o dedovanju je bilo le ugotovljeno, da je na podlagi oporoke in z dednim dogovorom nastala obveznost (zaveza) oporočnega dediča oziroma prevzemnika zaščitene kmetije, da svojim sorojencem oziroma nujnim dedičem dovoli uporabo vsakemu po eno sobo, dokler se ne poročijo. Temelj nastanka osebne služnosti rabe torej ni sklep o dedovanju, ki bi učinkoval že s pravnomočnostjo, ampak v njem povzeta oporoka in dedni dogovor, ki pomenita pravnoposlovno pridobitev pravice. V takem primeru pa morajo biti izpolnjeni še dodatni pogoji. Poleg zavezovalnega pravnega posla je potreben še razpolagalni pravni posel, to je zemljiškoknjižna listina za vpis pravice na nepremičnini (prvi in drugi odstavek 234. člena v zvezi z 246. členom SPZ). Takega dodatnega pogoja ne oporoka ne dedni dogovor ne vsebujeta in tega ugotovitveni sklep o dedovanju ne more nadomestiti.

11. Po dolgoletnem, utrjenem stališču sodne prakse je dedni dogovor o delitvi zapuščine, ki je povzet v izrek sklepa o dedovanju, pravni posel, ki ima v vsem učinek sodne poravnave, ter je primeren izvršilni naslov, če vsebuje vse potrebne elemente za izvršitev.² Sklep o dedovanju z dednim dogovorom, ki ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila, glede na ustaljeno sodno prakso ni primeren izvršilni naslov in ne pomeni listine, ki bi bila lahko podlaga za vknjižbo osebne pravice po 6. točki prvega odstavka 40. člena ZZK-1, ne gre pa za položaj iz 216. člena ZD, ki bi zapuščinskemu sodišču narekoval odreditev vknjižbe pravic, zemljiškoknjižnemu sodišču pa njihovo vknjižbo.

12. Sodišče pa se ni ukvarjalo z vprašanjem, kakšen pomen ima oporoka kot temelj dedovanja zapuščine. Oporoka je enostranski pravni posel za primer smrti, s katerim zapustnik stvarno služnost šele ustanavlja. Ne gre za prenos zapustnikove zapuščine na njegove dediče v trenutku zapustnikove smrti, kot določa 132. člen ZD za premoženje, ki ga je imel zapustnik ob smrti. Osebna služnost zato ne more nastati na podlagi zakonitega dedovanja. V poštev pride oporočno dedovanje, ki pomeni pravnoposlovno pridobitev na podlagi oporoke kot dednopravnega pravnega posla. V tem se pridobitev osebne služnosti razlikuje od pridobitve lastninske pravice, katere temelj je lahko tudi dedovanje. Z dedovanjem preide zapuščina na dediče že v trenutku zapustnikove smrti in nobeni dodatni pogoji niso predpisani. Pridobitev lastninske pravice z dedovanjem je zunajknjižna, vknjižbo dedičev pa omogoča pravnomočen sklep o dedovanju, ki je deklaratorne narave. Osebne služnosti ni mogoče pridobiti z (zakonitim) dedovanjem, možna pa je pridobitev na podlagi pravnega posla, pri tem pa morajo biti za pridobitev izpolnjeni še dodatni pogoji, ki jih določa SPZ (234. člen SPZ), poleg zavezovalnega pravnega posla torej še zemljiškoknjižno dovolilo in vpis v zemljiško knjigo, ki je konstitutivnega pomena (drugi odstavek 234. člena v zvezi z 246. členom SPZ). Vendar po stališču nekaterih pravnih teoretikov velja 234. člen SPZ za oporoko kot enostranski pravni posel za primer smrti le prilagojeno, zaradi česar se zemljiškoknjižno dovolilo pri ustanavljanju užitka na nepremičnini ne zahteva, kar bi lahko pomenilo pridobitev osebne služnosti na podlagi oporoke že v trenutku zapustnikove smrti, kot določa 132. člen ZD. Enako je razumeti stališče, da je oporočni užitek neposredni, užitek kot volilo pa posredni način pridobitve. Stališča pravnih teoretikov tako odpirajo vprašanje, ali je tudi pridobitev osebne služnosti na podlagi oporočnega dedovanja zunajknjižna in za njeno pridobitev zemljiškoknjižno dovolilo ni potrebno, ali pa veljajo tudi za pridobitev osebne služnosti enaki pogoji, kot za njeno pridobitev na podlagi kakšnega drugega pravnega posla.³

Odločitev Vrhovnega sodišča

13. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Izhodišča presoje

14. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se omeji sodišče samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državno tožilstvo v svoji zahtevi (prvi odstavek 391. člena ZPP). Vrhovno sodišče pri presoji njene utemeljenosti zato upošteva naslednja, v zahtevi za varstvo zakonitosti neizpodbijana izhodišča:

- pokojni A. A. je v korist svojih otrok, ki niso bili prevzemniki kmetije, v oporoki določil osebno služnost rabe sob v hiši,

- pravico rabe je določil kot način delitve zapuščine⁴ in ne kot volilo,⁵

- dediči so dedni dogovor sklenili v skladu s temi oporočiteljevimi zahtevami,

- vpis v zemljiško knjigo je odredilo zapuščinsko sodišče po uradni dolžnosti na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju, v katerem je bil v skladu s tretjim odstavkom 214. člena ZD naveden sporazum dedičev o delitvi in načinu delitve zapuščine. Podlaga za vpis v zemljiško knjigo ni bila (vsebinsko s sporazumom sicer skladna) oporoka zapustnika, zato se Vrhovno sodišče v nadaljevanju obrazložitve ne ukvarja z vprašanjem ustreznosti (primernosti) oporoke kot listine, ki je podlaga za vpis (vknjižbo) pravic v zemljiško knjigo.

15. Ključno vprašanje torej ni vprašanje, ki ga izpostavlja državno tožilstvo v zahtevi za varstvo zakonitosti, ampak vprašanje, ali je pravnomočni sklep o dedovanju, v katerem je povzet dedni dogovor dedičev o delitvi in načinu delitve dediščine, ustrezna listina za vpis pravic dedičev, ki iz njega izhajajo, konkretno osebne služnosti rabe. Kljub že navedeni omejitvi preizkusa samo na v zahtevi uveljavljene kršitve, njena vsebina načenja tudi to vprašanje, zato je Vrhovno sodišče zahtevo obravnavalo vsebinsko v pojasnjenem obsegu.

Sklep o dedovanju, dedni dogovor in delitev zapuščine

16. Pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti (132. člen ZD). Preide na podlagi enega samega dogodka, uno actu. Vsi sestavni deli premoženja, vse pravice in dolžnosti, ki se lahko dedujejo, preidejo na dediče hkrati in sočasno brez posebnih prenosnih aktov. Premoženje preide na dediče neposredno od zapustnika.⁶ Tudi na nepremičninah torej pridobi dedič lastninsko pravico brez vpisa v zemljiško knjigo. Zapuščinsko sodišče pa po uradni dolžnosti odredi, da se na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju v zemljiški knjigi opravijo potrebni vpisi (216. člen ZD in 46. člen ZZK-1).

17. Sklep o dedovanju je meritorna odločba, s katero se konča zapuščinski postopek. Njegovo vsebino določa 214. člen ZD. Med drugim sodišče v njem ugotovi, katero premoženje spada v zapuščino, kdo so zapustnikovi dediči in katere pravice iz zapuščine pripadajo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam (6. točka drugega odstavka navedenega določila). Sklep o dedovanju je ugotovitvena odločba in z njim se za dediče razglasijo osebe, na katere je prešla pokojnikova zapuščina že v trenutku njegove smrti. Je končni sklep o vseh dednopravnih vprašanjih, izvirajočih iz zapuščine bodisi da gre za dedovanje (univerzalna sukcesija) bodisi volila ali druge pravice iz zapuščine (singularna sukcesija), in to tako na podlagi oporočnega kot tudi zakonitega dedovanja.⁷ Če v zapuščinskem postopku vsi dediči sporazumno predlagajo delitev in način delitve, sodišče tak sporazum navede tudi v sklepu o dedovanju (tretji odstavek 214. člena ZD.)

18. Način delitve dediščine lahko določi že zapustnik v oporoki⁸, lahko se o njem sporazumejo dediči med zapuščinskim postopkom (dedni dogovor) ali kasneje (delilna pogodba)⁹, če sporazuma ni, pa se ta deli v sodnem nepravdnem postopku. Delitev v nepravdnem postopku se opravi na predlog enega ali več dedičev, sodišče pa odloči o načinu delitve tako, da s sklepom določi, kateri od dedičev pridobijo izključno lastninsko pravico na posameznih stvareh, ki sodijo v zapuščino (peti odstavek 72. člena v zvezi s 70. členom SPZ). Tak sklep sodišča je oblikovalna sodna odločba, lastninska pravica pa se pridobi (že) s pravnomočnostjo te odločbe. Pridobitni način ni potreben. Ker gre za urejanje premoženjskopravnih razmerij in predlagalni sodni postopek, v katerem prevladuje načelo dispozitivnosti, lahko udeleženci v postopku sklenejo sodno poravnavo. Sodna poravnava tako nadomesti sklep, ki bi ga sicer izdalo sodišče ob koncu postopka. Podlaga za vpis v zemljiško knjigo sta tako bodisi pravnomočen sklep o delitvi (razdružitvi) skupnega premoženja (8. točka prvega odstavka 40. člena ZZK-1) bodisi v tem postopku sklenjena sodna poravnava (drugi odstavek 40. člena ZZK-1).

19. O pravni naravi sodne poravnave obstajajo civilistična, procesna in mešana teorija, naše pravo pa sprejema mešano teorijo, ki v institutu sodne poravnave vidi predvsem njen procesni učinek, tj. izenačenost s pravnomočno sodbo. Gre za mešano (procesno in materialnopravno) pogodbo, za katere veljavnost morajo biti izpolnjene predpostavke procesnega in materialnega prava. Njen predmet ni nujno enak predmetu zahtevka (v nepravdnem postopku vsebini predloga), lahko je širši, ne sme pa biti ožji, saj se mora nanašati na sporni predmet (razmerje), lahko pa se nanaša le na del zahtevka (predloga). Sodne poravnave se enako kot sodne odločbe glede vsebine pravnega varstva delijo na dajatvene, ugotovitvene in konstitutivne. Z oblikovalnimi sodnimi poravnavami se ustanavljajo, spreminjajo in razvezujejo pravna razmerja pod pogojem, da odločanje o oblikovalnem upravičenju, kot na primer v statusnih sporih, ni pridržano sodišču.¹⁰ Ker se v postopku o delitvi skupnega premoženja odloči z oblikovalnim (konstitutivnim) sklepom sodišča o pridobitvi (izključne) lastninske pravice, lahko udeleženci nepravdnega postopka s sodno poravnavo dosežejo vsebinsko enak rezultat. Enako kot bi sodišče odločilo z meritorno odločbo, se tudi s sodno poravnavo odloči o spornem predmetu oziroma uredi pravno razmerje med udeleženci postopka, le da je ta odločitev prepuščena strankam ob sodelovanju sodišča,¹¹ zgolj ta okoliščina pa seveda ne spreminja vsebine pravnega varstva. To potrjuje že tudi omenjeni drugi odstavek 40. člena ZZK-1.

20. Iz tretjega odstavka 214. člena ZD izhaja, da je dedni dogovor sporazum dedičev o delitvi in načinu delitve zapuščine. Stališče sodne prakse, da ima sporazum o delitvi zapuščine, ki je vnesen v izrek sklepa o dedovanju, v vsem učinek sodne poravnave, je (vsaj) od sprejema načelnega pravnega mnenja Občne seje Vrhovnega sodišča v letu 1983¹² enotno. Bistvo tega načelnega pravnega mnenja je v usmeritvi tedanje sodne prakse, naj se ti sporazumi formulirajo tako, da bodo vsebovali vse elemente, potrebne za izvršitev, da bodo torej primeren izvršilni naslov v smislu zahtev izvršilnega prava. Nadaljnji razvoj sodne prakse pa ne potrjuje stališča državnega tožilstva, da je dedni dogovor (le) pravni posel in da sklep o dedovanju z dednim dogovorom, ki ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila, (že načelno, na abstraktnem nivoju) ni (ne more biti) za vknjižbo pravic v zemljiško knjigo primerna listina. Odločbe Vrhovnega sodišča, na katere se sklicuje državno tožilstvo, večinoma ne obravnavajo tega vprašanja,¹³ odločba v zadevi II Ips 177/97 pa nudi drugačno razlago. V njej je Vrhovno sodišče zapisalo, da je dedni dogovor lahko sodna poravnava in izvršilni naslov, če izpolnjuje vse pogoje, ki jih mora imeti pravnomočna sodna odločitev oziroma pravnomočni izvršilni naslov. Kaj je izvršilni naslov pri delitvi stvari oziroma pri delitvi solastne nepremičnine, pa določajo predpisi, "predvsem 3. odstavek 214. člena ZD in 118. - 126. člen ZNP¹⁴. Če pa že gre za izvršilni naslov, so to določbe 239. člena ZIP¹⁵ v zvezi s 1. odstavkom 20. člena ZIP¹⁶ ter 1. in 4. odstavek 16. člena ZTLR. Po 3. odstavku 214. člena ZD morajo dediči sporazumno predložiti ne le delitev, ampak tudi način delitve, kar pomeni, da mora biti sporazum dedičev določen, tako da ga lahko sodišče navede v sklepu o dedovanju kot podlago za vknjižbo dogovorjene delitve v zemljiški knjigi.“ Da ima dedni dogovor (lahko) naravo dogovora o načinu fizične delitve nepremičnin, izhaja tudi iz odločbe II Ips 487/2009.

21. Iz teh odločb in dosedanje obrazložitve tako izhaja, da je od vsebine konkretnega dednega dogovora odvisno, kakšna je v njem zaobsežena vsebina pravnega varstva. Ni videti razumnih in stvarnih razlogov, da dediči z dednim dogovorom ne bi mogli doseči enakih učinkov, kot bi jih lahko dosegli v postopku razdelitve stvari, in da bi dedni dogovor (ob izpolnjevanju vseh potrebnih vsebinskih pogojev), vsebovan v sklepu o dedovanju, ne mogel pomeniti listine za vpis v zemljiško knjigo in/ali izvršilnega naslova za razdelitev stvari. V takem primeru ima sklep o dedovanju še vedno naravo ugotovitvene sodne odločbe v delu, v katerem se ugotavlja obseg v zapuščine, kdo so zapustnikovi dediči in katere pravice iz zapuščine pripadajo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam, v delu, v katerem povzema dedni dogovor o delitvi in načinu delitve, pa je oblikovalne narave. Podlago za tako stališče v resnici daje že načelno pravno mnenje iz leta 1983, le da se omejuje samo na oblikovanje dednih dogovorov kot dajatvenih sodnih poravnav, nedvomno pa kaže, naj se – če je mogoče – že v zapuščinskem postopku dokončno uredijo razmerja med dediči.

22. V sodni praksi je torej že zavzeto stališče, da dedni dogovor kot oblikovalna sodna poravnava o delitvi zapuščine lahko pomeni podlago za vknjižbo dogovorjenega načina delitve (pridobitve izključnih pravic) v zemljiško knjigo. Ni torej utemeljen očitek državnega tožilstva o arbitrarnosti izpodbijane odločitve, je pa iz nekaterih odločb višjih sodišč, ki jih omenja državno tožilstvo v zahtevi, mogoče sklepati drugače, kar pa kaže na neenotno sodno prakso višjih sodišč.

Posebej o pridobitvi osebne služnosti rabe

23. V času sklenitve tu obravnavanega dednega dogovora in izdaje sklepa o dedovanju še ni veljal SPZ. Pridobitev stvarnih pravic je zato treba presojati po prej veljavnih predpisih. Za pridobitev osebnih služnosti so bila to pravna pravila ODZ. Po pravnem pravilu § 480 ODZ naslov za služnosti (tako stvarnih kot osebnih) temelji na pogodbi, izjavi poslednje volje, na pravoreku, izrečenem pri delitvi skupnih zemljišč (torej sklepu o delitvi), ali zastaranju (priposestvovanju). Pravilno opozarja državno tožilstvo, da služnost ne more nastati na podlagi zakonitega, ampak le oporočnega dedovanja.¹⁷ V oporoki navedena delitev zapuščine je (ob odsotnosti drugačnega soglasja dedičev) zavezujoča za sodišče in dediče. Sodišče jo upošteva v sklepu o dedovanju oziroma v konkretnem primeru so jo dediči ob sklenitvi dednega dogovora. V njem je glede tu obravnavane služnosti rabe zapisano, da „C. A. in D. A. prejmeta na račun svojih nujnih dednih deležev vsak po eno sobo v novo zgrajeni hiši ..., katero imata pravico uporabljati vse dokler se ne poročita.“ Vsebina tega dogovora je oblikovalna, ustanovitev služnosti pa način razdelitve dediščine. Ker je dedni dogovor sodna poravnava vsebinsko enakovredna oblikovalnemu sklepu o delitvi skupnega premoženja, Vrhovno sodišče sodi, da pomeni ustrezno listino tudi za vpis pravice osebne služnosti rabe v zemljiško knjigo, in sicer po drugem odstavku 40. člena ZZK-1. Podlaga za vpis namreč ni ugotovitveni sklep o dedovanju, ampak njegov oblikovalni del (sodna poravnava), v katerem je povzet dedni dogovor o razdelitvi zapuščine in katerega neposredna posledica je nastanek osebne služnosti rabe.

Sklepno

24. Državno tožilstvo zato neutemeljeno uveljavlja kršitve oziroma zmotno uporabo 6. točke prvega odstavka 40. člena ZZK-1¹⁸, 4. točke prvega odstavka 142. člena ZZK-1¹⁹ v zvezi s tretjim odstavkom 214., 216. in 220. člena ZD. Glede slednjih dveh določb niti ni povsem jasno, v čem naj bi bili napačno uporabljeni. Zlasti učinek pravnomočnega sklepa o dedovanju državo tožilstvo le navede, ne pojasni pa v čem naj bi bilo določilo 220. člena ZD nepravilno uporabljeno, medtem ko je v izpodbijanem sklepu sodišče poudarilo, da so dedni dogovor sklenili dediči zapustnika in da se tiče le predmetov zapuščine. Določilo 216. člena ZD pa ureja vpise v zemljiški knjigi in izročitev premičnin in iz njega ne izhaja, da sodišče odredi vknjižbo v zemljiško knjigo le zaradi zavarovanja obveznosti oporočnega dediča do oseb, ki niso sposobne, da bi same skrbele za svoje zadeve, ali v kakšen splošno koristen namen. Sodišče odredi vknjižbo vedno, le kadar mora posebej skrbeti za pravice določenih oseb (166. člen ZD) ali za splošno koristen namen, to odloži, dokler mu niso predloženi dokazi in zavarovanja obveznosti v korist takih oseb oziroma koristi, medtem ko samo ni pooblaščeno k aktivnem delovanju oziroma da odredi zavarovanja.²⁰ Tudi 46. člen ZZK-1, ki ureja odločanje o vknjižbi po uradni dolžnosti, državno tožilstvo omenja le v tem kontekstu in na načelni ravni, zato ta obseg graje ni utemeljen.²¹ Neutemeljena pa je tudi graja materialnopravnih določb 233., 234. in 235. člena SPZ, za katere je bilo že obrazloženo, da glede na časovno veljavnost ne pridejo v poštev.

25. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj niso podane kršitve, ki jih državno tožilstvo v njej uveljavlja. Zato jo je zavrnilo (drugi odstavek 391. člena v zvezi s 378. členom ZPP).

26. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
¹ S to razliko, da je bilo zanjo dogovorjeno 40 m3 lesa, ki ji ga bo dostavil B. A. v obliki desk in plohov na njen dom.
² Državno tožilstvo se tu sklicuje na načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 21. in 22. 12. 1983 (Poročilo o sodni praksi, št. II/83, stran 31), odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 378/2011, II Ips 877/2009, II Ips 127/2001, II Ips 576/98, II Ips 177/97, smiselno tudi IIps 304/2016 in odločbe višjih sodišč VSK CDn 210/2013, VSK CDn 130/2018, VSL II Cp 2250/2015, VSL I Cp 3046/2013, VSL II Cp 1243/2013, VSL I Cp 2619 in VSL I Cp 2318/2010.
³ Državno tožilstvo se pri utemeljevanju zahteve na več mestih sklicuje na Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004 (zlasti strani 253-255, 892-893, 945-948 in 952) in Zakon o zemljiški knjigi s komentarjem, GV, Ljubljana 1998 (zlasti strani 102-103 in 105-109).
⁴ Tako iz povzetka vsebine oporoke v sklepu o dedovanju izhaja, da je zapustnik določil, da sinovoma D. A. in C. A. ter hčerki E. A. pripada ena soba, dokler se ne poročijo. V skladu s tem sklenjeni dedni dogovor določa, da ti potomci prejmejo na račun svojih dednih deležev vsak po eno sobo v novozgrajeni hiši.
⁵ Pri volilu ne gre za univerzalno nasledstvo v premoženje zapustnika. Damnacijski legat daje volilojemniku (le) obligacijsko pravico zahtevati izpolnitev volila od tistega, ki mu je z oporoko naložena izpolnitev volila. Če je vsebina volila naklonitev stvarne pravice na nepremičnini, mora zato takšna volilojemnikova zahteva oziroma izpolnitev zavezanca vsebovati tudi zemljiškoknjižno dovolilo.
⁶ Karel Zupančič, Viktorija Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2009, stran 27.
⁷ Milan Kreč, Đuro Pavić, Komentar zakona o naleđivanju sa sudskom praksom, Narodne novine, Zagreb 1964, stran 730.
⁸ Če zapustnik v oporoki določi, da posamezne stvari pripadejo posameznim oporočnim dedičem, je na ta način že razdelil zapuščino. Zapustnikova volja glede delitve zapuščine je obvezujoča za sodišče, razen če dediči soglasno določijo drugačen način delitve. Nepremičnine, za katere je oporočitelj določil, da jih deduje določen dedič, se v zemljiški knjigi vpišejo kot lastnina tega dediča.
⁹ Za pridobitev lastninske pravice s sporazumno delitvijo se smiselno uporabljajo določila, ki urejajo pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom (prvi odstavek 70. člena SPZ), torej je v primeru delitve nepremičnin potrebno tudi zemljiškoknjižno dovolilo.
¹⁰ Nina Betetto in Aleš Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list in GV Založba, 2009, stran 30-34.
¹¹ Sodišče ne sme dovoliti poravnave glede zahtevkov, s katerimi stranke ne morejo razpolagati.
¹² Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča, št. II/83, stran 29.
¹³ Odločbi II Ips 378/2011 in II Ips 877/2009 obravnavata pravna sredstva, s katerimi se izpodbija dedni dogovor kot sodna poravnava.Nosilno stališče odločbe II Ips 127/2001 je v tem, da za razlago dednega dogovora veljajo pravila o razlagi pogodb. Tako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo nasploh za razlago sodnih poravnav (tako npr. tudi II Ips 225/2006, II Ips 530/94).V zadevi II Ips 576/98 v času sklepanja dednega dogovora ugotovljene okoliščine niso dajale podlage za zaključek, da so stranke sklenile sodno poravnavo, zato je bil dedni dogovor po svojih temeljnih lastnostih obravnavan kot pogodba civilnega prava (katere kavza je bila ekvivalentnost).Tudi v zadevi II Ips 304/2016 se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo do tu relevantnih vprašanj, saj je nevpisani imetnici osebne služnosti stanovanja pravno varstvo pred izselitvijo nudilo že ob pogoju nedobrovernosti lastnice nepremičnine.
¹⁴ Gre za prej veljavni Zakon o nepravdnem postopku, citirana določila pa so urejala postopek delitve stvari in skupnega premoženja.
¹⁵ 239. člen Zakona o izvršilnem postopku je urejal fizično razdelitev stvari.
¹⁶ Določba o primernosti izvršilnega naslova za izvršbo.
¹⁷ Na podlagi zakonitega dedovanja se lahko podeduje že obstoječa stvarna služnost, in sicer kot pravica skupaj z gospodujočo nepremičnino, kot breme pa skupaj s služečo nepremičnino, ne more pa biti podlaga za nastanek nove služnosti.
¹⁸ Služnost rabe je bila namreč vpisana na podlagi sodne poravnave (drugi odstavek 40. člena ZZK-1), sklenjene v (zapuščinskem) postopku, enakovrednem postopku iz 8. točke prvega odstavka 40. člena ZZK-1 (delitev skupnega premoženja).
¹⁹ Določba je procesualne narave za primer, ko se vpis zahteva na podlagi odločbe sodišča ali drugega državnega organa prve stopnje.
²⁰ Kreč – Pavić, navedeno delo, stran 739.
²¹ V sodni praksi morda ni enotno rešeno vprašanje, ali sodišče po uradni dolžnosti odredi tudi vpis pravic iz dednega dogovora ali pa morajo to dediči (sami) predlagati, vendar pa kritika uporabe 46. člena ZZK-1 v zahtevi ni zastavljena v tej smeri.

Datum zadnje spremembe:

23.09.2022

Podobni dokumenti:

• VSK Sklep CDn 276/2019
• VSL sklep I Cp 1260/99
• VSK sklep CDn 534/2013