VSC Sodba Cp 77/2022

Jedro

Tožnik z zatrjevano odškodninsko tožbo ne bi uspel. To pomeni, da ni podane vzročne zveze med očitanim protipravnim ravnanjem odvetnika (nevložitvijo odškodninske tožbe) in domnevno nastalo škodo, ki je ena od obveznih predpostavk odškodninske odgovornosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa mora v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti njene stroške pritožbenega odgovora v znesku 597,31 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega dne od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala toženka v roku 15 dni tožniku plačati 25.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 7. 2. 2016 dalje in njegove pravdne stroške (1. točka izreka). Odločilo je še, da mora tožnik toženki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v znesku 9.880,00 EUR¹ z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude (2. točka izreka).

2. Zoper predmetno sodbo se tožnik po pooblaščencu pravočasno pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je ocenilo, da spolzka površina poteptan sneg, ki je imel po navedbi pritožbe enake lastnosti kot led, to je zdrsnost, ne predstavlja nevarne stvari in tako ni podana objektivna odgovornost Mestne občine Celje (v nadaljevanju: MOC) in družbe A. d.o.o. Ob tem citira in povzema sodno prakso. Prav tako je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo da ni podana krivdna odgovornost MOC in A. d.o.o. za tožnikov zdrs. Izpostavlja, da je dokazal, da se je poškodoval na sporni površini, s čimer je dokazal t. i. škodljivo dejstvo oziroma protipravno stanje tal. Ker je bila sporna površina v kritičnem času zdrsna, kot takšna ni bila varna za uporabo, MOC in A. d.o.o. nista poskrbeli, da tam ne bi bilo poteptanega snega, kar predstavlja opustitev omenjenih pravnih oseb. Zaključek sodišča prve stopnje, da citirani pravni osebi nista ravnali protipravno, je tudi neargumentiran, kar prestavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju izpostavlja, da je v posledici dokazanega škodljivega dejstva in da so tla bila vzrok za njegov zdrs in posledični padec, dokazal vse predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti po 131. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Ob upoštevanju navedenega je na toženko prešlo trditveno in dokazno breme, da naj bi MOC in A. d.o.o. postorili vse potrebno, da bi škodni dogodek preprečili oziroma da naj bi škoda nastala brez njune krivde. Ko pravdna stranka enkrat dokaže škodljivo dejstvo in da je prišlo do nastanka škode, dokazno breme preide na nasprotno stranko, ki mora to bodisi izpodbiti, bodisi dokazati, da ni bila kriva. Toženka pa tega, da na sporni površini naj ne bi bilo poteptanega/zglajenega snega oziroma da površina ni drsna, ni uspela dokazati. Toženka je celo priznavala, da se zimska služba (posip, peskanje, soljenje) na sporni površini ni opravljala, kar pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje zaključiti, da sta pravni osebi ravnali protipravno. V zvezi s podobno situacijo se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 82/2020 z dne 13. 1. 2021, na vmesno sodbo Okrožnega sodišča v Celju P 152/2009 z dne 3. 6. 2009, potrjeno s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 1063/2009, iz katere izhaja, da je podana odgovornost občine, ker ni izvajala zimske službe na javni površini. Navaja, da tudi če se parkirišča ne bi dalo popolnoma strojno očistiti, kakor je ocenil izvedenec C. C., to še ne pomeni, da sta s tem MOC in A. d.o.o. razbremenjeni odgovornosti, saj bi bilo potrebno v takšnem primeru ročno očistiti površino oziroma jo popeskati ali v najslabšem primeru, namestiti opozorilne table kot izhaja iz sodbe Višjega sodišča v Celju Cp 111/2018 z dne 26. 10. 2018. V tem delu je popolnoma neargumentirana odločitev sodišča, da na kritičnem delu ni bilo potrebno namestiti opozorilnih tabel, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačna je odločitev sodišča prve stopnje, da so stanovalci sami čistili sporno parkirišče in tudi če bi to držalo, še ne pomeni, da je bila to njihova obveznost oziroma da sta navedeni pravni osebi izgubili dolžnost čiščenja parkirišča. MOC je namreč dolžna čistiti predmetno površino kot njen lastnik, A., d.o.o. pa kot njen upravljalec. Izpostavlja, da ni pomembno, kakšna je bila klasifikacija omenjene površine, torej, ali je šlo za funkcionalno zemljišče ali ne. Pomembno je zgolj, da je bilo parkirišče v lasti MOC in je predstavljalo javno parkirišče, do katerega je lahko dostopal vsakdo. Za čiščenje javne površine je odgovoren lastnik, kar izhaja tudi iz zadeve Višjega sodišča v Celju Cp 379/2014 z dne 16. 10. 2014. V kolikor pa je pravno odločilno, kakšen status je imelo sporno zemljišče, pa tožnik v pritožbi poudarja, da ga je bil dolžan vzdrževati A. d.o.o., saj se je v pogodbi št. 11/98 zavezal, da bo vzdrževal objekt in dele, ki pripadajo objektu na naslovu ... . Da je podana odgovornost upravljavca parkirišča, ki ne izvaja zimske službe, je odločilo Višje sodišče v Ljubljani v zadevi II Cp 707/2019 z dne 17. 9. 2019. Tožnik nadalje izpostavlja, da z vidika presoje temelja odgovornosti MOC in A. d.o.o. nima nobene zveze, ali je bil tožnik sposoben opaziti zaplato snega oziroma se ji izogniti, kar je stvar soprispevka, ne pa obstoja temelja in ne more predstavljati izključitve odgovornosti za lastnika oziroma upravljavca parkirišča, zato je sodišče prve stopnje v tem delu napačno uporabilo materialno pravo. Glede odvetniške odgovornosti zavarovanca toženke pritožba izpostavlja, da je tožnik odvetniku podpisal več pooblastil, ki so vključevali tudi mandat za vložitev tožbe. V zvezi s tem se sodišče prve stopnje precej zapleta v svoji obrazložitvi in pri tem prihaja v medsebojna nasprotja, kar ima za posledico kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za toženko ni bilo sporno, da je tožnik odvetnika pooblastil za vložitev tožbe, zato je bila njegova obveznost, da pazi na zastaralne roke in da vloži tožbo. Tožniku v postopku ni bilo treba dokazovati, da je dal izrecno navodilo za vložitev tožbe, zato je zgrešeno raziskovanje dejanskega stanja v smeri, ali je obstajalo tožnikovo izrecno navodilo za tožbo. Nelogičen in v nasprotju s samim seboj je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik odvetniku podpisal pooblastila, ki so za izvensodno vodenje postopka, ne pa za tožbo, nato pa je navedlo, da je tožnik podpisal pooblastila, ki so vključevala tudi pooblastilo za tožbo, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob tem izpostavlja, da toženka do konca naroka za glavno obravnavo ni prerekala, da je imel odvetnik pooblastilo za vložitev tožbe, zato bi se v skladu z 214. členom ZPP to dejstvo moralo šteti za priznano. Ker je sodišče prve stopnje raziskovalo nesporna dejstva (obstoj pooblastila za tožbo), je s tem kršilo 214. člen ZPP v povezavi z 339. členom ZPP, to pa je imelo za posledico napačne zaključke glede tega, za kaj vse je bilo dano pooblastilo, kar vpliva na zakonitost sodbe. Izpostavlja še, da je v postopku dokazal, da je bil odvetnik pooblaščen za vložitev tožbe in da je ni vložil, kar je povsem dovolj, da bi sodišče ugotovilo, da je ravnal protipravno. Sodišče prve stopnje je odnos med tožnikom in zavarovancem toženke presojalo napačno, ko je ugotavljalo, ali je obstajalo navodilo za tožbo, kar sploh ni bilo relevantno. Ko je odvetnik enkrat pooblaščen za vložitev tožbe, ni dolžnost stranke, da kontaktira odvetnika in ga opozarja na roke ter na vložitev tožbe, temveč mora odvetnik kot strokovnjak sam paziti na to. Kar je sodišče prve stopnje navedlo v 30. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, vzpostavlja dodatno obveznost stranke o vložitvi tožbe že po podanem pooblastilu. Tako bi moral odvetnik že zaradi zavarovanja interesov stranke, če se ta odvetniku ni javila, vložiti tožbo, ne pa opustiti njeno vložitev. To protipravno ravnanje zavarovanca toženke ima za posledico nastanek škode za tožnika. Podredno za primer, da bi sodišče druge stopnje štelo, da odvetnik ni imel pisnega pooblastila za tožbo, še navaja, da je zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju odvetnikove odgovornosti napačen. Postopanje tožnika, ki je hodil v tajništvo odvetniške pisarne in tam opozarjal, da naj se vloži tožba, da se ne bi zamudil rok, kaže namreč na to, da je dal tudi navodilo, da se naj vloži tožba, kar pomeni, da bi jo odvetnik moral vložiti. Ob tem še izpostavlja, da čeprav je tožnik opozarjal tajništvo odvetnika, je to del njegove pisarne. Ker toženkin zavarovanec ni upošteval določbe 352. člena OZ in je zamudil rok za vložitev tožbe, je ravnal v nasprotju s profesionalno skrbnostjo oziroma je s tem storil strokovno napako, njegovo ravnanje pa je tudi v nasprotju z 768. členom OZ. Glede odločitve o stroških navaja, da je ta napačna, ker je sodišče prve stopnje napačno odločilo o glavnem delu tožbenega zahtevka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka po pooblaščencu v pravočasnem odgovoru na pritožbo obrazloženo nasprotuje pritožbenim razlogom in se zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, in sicer: (-) da je zaključek sodišča prve stopnje, da MOC in A. d.o.o. nista ravnala protipravno neargumentiran; (-) da ni obrazložena odločitev sodišča, da na mestu padca ni bilo potrebno namestiti opozorilnih tabel (-) da sodišče prve stopnje pri obrazložitvi narave podpisanih pooblastil prihaja samo s seboj v nasprotje in (-) da je v nasprotju samim seboj zaključek sodišča prve stopnje, ko je le-to navedlo, da je tožnik odvetniku podpisal pooblastila, ki so za izvensodno vodenje postopka, nato pa je obrazložilo, da je tožnik podpisal pooblastila, ki so vključevala tudi pooblastilo za tožbo. Ta postopkovna kršitev je podana takrat, kadar ima sodba takšne pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti, kar je bistvo te kršitve. Sodba sodišča prve stopnje je v celoti obrazložena, ima potrebne razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in tudi niso nasprotni odločitvi v izreku, ki je jasen in brez notranjih nasprotij, zato omogoča pritožbeni preizkus. Sodišče prve stopnje je odsotnost protipravnega ravnanja MOC in A. d.o.o. v celoti obrazloženo pojasnilo točkah od 16 do 23 obrazložitve. Obrazložilo je, da je bila razsvetljava na predmetnem parkirišču zadostna, da bi tožnik (kot oseba z normalnim vidom) bil sposoben opaziti belo zaplato snega (16. točka obrazložitve), da se parkirišča ne da popolnoma očistiti in da se površine na mestu padca ne da očistiti bolje, kot izhaja iz fotografije A25 (18. točka obrazložitve). Pojasnilo je, da je predmetno parkirišče funkcionalno zemljišče večnamenske stavbe na naslovu ..., zato MOC ni bila dolžna izvajati obvezne gospodarske javne službe (21. in 22. točka obrazložitve), iz Pogodbe št. 11/98 (priloga B6) pa prav tako ne izhaja, da je v času škodnega dogodka s parkiriščem upravljala družba A. d.o.o. (21. in 22. točka obrazložitve). Razloge, zakaj na parkirišču ni bilo potrebno namestiti opozorilnih tabel, je navedlo v 18. točki obrazložitve. Glede podpisanih pooblastil je pojasnilo, da je tožnik odvetniku podpisal več splošnih pisnih pooblastil, ki odvetnika pooblaščajo tudi za vložitev tožbe, a da izrecnega navodila za vložitev tožbe ni bilo oziroma je bila tožba zgolj skrajna možnost (28. in 29. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). V razlogih ni nasprotij, ki bi predstavljala navedeno postopkovno kršitev, pritožbeno nestrinjanje z dokazno oceno ali z materialnopravnimi zaključki sodišča prve stopnje, pa navedene postopkovne kršitve ne predstavlja.

6. Nadalje tudi ni podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ki jo pritožba očita s tem, da je sodišče prve stopnje raziskovalo nesporna dejstva, t.j. obstoj pooblastila za tožbo, kar je torej vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Med pravdnima strankama je bilo nesporno zgolj, da je tožnik pooblastil odvetnika za urejanje odškodninske odgovornosti zaradi poškodbe z dne 31. 12. 2007 (13. točka obrazložitve). Sporen pa je bil obseg pooblastila, saj je tožena stranka v postopku ugovarjala, da njen zavarovanec pooblastila za vložitev tožbe ni imel.

7. Pravno podlago za odškodninsko odgovornost odvetnika, zavarovanca tožene stranke, je sodišče prve stopnje pravilno navedlo. Predstavlja jo prvi odstavek 131. člena OZ, ki določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Odvetnikova odškodninska odgovornost namreč pomeni posebno vrsto civilnopravne odgovornosti, ki se rešuje v skladu s splošnimi pravili OZ o odškodninski odgovornosti ter splošnih pravilih, ki urejajo mandatno pogodbo, in ki jo kot lex specialis dopolnjujejo pravila Zakona o odvetništvu, Statut Odvetniške zbornice in Kodeks poklicne etike².

8. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da zavarovanec tožene stranke (odvetnik) ni odškodninsko odgovoren tožniku za zatrjevano škodo.

9. Ob trditveni podlagi pravdnih strank, ki je v bistvenem povzeta tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe, in ob očitku protipravnega (neskrbnega) ravnanja odvetnika, ki je v nevložitvi odškodninske tožbe znotraj zastaralnega roka za tožniku nastalo škodo v škodnem dogodku, ki se je pripetil 31. 12. 2007, je sodišče prve stopnje utemeljeno presojalo možnost tožnikovega uspeha v pravdi oziroma ali bi tožnik z odškodninsko tožbo zoper zatrjevani odgovorni osebi, če bi bila vložena, lahko uspel.

10. Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da ni podana protipravnost ravnanja MOC niti družbe A. d.o.o. in s tem tudi njuna krivdna odgovornost za tožniku nastalo škodo v zatrjevanem škodnem dogodku, pravilno pa je zaključilo tudi, da ni podana njuna objektivna odškodninska odgovornost.

11. Pritrditi je pritožbi, da je tožnik dokazal, da se je poškodoval na sporni površini (parkirišče na naslovu ...) in da je bila ta površina drsna. Sodišče prve stopnje je sledilo tožniku, kako se je škodni dogodek zgodil (14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) ter prepričljivo in dokazno podprto ugotovilo tudi, na kakšni površini je do padca prišlo (15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Glede očiščenosti parkirnega prostora je pravilno zaključilo, da MOC in družba A. d.o.o. nista ravnali protipravno, saj jima opustitve ni mogoče očitati. Opirajoč se na izvedensko mnenje sodnega izvedenca C. C. je utemeljeno zaključilo, da se parkirišča ne da nikoli očistiti tako, da ne bi bilo niti malo snega v zimskih razmerah in tudi, da se pri oblikovancih, ki so na mestu padca, površine ne da očistiti bolje, kot izhaja iz fotografije A25 (15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Tako pritožnik tudi z lastno oceno, ponujeno v pritožbi, na kakšen način bi bilo mogoče parkirišče še očistiti, ne more izpodbiti pravilnosti navedenega zaključka sodišča prve stopnje. V zvezi s postavitvijo opozorilnih tabel, pa je sodišče prve stopnje prav tako utemeljeno pojasnilo, da njihova namestitev ni bila potrebna³.

12. Da niti MOC niti A. d.o.o. zimske službe na parkirišču, kjer je padel tožnik, nista izvajali, ni bilo sporno. Sodišče prve stopnje je tudi dokazno podprto ugotovilo, da predmetno parkirišče predstavlja funkcionalno zemljišče k stanovanjskim stavbam z naslovi ... 3, 5 in 7, čemur pritožba ne nasprotuje. Sodišče prve stopnje pa je, kot izhaja 21. in 22. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, pravilno pojasnilo, da družba A. d.o.o. ni upravljala navedenega parkirišča v času škodnega dogodka, saj ta njena dolžnost iz Pogodbe št. 11/98 (priloga B6) ne izhaja. Pritožba že sama ugotavlja, da se je družba A. d.o.o. v predmetni pogodbi zavezala, da bo vzdrževala objekt in dele, ki pripadajo objektu/stavbi na naslovu ... . To pa ne pomeni, da se je navedena družba na podlagi citirane pogodbe zavezala, da bo vzdrževala tudi parkirišče, kot skuša predstaviti pritožba. Predmetno pogodbo je pravilno dokazno upoštevalo, dodatno pa se je o tem sodišče prve stopnje prepričalo tudi na podlagi izpovedbe priče Klepej, ki je zaposlena pri navedeni družbi, kateri izpovedbo pritožba ne nasprotuje (21. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). V nadaljevanju je sodišče prve stopnje glede odgovornosti MOC in njene dolžnosti izvajati obvezno gospodarsko službo pravilno pojasnilo, da se je predmetno parkirišče po prostorskih načrtih nahajalo na območju funkcionalnega zemljišča, le-tega pa MOC, ne glede na to, da je lastnica predmetne nepremičnine, ni bila dolžna vzdrževati oziroma izvajati javne gospodarske službe, saj je MOC na podlagi 2. alineje 3. člena Odloka o načinu izvajanja gospodarske javne službe urejanja javnih parkirišč in odvoza nepravilno parkiranih avtomobilov v Mestni občini Celje in 16. člena Zakona o cestah, obvezana urejati zgolj javna parkirišča in javne ceste, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da predmetna površina predstavlja javno parkirišče ter da sta navedeni pravni osebi ravnali protipravno, ko parkirišča nista posipali. Toženka se v zvezi z izvajanjem zimske službe tako tudi neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 82/2020 z dne 13. 1. 2021 in na vmesno sodbo Okrožnega sodišča v Celju P 152/2009 z dne 3. 6. 2009, ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 1063/2009 ter na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 707/2019 z dne 17. 9. 2019.

13. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, za kar je imelo oporo v izvedenskem mnenju Fakultete za elektrotehniko, Univerze v Ljubljani, da bi bil tožnik v danih svetlobnih razmerah sposoben opaziti belo zaplato snega na mestu padca in bi se ji lahko izognil, če bi opazoval okolico okoli sebe in kje stopa. Ob tem se je ustrezno sklicevalo tudi na sodno prakso, da so posamezne zaplate snega v zimskem času in zimskih razmerah nekaj normalnega in sprejemljivega ter da popolnoma očiščene površine ni mogoče zahtevati oziroma da ni mogoče pričakovati, da bo parkirišče vsak čas popolnoma očiščeno, spluženo in posipano tako, da bi bilo popolnoma nedrsno kot v suhem vremenu.

14. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost MOC in A. d.o.o., pritožbeni očitek o za to nepravilno uporabljenem materialnem pravu pa neutemeljen. Pravilno je pojasnilo (26. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da posamezne zaplate snega (t.j. drseče površine) v zimskem času ne predstavljajo nevarne stvari, hoje po njih pa tudi ni opredeliti kot nevarno dejavnost. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, mora biti objektivna odgovornost pridržana le za tiste primere nevarnosti, ki jih kljub zadostni skrbnosti ni moč imeti vselej pod kontrolo in jih obvladovati ter pri kateri še ob tako veliki skrbnosti ni mogoče preprečiti nastanka škode, ne pa običajnih nevarnosti. Objektivna odškodninska odgovornost družbe A. d.o.o. pa ni podana tudi iz razloga, ker navedenega parkirišča ni bila zavezana upravljati. Pravilnosti zaključka, da ne gre za objektivno odškodninsko odgovornost navedenih pravnih oseb tožnik ne more izpodbiti s sklicevanjem na v pritožbi navedeno sodno prakso (sodbo Vrhovnega sodišča RS II 270/2000 z dne 20. 12. 2000, sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1483/2004 z dne 1. 6. 2005 in sodbo Višjega sodišča v Kopru Pdp 801/2013 z dne 19. 9. 2013). Stališče, da poledenela tla predstavljajo nevarno stvar, ker iz njih izvira večja nevarnost zdrsov in padcev, je novejša sodna praksa presegla. Kadar namreč stvar, ki sicer ni nevarna (suha tla), postane nevarna zaradi določenih okoliščin, to narave odgovornosti ne spreminja⁴. V zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 247/2021 z dne 1. 7. 2021, na katero se v tem delu še sklicuje tožnik, pa je pojasniti, da je bilo v predmetni zadevi dejansko stanje bistveno drugačno, kot pravilno ugotavlja tudi toženka v odgovoru na pritožbo. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo.

15. Pritožniku ob obrazloženem ni uspelo izpodbiti pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da tožnik z zatrjevano odškodninsko tožbo ne bi uspel. To pomeni, da ni podane vzročne zveze med očitanim protipravnim ravnanjem odvetnika (nevložitvijo odškodninske tožbe) in domnevno nastalo škodo, ki je ena od obveznih predpostavk odškodninske odgovornosti. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da odškodninska odgovornost odvetnika in posledično tožene stranke ni podana. Že iz tega razloga je tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da gre med stranko in odvetnikom za mandatno razmerje. Za zaključek, da sta tožnik in odvetnik sklenila mandatno pogodbo za vodenje postopka izvensodne pridobitve odškodnine za škodo, ki mu je nastala v škodnem dogodku 31. 12. 2007 in da toženkin zavarovanec izrecnega navodila za vložitev tožbe ni imel, saj je bila tožba zgolj skrajna možnost, o kateri sta se tožnik in odvetnik pogovarjala, je sodišče prve stopnje imelo oporo v izvedenih dokazih, tudi v izpovedbi tožnika, pri čemer se je opredelilo tudi do po tožniku podpisanih pisnih pooblastil odvetniku. V 28. in 30. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je pojasnilo, da je tožnik sicer podpisal več pisnih splošnih pooblastil, ki odvetnika pooblaščajo za več pravnih dejanj, med drugim tudi za vložitev tožbe, a je ta pooblastila potreboval za izvensodno reševanje odškodninske zadeve in – glede na sklenjeno mandatno pogodbo – niso bila namenjena vložitvi tožbe.

17. Nedvomno je pritrditi pritožbi, da odvetnika pri njegovem delu veže profesionalna skrbnost. Njegova dolžnost je, da uporabi vse svoje profesionalno znanje za dosego določenega rezultata, da torej ravna s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ), ki kot merilo postavlja tipično, običajno, normalno ravnanje povprečnega strokovnjaka z istega področja. Tudi po prvem odstavku 768. člena OZ mora prevzemnik naročila izvršiti naročilo po prejetih navodilih kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar. Določba 11. člena ZOdv odvetniku nalaga dolžnost pri zastopanju stranke ravnati vestno, pošteno, skrbno in po načelih odvetniške etike ter ima pravico uporabiti v mejah zakona in pooblastila vsa pravna sredstva, za katera misli, da lahko koristijo stranki, ki jo zastopa. Vendar tudi če bi bilo slediti pritožbi, da bi ob že poudarjeni profesionalni skrbnosti odvetnik kljub temu, da mu tožnik telefonskega klica (kontakta) ni vrnil, glede na podpisano pooblastilo in zastaralni rok, zaradi varovanja tožnikovih interesov moral vložiti tožbo, in bi torej šlo za napako odvetnika, ker tega ni storil, pa to v danem primeru ob zgoraj že obrazloženem (zaradi nepodane vzročne zveze) ne bi narekovalo drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje.

18. Tožnik v zvezi z višino odmerjenih stroškov ni podal nobenih konkretnih trditev, temveč je zgolj opozoril, da bi morali biti zaradi napačne odločitve o tožbenem zahtevku stroški naloženi v plačilo toženi stranki. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu obrazložene stroškovne odločitve nepravilnosti ni ugotovilo.

19. Glede na obrazloženo pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker sodišče druge stopnje tudi ni zasledilo kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zaradi neutemeljenosti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, mora na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam kriti svoje pritožbene stroške. Na podlagi istih zakonskih določb pa mora toženi stranki, ki se je obrazloženo opredelila do pritožbenih navedb, povrniti njene potrebne priglašene stroške pritožbenega postopka. Te predstavljajo odvetniški stroški: nagrada za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 21/1 OT) 800 točk, povečano za 2 % materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) v višini 16 točk, oboje povečano za 22 % DDV (2. člen OT). Ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR mora tožnik toženi stranki povrniti stroške pritožbenega odgovora v skupnem znesku 597,31 EUR v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku tega roka dalje do plačila.

-------------------------------
¹ Sklep o popravi P 22/2017 z dne 15. 12. 2021.
² Primerjaj npr. VSRS II Ips 80/2018 in še druge.
³ Sodba VSC Cp 111/2018 z dne 26. 10. 2018, ki jo v zvezi s tem zaključkom izpostavlja tožnik, te opustitve ne obravnava.
⁴ Prim. npr. VSL II Cp 1017/2018, VSL III Cp 2474/2016.

Datum zadnje spremembe:

11.08.2022

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 568/2015
• VSL sodba II Cp 128/2011
• VSL sodba I Cp 2303/2015