VDSS Sodba Pdp 3/2022

Jedro

Nad tožničinim delodajalcem je bil 18. 9. 2017 začet stečajni postopek, zato ji je 29. 1. 2018 stečajna upraviteljica odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi prvega odstavka 104. člena ZDR-1. Delovno razmerje ji je prenehalo 22. 2. 2018. Dne 30. 4. 2018 (vhodni žig) je Sklad prejel tožničino zahtevo za poravnavo obveznosti iz naslova pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca.

V skladu s 1. alinejo drugega odstavka 18. člena ZJSRS je pogoj za pridobitev pravic, da je delavec svoje pravice prijavil v rokih in na način, določen v zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji za prijavljanje terjatev. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da obstoj tega pogoja ni sporen. Dne 11. 6. 2018 je bil izdan sklep o preizkusu terjatev. Sestavni del je bil končni seznam preizkušenih terjatev z dne 28. 5. 2018, v katerem sta bili prerekani tožničini terjatvi za izplačilo plač za obdobje zadnjih treh mesecev pred datumom prenehanja delovnega razmerja in odpravnine, tožnica pa napotena na pravdo. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bila z izpodbijanima odločbama tožničina zahteva za priznanje pravic po ZJSRS utemeljeno zavrnjena, ker ni vložila tožbe na ugotovitev obstoja prerekane terjatve, zaradi česar je njena terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika 11. 7. 2018 prenehala (prvi in četrti odstavek 300. člena ZFPPIPP). Pritožbeno sodišče s to presojo soglaša.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi A. z dne 7. 10. 2019 in B. (v nadaljevanju: Sklad) z dne 29. 5. 2019, ter da se tožnici prizna pravica do izplačila nadomestila plače za zadnje tri mesece pred prenehanjem delovnega razmerja v bruto znesku 2.659,89 EUR in do izplačila odpravnine v bruto znesku 168,56 EUR, oboje z obrestmi od 23. 5. 2018 do plačila, kar ji mora izplačati Sklad; zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za odpravo teh odločb in vrnitev zadeve v ponovni postopek (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnica krije sama svoje stroške postopka, tožencu pa jih je dolžna povrniti v višini 367,20 EUR (II. točka izreka).

2. Tožnica vlaga pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Očita, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče ni jasno obrazložilo pravne podlage za stališče, da je tožnica izgubila pravice v razmerju do Sklada, ker ni vložila tožbe na ugotovitev obstoja prerekane terjatve. Ni se opredelilo do njenih navedb, da bi lahko Sklad sam vložil to tožbo, če bi ji pravočasno priznal in izplačal pravice, saj bi v tem primeru terjatev prešla nanj še pred preizkusom terjatev v stečajnem postopku. Četudi ji je morda prenehala pravica v razmerju do delodajalca, to ne pomeni, da ji je prenehala tudi v razmerju do Sklada. Pogoj za pridobitev pravic po Zakonu o Javnem štipendijskem, razvojnem, invalidskem in preživninskem skladu RS (ZJSRS, Ur. l. RS, št. 25/1997 in nadaljnji) je le, da je delavec svoje pravice prijavil v rokih in na način, določen v Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 126/2007 in nadaljnji). Če bi bil namen zakonodajalca, da delavec izgubi pravice po ZJSRS v primeru, če ne vloži tožbe na ugotovitev obstoja prerekane terjatve, bi bilo to v 21. členu tega zakona izrecno določeno. Zmotno je stališče sodišča o tem, kdaj bi tožnica izgubila svoje pravice, oziroma bi Sklad lahko terjal od nje vračilo plačanih sredstev. Na dan izdaje prve odločbe Sklada 8. 5. 2018 je terjatev tožnice do delodajalca še obstajala, kar bi moral organ pri ponovnem odločanju upoštevati in ji vtoževani pravici priznati. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS (URS, Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji), ki naj bi bili podani, ker naj bi sodba ne vsebovala razlogov oziroma naj bi bili ti nejasni. Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje ustrezne razloge tako o ugotovljenih dejstvih kot o razlagi pravnih pravil, ki so po prvostopenjski oceni utemeljevala zavrnitev tožbenega zahtevka. Tožničino nestrinjanje s prvostopenjsko pravno presojo dejansko pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava.

7. Nad tožničinim delodajalcem je bil 18. 9. 2017 začet stečajni postopek, zato ji je 29. 1. 2018 stečajna upraviteljica odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi prvega odstavka 104. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Delovno razmerje ji je prenehalo 22. 2. 2018. Dne 30. 4. 2018 (vhodni žig) je Sklad prejel tožničino zahtevo za poravnavo obveznosti iz naslova pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca.

8. Pravice po ZJSRS ima delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca (prvi odstavek 16. člena ZJSRS). Takšni pravici sta tudi vtoževano izplačilo neizplačanih plač za obdobje zadnjih treh mesecev pred datumom prenehanja delovnega razmerja in izplačilo odpravnine, v višini in pod pogoji, kot jih za presežne delavce določajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja. Višino izplačil s strani Sklada določa 19. člen ZJSRS.

9. V skladu s 1. alinejo drugega odstavka 18. člena ZJSRS je pogoj za pridobitev pravic, da je delavec svoje pravice prijavil v rokih in na način, določen v zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji za prijavljanje terjatev. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da obstoj tega pogoja ni sporen. Dne 11. 6. 2018 je bil izdan sklep o preizkusu terjatev. Sestavni del je bil končni seznam preizkušenih terjatev z dne 28. 5. 2018, v katerem sta bili prerekani tožničini terjatvi za izplačilo plač za obdobje zadnjih treh mesecev pred datumom prenehanja delovnega razmerja in odpravnine, tožnica pa napotena na pravdo. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bila z izpodbijanima odločbama tožničina zahteva za priznanje pravic po ZJSRS utemeljeno zavrnjena, ker ni vložila tožbe na ugotovitev obstoja prerekane terjatve, zaradi česar je njena terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika 11. 7. 2018 prenehala (prvi in četrti odstavek 300. člena ZFPPIPP). Pritožbeno sodišče s to presojo soglaša. V prvem odstavku 18. člena ZJSRS, ki ga izpostavlja pritožba, je res določeno, da upravičenec pridobi pravice po tem zakonu z dnem prenehanja delovnega razmerja, vendar je po presoji pritožbenega sodišča ob upoštevanju okoliščin tega primera zmotno stališče pritožbe, da naknadno prenehanje tožničine pravice v razmerju do insolventnega delodajalca ni pomenilo tudi prenehanja njene pravice v razmerju do Sklada. Temu pritrjuje razlaga več določb ZJSRS.

10. Iz prvega odstavka drugega člena ZJSRS izhaja, da je Sklad ustanovljen za poravnavo obveznosti iz naslova pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca. Ker je po vložitvi zahteve na Sklad tožničina terjatev v razmerju do insolventnega delodajalca prenehala, to pomeni, da ni več obstajala nobena obveznost insolventnega delodajalca do tožnice, ki bi jo Sklad sploh lahko poravnal. Zavzemanje pritožbe, da je kljub nevložitvi tožbe iz 300. člena ZFPPIPP tožnica pravice v razmerju do Sklada ohranila, je zato zmotno.

11. Pritožba neutemeljeno ugovarja, da ZJSRS v drugem odstavku 18. člena razen prijave terjatve ne določa drugega pogoja za pridobitev pravic po tem zakonu. Po presoji pritožbenega sodišča prvih dveh odstavkov 18. člena ZJSRS ni mogoče razlagati tako, da delavcu absolutno zagotavljata pridobitev pravic. To namreč ni mogoče, če je terjatev delavca do insolventnega delodajalca prenehala obstajati (npr. zaradi nevložitve tožbe iz 300. člena ZFPPIPP), saj v ZJSRS ni podlage za priznanje in plačilo neobstoječe terjatve. Na to, da Sklad poplača le obstoječo terjatev delavca do insolventnega delodajalca, je po presoji pritožbenega sodišča mogoče sklepati tudi iz tretjega odstavka 19. člena ZJSRS, ki Sklad obvezuje, da pri izračunu višine izplačila upošteva višino terjatev upravičenca do stečajnega dolžnika oziroma delodajalca.

12. Neuspešno je pritožbeno zavzemanje, da z dnem prenehanja delovnega razmerja obstajata dve različni pravici delavca, in sicer v razmerju do insolventnega delodajalca in v razmerju do Sklada, pri čemer naj bi bilo glede terjatve do delodajalca pomembno le, da je obstajala v času prenehanja delovnega razmerja. Da to ne more veljati, izhaja npr. iz prve alineje 21. člena ZJSRS, na podlagi katerega upravičenec izgubi pravice po ZJSRS, če mu je bila terjatev iz naslova pravic po tem zakonu poravnana najmanj v višini, določeni v drugem odstavku 19. člena tega zakona pred izvršitvijo odločbe, izdane v postopku po tem zakonu. S poravnavo terjatve delavcu v navedeni višini ta terjatev preneha obstajati tako v razmerju do insolventnega delodajalca kot do Sklada. Iz tega izhaja, da je terjatev delavca do Sklada pogojena z obstojem terjatve delavca do insolventnega delodajalca. Pritožba neutemeljeno očita, da 21. člen ZJSRS izrecno ne določa izgube pravice v primeru, če delavec ni vložil tožbe na ugotovitev obstoja prerekane terjatve. Da v tem primeru terjatev delavca do insolventnega delodajalca preneha, izhaja iz 300. člena ZFPPIPP, to pa ima po naravi stvari za posledico tudi prenehanje terjatve delavca do Sklada. Sicer pa v okvir sprememb iz 3. alineje 21. člena ZJSRS, ki vplivajo na pridobitev pravic po tem zakonu in ki jih je delavec dolžan sporočiti Skladu, spada po presoji pritožbenega sodišča tudi dejstvo, da zoper prerekano terjatev (za izplačilo plač za obdobje zadnjih treh mesecev pred datumom prenehanja delovnega razmerja in odpravnine) ni vložil tožbe na ugotovitev njenega obstoja.

13. Pri utemeljitvi stališča, da priznanje pravic iz ZJSRS ni mišljeno za neobstoječe terjatve delavca do insolventnega delodajalca, se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo tudi na prvi odstavek 28. člena ZJSRS, po katerem terjatve upravičenca (tj. delavca) proti delodajalcu oziroma stečajnemu dolžniku do višine pravic, zagotovljenih po tem zakonu, preidejo na Sklad z dnem izvršitve odločbe o priznanju pravic po tem zakonu (t. i. subrogacija). To, da terjatev delavca do insolventnega delodajalca sploh lahko preide na Sklad, namreč predpostavlja njen obstoj (smiselno prim. III Cp 1204/2000). Sklad ne opravi izpolnitve z namenom, da bi obveznost prenehala, ampak da ta obstane in da on vstopi kot upnik v pravno razmerje. Ker pride do prehoda terjatve, ki jo ima delavec do insolventnega delodajalca, šele z dnem izvršitve odločbe Sklada, spada do tega dne ta terjatev v premoženjsko maso delavca in mora ta v okviru odgovornosti za njen obstoj tudi vložiti tožbo na ugotovitev obstoja prerekane terjatve. Navedba pritožbe, da je bilo z vidika razmerja tožnice do delodajalca pomembno le, da je terjatev obstajala v času prenehanja delovnega razmerja oziroma ob njeni prijavi v stečajni postopek, je zato neutemeljena.

14. Brez obstoja terjatve delavca do insolventnega delodajalca tudi ne bi bili mogoči realizaciji drugega odstavka 28. člena ZJSRS, po katerem s prehodom terjatve na Sklad ta vstopi v razmerju do delodajalca oziroma do stečajnega dolžnika v položaj delavca kot upnika do višine sredstev, izplačanih na podlagi odločbe o priznanju pravic po tem zakonu, ter šestega odstavka, po katerem so sredstva, pridobljena z izplačilom terjatev iz 28. člena, prihodek Sklada. Brez pomena bi bila tudi določba četrtega odstavka tega člena, po kateri so upravičenci (delavci) dolžni Skladu na njegovo zahtevo podati pisno izjavo o prehodu terjatve zaradi potreb posameznih postopkov.

15. Pritožba se ne strinja s stališčem, da bi Sklad lahko terjal vračilo že plačanih sredstev, če bi tožnici priznal pravice, nato pa ugotovil, da ta ni imela terjatve do delodajalca. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v 29. členu ZJSRS urejena vrnitev izplačanih sredstev Skladu za primer, če je delavec kršil dolžnosti iz tega zakona, t. j. da so bile pravice, o katerih odloča Sklad, pridobljene na podlagi neresničnih podatkov, oziroma če delavec Skladu ni sporočil dejstev, ki vplivajo na pridobitev ali prenehanje pravic. Poleg te določbe pa za zakonsko subrogacijo na podlagi drugega odstavka 279. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) veljajo tudi pravila o neupravičeni obogatitvi. Če bi Sklad izpolnil obveznost, ker bi mislil, da obveznost insolventnega delodajalca obstaja, nato pa bi se izkazalo, da je pravna podlaga te obveznosti neveljavna, bi bila tožnica za prejeto izpolnitev Sklada obogatena brez pravne podlage. Za njo bi nastopila obveznost vrnitve plačila v skladu s 190. členom OZ.

16. Po pritožbenih navedbah se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožničinih navedb o tem, da je Sklad z nezakonitim postopanjem, t. j. ker ji ni pravočasno priznal in izplačal pravic, povzročil, da terjatev ni prešla na Sklad še pred preizkusom v stečajnem postopku, saj bi v tem primeru lahko Sklad sam vložil tožbo na ugotovitev obstoja prerekane terjatve. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da predmet tega spora ni morebitno protipravno ravnanje oziroma odškodninska odgovornost Sklada, zato sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, ker se do teh navedb, ki niso bile odločilnega pomena, ni opredelilo. Odločitev je pravilno oprlo na dejstva, ki jih je ugotovilo, in ne na predvidevanja o tem, kaj bi bilo, če bi Sklad postopal drugače, kot je. Sklicevanje na prvi odstavek 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/1999 in nadaljnji) v zvezi s 23. členom ZJSRS, po katerem mora pristojni organ izdati odločbo in jo vročiti stranki najpozneje v dveh mesecih, je tudi sicer neutemeljeno. Sklad je odločbo o tožničini zahtevi, ki jo je prejel 30. 4. 2018, izdal 8. 5. 2018, kar je v roku iz citirane določbe ZUP. Iz prilog spisa je razvidno, da je 5. 6. 2018 prejel tožničino pritožbo zoper to odločbo. O njej je ministrstvo odločilo 5. 7. 2018, kar je v roku iz prvega odstavka 256. člena ZUP (v tožničinem nabiralniku je bilo to pisanje puščeno 13. 7. 2018). Prvostopenjsko odločbo je odpravilo in vrnilo temu organu v ponovno odločanje. Sklad je v ponovljenem postopku resda izdal odločbo šele 29. 5. 2019, kar pa pritožba neutemeljeno izpostavlja, saj je imela tožnica možnost postopati po četrtem odstavku 222. člena ZUP, na podlagi katerega ima stranka v primeru, če pristojni organ ne izda odločbe in ji je ne vroči v predpisanem roku, pravico do pritožbe, kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen.

17. Pritožba se neutemeljeno zavzema za ugoditev tožbenemu zahtevku z navedbami, da bi moral Sklad v ponovljenem postopku upoštevati pravno in dejansko stanje, ki je obstajalo v času izdaje prve odločbe 8. 5. 2018, ko je njena terjatev do insolventnega delodajalca še obstajala. Sklad je že prvo odločbo izdal s sklicevanjem na dopis in dokumentacijo stečajne upraviteljice, iz katere je bilo razvidno, da je tožničine terjatve prerekala. Ker je bilo to dejstvo nato razvidno tudi iz končnega seznama preizkušenih terjatev z dne 28. 5. 2018, tožnica pa v roku (do 11. 7. 2018) ni vložila tožbe na ugotovitev obstoja prerekane terjatve, Sklad po 12. 7. 2018, ko je prejel razveljavitveno odločbo ministrstva, v ponovljenem postopku ni mogel izdati drugačne odločbe, kot da tožničino zahtevo zavrne, ker njena terjatev do insolventnega delodajalca ne obstaja. Ugoditev zahtevi bi namreč pomenila, da bi ji Sklad plačal nekaj, za kar bi vedel, da ji ni dolžan, kar pa ni namen ZJSRS. Tega stališča ne spremeni sklicevanje pritožbe na judikate, ki obravnavajo bistveno drugačna dejanska in pravna vprašanja. V zadevi X Ips 438/2005 je bila z odločbo komunalne inšpekcije tožnici naložena odstranitev žive meje; ker ji je bil ukrep izrečen utemeljeno, se v kasnejšem upravnem sporu ni mogla uspešno sklicevati, da je živo mejo porezala, kot ji je bilo naloženo. Predmet zadeve I U 1772/2013 je bila obnova postopka, za katero veljajo posebna pravila ZUP. Bistvo odločitve v zadevi I Up 14/2006 je v tem, da organ ni imel podlage, da v ponovljenem pritožbenem postopku po odpravi svoje odločbe s strani upravnega sodišča, odloči na podlagi predpisa, ki je začel veljati šele po izdaji prvostopenjske odločbe. V zadevi I Up 668/2001 tožničini vlogi za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca ni bilo ugodeno, ker se je v času po izteku instrukcijskega roka za odločitev spremenila ena od okoliščin, ki je zakonski pogoj za izdajo dovoljenja (prenehala je veljavnost potrdila o začasnem prebivanju). Bistvena razlikovalna okoliščina je v tem, da je bila v citirani zadevi tožničina zahteva zavrnjena zaradi okoliščin, ki niso izvirale iz njene sfere (organ ni odločil v roku), v obravnavani zadevi pa zaradi okoliščin na strani tožnice (nevložitev tožbe).

18. Glede na vse obrazloženo je bil tožbeni zahtevek s sodbo sodišča prve stopnje pravilno zavrnjen.

19. Ker pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

20. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

24.05.2022

Podobni dokumenti:

• Sklep VIII Ips 62/2004
• VDSS Sodba Pdp 189/2018
• Sklep III Ips 12/2001